Digitalna pismenost

Digitalna pismenost je danes ključna veščina in kompetenca za uspešno delovanje posameznika v sodobni družbi. Tako kot se kot otroci učimo branja in pisanja, zato da lahko beremo knjige, pišemo sporočila, razumemo navodila, tako se moramo danes naučiti, kako delujejo pametni telefoni in računalnik, kako varno uporabljati internet ter kako uporabljati različne računalniške programe in aplikacije.

Digitalne veščine potrebujemo npr. pri branju novic, učenju, sporazumevanju, raziskovanju, umetniškem ustvarjanju, razvoju poslovanja v vseh gospodarskih panogah in snovanju tehnoloških inovacij. Poleg tega so digitalne veščine pomembne tudi z družbenega vidika. Vse več je namreč delovnih mest, ki zahtevajo obvladovanje informacijske in komunikacijske tehnologije na različnih področjih.

Mnoge raziskave so pokazale, da bolj kot so otroci digitalno pismeni, več lahko pridobijo z uporabo interneta in bolje se lahko izognejo in soočijo z njegovimi nevarnostmi.

Za dobro digitalno pismenost ni pomembno le, da otroci znajo delati s tehnologijo (tj. da si znajo naložiti aplikacije, programe …), temveč moramo tudi vedeti, kako otroci sprejemajo vsebino z medijev in kako jo uporabljajo (berejo, brskajo, gledajo). Naloga odraslih pa je, da pravilno usmerjajo otroka, da bi ta pridobil sposobnost za razumevanje, analiziranje digitalnih vsebin in kritičen pogled nanje.

Starši se morajo o vsebinah, ki jih na spletu vidijo in gledajo otroci, z njimi pogovarjati o tem:

ali znajo uporabljati tehnologijo in kako to delajo,
kakšna so priporočila glede časa, ki ga prebijejo na elektronskih napravah,
kako videno in prebrano razumejo,
kako so se ob prebranem oziroma videnem počutili,
ali so razumeli še kakšne druge pomene videnega oziroma prebranega,
koliko razumejo, da se vse videne vsebine ne dogajajo v resnici, temveč da gre za fikcijo ali pa za obogateno resničnost,
katere vsebine so primerne njihovi stopnji razvoja ipd.

Kaj lahko torej starši naredimo za boljšo digitalno pismenost svojih otrok?

otrokom bodite za zgled: otroci se najprej in najraje zgledujejo po starših, zato poskrbite za samoomejitev pri uporabi telefona in računalnika najprej sami;
določite pravila glede uporabe interneta in digitalnih naprav: otroci naj nimajo računalnika v svoji sobi. Tako boste lažje nadzirali, koliko časa preživijo na računalniku, katere vsebine, programe, aplikacije in naprave uporabljajo;
naučite jih digitalnega bontona: naj vedo, kdaj smejo in kdaj ne smejo uporabljati računalnika, telefona in digitalnih naprav (npr. pri mizi);
dogovorite se, katere naloge in skupne dejavnosti so pomembnejše od uporabe naprav (npr. šolske obveznosti, pospravljanje sobe, stanovanja, družinski izleti …).

Več nasvetov za varno rabo interneta doma najdete na spletni strani Safe.si.

Koliko časa na dan naj bi otroci lahko uporabljali digitalne tehnologije glede na njihovo starost (vir: Nacionalne smernice za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih):

otroci, stari do 2 leti, naj ne bi bili izpostavljeni kakršnikoli digitalni tehnologiji, edina izjema naj bi bili videopogovori s starimi starši in drugimi družinskimi člani, če starši nimajo drugih možnosti pogovora,
otroci, stari od 2 let do 5 let, naj bi digitalno tehnologijo uporabljali do eno uro na dan, naraščajoče sorazmerno s starostjo in le ob prisotnosti staršev (okvirno pri triletnem otroku 20 minut dnevno ali pri štiriletnem otroku 30 minut dnevno).
od 6. do 9. leta naj otrok pred zasloni ne preživi več kot eno uro na dan,
do 12. leta največ uro in pol,
do 18. leta pa naj bo ta časovna omejitev največ dve uri na dan.

Prav tako naj otrok in nato mladostnik do 18. leta ne bo lastnik pametne naprave. Namesto zaslona otrok potrebuje pozornost in prisotnost staršev in vrstnikov. Vsaka minuta, ki je namenjena telefonu namesto otroku, ki je poleg, je izgubljena priložnost za stik z otrokom.