Moj otrok ima težave

Le redki starši že v predšolskem obdobju pomislijo, da bi njihov otrok lahko imel pozneje v šoli težave z opismenjevanjem. Pred šolo od otroka nihče ne zahteva spretnosti, ki jih bo potreboval šele v šoli, zato starši zaradi morebitnih odmikov še niso zaskrbljeni. Res pa je, da se motnje branja in pisanja napovedujejo že v predšolskem obdobju z nekaterim oblikami vedenja, ki opozarjajo na odmike v razvoju posameznih sposobnosti in spretnosti, z izrazito interesno usmerjenostjo in pomanjkanjem nekaterih interesov.

‘Najpogostejše značilnosti predšolskih otrok, pri katerih se pozneje pokažejo težave z opismenjevanjem, kakršne opisujejo starši, so:

• Otrok začne pozno govoriti. To pomeni, da pozneje kot večina drugih otrok začne izgovarjati glasove, poimenovati predmete in stvari, oblikovati povedi. Starši po navadi jezikovni razvoj opišejo z besedami, da je otrok začel govoriti želel po četrtem letu starosti in da do vstopa v šolo še ni dobro govoril.
• Nekatere glasove dalj časa izgovarja popačeno – najpogosteje so to sičniki in šumevci c, s, z, č, š, ž – in zamenjuje samoglasnike a in e ter o in a. Nepravilna izgovorjava se zavleče do vstopa v šolo ali do logopedske obravnave. Razvoj glasu r za napovedovanje motenj branja in pisanja ni pomemben.
• V nekem obdobju lahko začne otrok močno jecljati, ta motnja sama po sebi mine, ali pa se še ponovi.
• Poslušanje zgodb ga ne zanima, dolgo pa lahko presedi pred televizorjem pri kakem dinamičnem dogajanju. Nekaterih otrok pa ne pritegne niti televizija, ampak jih zanima le lastna dejavnost.
• Knjige ga ne privlačijo, tudi slikanice hitro odloži.
• Črke ga ne zanimajo. Ne sprašuje, kako se kaka beseda prebere ali kako se imenuje kaka črka. V njegovem besednjaku niti ni zaslediti izrazov beseda in črka.
• Črke ga ne pritegnejo in se ne preskuša v prerisovanju.
• Nespretno uporablja pisalo.
• Dolgo časa se ne ve, ali je otrok desnoročen ali levoročen. Nekatere stvari dela z desnico, druge z levico. Žogo, na primer, meče z levo roko, svinčnik pa prijema zdaj z eno, zdaj z drugo roko.
• Zelo je živahen. Ne more mirovati. Neprenehoma se giblje ali miga vsaj z nogami, če ga že prisilimo k sedenju.
• Hitro se naveliča dejavnosti, ki zahtevajo vztrajnost, usmerjeno pozornost, lahko pa neomejeno dolgo vztraja pri kaki telesni dejavnosti, na primer divjanju s kolesom ali morda zlaganju lego kock.
• Pri dejavnostih, ki ga pritegnejo, se ne utrudi, pri drugih pa hitro obnemore.

Čim več naštetih oblik vedenja ima predšolski otrok, tem verjetneje je, da bo imel v šoli težave z opismenjevanjem. To vedenje pa se lahko hitro prezre. Starši so tedaj, ko pred otroka še nihče ne postavlja zelo usmerjenih zahtev, pozorni predvsem na stvari, ki jih otrok že zna, ki ga zanimajo in privlačijo, ter na spretnosti in sposobnosti, pri katerih se izkaže. Optimistični starši vidijo predvsem pozitivni razvoj in ne iščejo pomanjkljivosti. Za to lahko tudi spregledajo, da celotni otrokov razvoj ni enakomeren. Znamenja, ki v predšolski dobi napovedujejo težave pri opismenjevanju, spregledamo, ker takrat še niso moteča, saj od predšolskega otroka nihče ne zahteva in tudi ne pričakuje, da bi se že učil pisati. Zato večino težav, ki se pojavijo v zvezi z opismenjevanjem, opazimo šele takrat, ko bi se otrok moral začeti opismenjevati, pa ne gre tako gladko, kot je mislil sam, kot so upali starši ali kot pričakuje učitelj.’ (glej Žerdin, 2011, str. 148–149)

Preberi več