Zadnjih nekaj let, no, v bistvu precej let, je naše družinsko pakiranje potrebnih zadevščin za preživljanje dni ob morju prepleteno s kakšnim večjim športnim dogodkom. Praviloma se tukaj izmenjujeta svetovno ali evropsko prvenstvo v nogometu. To pa pri nas ni kar tako. Najprej ob začetku prvenstva nastane, seveda ne sama od sebe, ustvari jo mož, tabela vseh sodelujočih ekip. Te so razvrščene v posamezne skupine, v zgornjem delu plakata so nato izrisani prazni kvadratki, kjer pristanejo tiste ekipe, ki napredujejo po lestvici ali po številu dni sodelovanja na prvenstvu. Ta opis našega plakata ustreza običajnemu grafičnemu prikazu tovrstnih tekmovanj, kot ga lahko zasledimo v kakšnem časopisu, reviji ali je objavljen kje na spletu.
Kaj je pri našem domačem družinskem razporedu drugače? Zraven imena vsake ekipe je narisan majhen nogometaš, ki ima jasno izrisano majčko, hlačke in dokolenke. Torej tri ključne dele nogometnega dresa. Vsaka ekipa ima drese drugačnih barve in te se praviloma v različnih kombinacijah potem pojavljajo na posameznih tekmah. Na polici pod našim plakatom, ki se vsako leto pojavi na steni, je velika skodelica in v njej svinčnik in barvice vseh možnih barv. Že šiljenje teh barvic je poseben ritual, saj morajo biti ošiljene orajo na ostro konico. Če morda tekmo zamudimo, nato ne pogledamo samo posnetkov golov, temveč najprej pogledamo barve vseh treh elementov dresa, potem pa hitimo pobarvati možičke na plakatu ob steni. Ne barvamo zastav, barvamo nogometaše. Najprej sva to počela sama z možem, no, bolj on kot jaz, nato je ta ritual spoznal in prejel čast barvanja možičkov najstarejši sin, nato nekaj časa mlajši sin, letos pa je barvanje dresov v domeni hčere. V mesecu dni je to prijetna pobarvanka. Sploh ne razmišljam, kako je to vplivalo na razvoj grafomotorike, ker možički morajo biti pobarvani od roba do roba in vsaka modra ni enaka modri.
In kakšno zvezo ima to s pripravo potrebščin in zadevščin za preživljanje dopustniških dni na morju? In kakšno zvezo sploh z branjem ali družinsko pismenostjo? Ker je to ritual in ker, tako kot že vsaj dvajset let barvamo drese ob imenih nogometnih ekip na velikih prvenstvih, tako nam poseben ritual predstavlja tudi izbiranje knjig, ki bodo šle z nami na počitnice.
Včasih je bilo precej lažje. Mali otroci, male skrbi, mi je vedno govorila mama. Pa je nisem hotela razumeti. A takrat je res bilo lažje. Bila sem posvečena v izbiro tega, kar sem sama ocenila, da je za najine zanamce primerno, zanimivo in spodbudno. Pripravila sem eno veliiiikkkoooooo torbo knjig. Ta je bila vedno nameščena med sedeži, da so najini potomci med vožnjo lahko sami izbirali in menjavali knjige. Druga torba je bila na varnem mestu med prtljago in je služila za izmenjavo že pregledanega in prebranega v prvi torbi. Zanimivo, vedno smo tako potovali in nikoli nikdar ni bilo nikomur slabo od vožnje.
Drugače je bilo z uporabo pametnih telefonov, ko so se naselili v naši družini. A smo kaj hitro dosegli prepoved uporabe mobitelov med vožnjo oziroma uporabo zellllooooo omejili. A o tem morda kdaj drugič.
Vsako leto manjša je bila moja posvečenost v samostojno izbiro knjig zanje, vsako leto večja je bila njihova odločnost, da sami vedno najbolje, kaj si želijo in kaj potrebujejo. Tudi kar se branja knjig tiče.
Pa smo uvedli nekaj podobnega barvanju nogometnim dresom. V knjižnico po knjige gremo vsaj trije. Med knjigami, ki jih prinesemo domov, ter tudi med tistimi, ki jih kupimo v knjigarni (uh, to je šele posebna zgodba in z njo povezani rituali), ustvarimo razmerje. Vsaka izbrana knjiga, ki gre z nami, naj bi ustrezala okusu vsaj dveh družinskih članov. Posamezna knjiga ima tako vsaj dva bralca. Med izbranimi knjigami je ena čisto leposlovje, druga se dotika poljudnoznanstvenega polja, skoraj obvezna je kakšna biografija. Pomembno vlogo imajo knjige, ki opisujejo zgodovinske dogodke. Vsak ima izbrane vsaj (minimum, za katerega z možem vedno poskrbiva, da je presežen) štiri knjige.
Vsak dan je branju namenjena vsaj ena ura, razen kadar smo v gorah. Tam gre na pot le ena knjiga, pa še to praviloma sama skrijem v svoj nahrbtnik in potem poslušam, da sem res čisto adijo s temi knjigami. A ni lepšega, kot brati res dobro knjigo ob kavi s pogledom na gore in po možnosti v tisti odmevajoči tišini (seveda ne v glavni gorniški sezoni in na gorskih avtocestnih poteh).
Aja, kako dosežemo uro branja na dan? Baterija pametnega telefona se zelo hitro izprazni, polnilec za polnjenje telefona pa je na voljo šele po uri branja. Vse je stvar motivacije. In malo tudi usmerjanje na poti do poglobitve v svet branja. Saj ni treba, da smo starši vedno všečni, kajne?
In verjetno še vedno nisem razkrila, kaj imata skupnega barvanje nogometnih dresov in izbiranje knjig kot obveznega dela počitniške prtljage. Gre za ustvarjanje ritualov, pogovorov, sklepanja kompromisov, spoznavanje drug drugega.
Vsako leto sem bolj presenečena nad bralnim okusom otrok. Če imava midva z možem dokaj predvidljiv okus, so otroci zame v najstniških letih postali prava bralna neznanka. Zato jih vsako leto vsaj enkrat pobaram glede njihovega bralnega interesa. Ne glede na to pa potem skoraj vse naslednje leto grešim s svojimi izbranimi knjižnimi namigi zanje in poslušam, kako mi z veseljem odgovarjajo: »Pa, mami, kje si ti? To je bilo zanimivo lani, ko so v finalu igrali ….«. Najboljše ob vsem je, da se pogovarjamo. Pa četudi sem še danes deset minut nazaj slišala: »Jaz se letos tega več ne grem.« Uh, pa še kako se bomo šli.
Aja, na morje potujemo s kombijem. Na srečo. Ker torbo je v teh letih zamenjal kovček. Kovček knjig. Velik kovček knjig.
* * * * *
Glejte povezane prispevke:
