Še malo, pa gremo. Na morje. »Ne, ne gremo, mi se peljemo,« me hči popravi prav vsakič, ko se oglasim in z izrednim pričakovanjem poudarim, da bo minilo samo še nekaj dni, potem gremo na morje. Rada sem doma, rada imam naš kraj in rada imam naš dom. A po zadnjih dveh šolskih letih si res želim iti stran. Želim se vrniti spočita in zadovoljna, da bom jeseni z vsemi odraščajočimi šolajočimi se otroki z veseljem delila skupni bivanjski prostor v učne namene. Saj ni tako hudo, samo res je. Tokrat se res veselim, da gremo ali se peljemo nekam drugam.
Ob vseh zadevah, ki jih je pred tem treba opraviti, predstavlja pri nas poseben ritual izbor knjig, ki gredo ali se peljejo z nami na počitnice.
»Ej, jaz grem danes v knjižnico. Gre kdo z menoj?« oznanim kakšen dan prej. Tišina. Kot da sva z možem sama doma.
»A vidva že imata izbrane knjige?« povpraša mož. Sinova sedaj že vesta, da tišina ne bo pravi odgovor.
»Kam pa greš?« vpraša mlajši sin. Pojasnim. In že slišim iz njune sobe sklepanje kompromisov.
»Daj, pojdi ti z mamo in naberi knjige kar za oba. Saj veš, znanstvena fantastika, pa zgodovina, a ne tistih zgodovinskih romanc.« Hierarhija tudi na tem področju deluje.
»Ok, grem jaz s teboj,« se prisilno prostovoljno javi mlajši sin.
Ko stopiva v knjižnico, prevzamem knjige, ki sem jih pred tem že rezervirala s pomočjo mCobissa, in še malo postojim pri pultu.
»Kaj boš pa ti bral?« nagovori knjižničar sina. »Kaj te zanima?«
»Zgodovina, bolj stari svet, lahko tudi prva ali druga svetovna vojna. Samo ne nekih ljubezenskih zgodb.«
Knjižničar srednjih let se nasmehne in ga povabi med police. Stopim na stran. V trenutku sem izgubila pravico do oglašanja. Se pa smejem.
Zapleteta se v pogovor in knjižničar mu predlaga knjige iz lastnega bralnega opusa. Izbira in svetuje knjige, ki so njega navdušile. Nasmejita se, ko se ustavita ob že prebranih.
»Uh, ti pa imaš že kar nekaj prebranih knjig.« Pohvala iz njegovih ust se sliši noro drugače kot iz učiteljičinih ali iz, oh, joj, maminih ust.
Mlajši sin, ki je mimogrede že glavo in pol višji od mene, se nasmehne. Ko stojim ob njem, imam občutek, da je zrastel še za kakšen decimeter. »Ja, berem, da imam mir. Takrat moja dva ne gnjavita. Kot takrat, ko sva na telefonih ali na psp. Takrat postaneta čez čas čist penasta.« Knjižničar se nasmehne in pred menoj ničesar ne komentira.
Domov odneseva tri vrečke knjig. Več kot trideset jih je zagotovo, nisem jih še preštela. A z nama je ves čas od antike preko ameriške državljanske do druge svetovne vojne in zgodovine Mosada. Pa še zgodovina mafije je zraven. Pester izbor. In nobene mladinske knjige. Čeprav bi mu z veseljem pokazala in priporočila vsaj petdeset izredno kakovostnih naslovov, ki opisujejo zanj zanimive teme, vem, da ga lahko s svojim vztrajanjem na polju mladinske književnosti odvrnem od branja. Zanj je sedaj bistveno, da stopi na oddelek za odrasle in tam dobi gradivo za branje. Na poti odraščanja. Tiste »ta dobre« mladinske mu bom pa že še dodala na bralni seznam.
To popoldne v knjižnici sem utrdila spoznanje izpred štirih let, ko vsi trije moji moški hkrati brali vsak svoj izvod knjige z naslovom Metro 2033. Znanstvena fantastika. Nikoli in nikdar je ne bi priporočala sinovoma, ker sama ne berem tega. In česar ne berem, ne morem priporočati. Oba sta bila tako navdušena, da nista mogla počakati, da bi jo brala drug za drugim. Brala sta vzporedno, komentirala in hitela, da bi dohitela očeta, ki ju je navdušil za to knjigo. Ni mi treba razlagati, da so kmalu spoznali, da obstajajo še nadaljevanja, ki niso prevedena v slovenščino. In da obstaja tudi računalniška igrica … Na stenah svoje sobe sta imela nalepljeno shemo metroja (vsemogočni svet interneta) iz knjige in to je vodilo v, uh, kakšne pogovore.
Od takrat dalje je mož usmerjevalec njunega bralnega okusa. Postal je njun bralni zgled. Takrat sem spoznala, da mame, ženske in žene lahko izbiramo, vplivamo, krojimo, oblikujemo bralni okus in bralne navade sinov, nečakov, vnukov, učencev, dijakov …, skratka mladih fantov okrog nas le do določene starosti. Pa naj se še tako zelo sprašujemo, kaj je razlog, da fantje ne berejo, ne bomo dale pravega odgovora. Če ne bodo brali možje in moški, tudi fantje ne bodo. V bistvu moški veliko berejo, le neradi govorijo o tem. A to je že posebna tema.
Bralni zgled mladih, odraščajočih fantov so moški, ki berejo doma, in moški, ki jim lahko v knjižnici, knjigarni, učilnici svetujejo na podlagi lastne bralne izkušnje. Nič ne gre brez pravega zgleda.
S sinom sva šele doma spoznala, da sva na znanstveno fantastiko v knjižnici čisto pozabila. Starejši bo moral vseeno še sam po knjige. Še dobro, da gremo na morje šele po finalu nogometnega prvenstva.
* * * * *
Glejte povezane prispevke:
