Postati medijsko pismen pomeni učiti se interpretirati najrazličnejša sporočila ter postavljati prava vprašanja o tem, kaj gledaš, bereš ali poslušaš. Pomeni znati poiskati informacije, ki jih potrebuješ, in razumeti, kako delujejo mediji. Pomeni tudi razumeti, da sporočila niso vedno nevtralna, objektivna in nezaznamovana s predsodki ali stališči ter da pomembno vplivajo na oblikovanje naših stališč in odnosa do sveta, sprožajo pa lahko tudi burne čustvene odzive.
Dr. Livija Knaflič (v Priročniku za spodbujanje branja, 2009, str. 9) pove: »Gledanje televizije je pogosta oblika zabave in razvedrila, ob kateri se otroci običajno srečujejo s črkami na televizijske zaslonu, z branjem televizijskega programa ter podnapisov. Pri tem si zapomnijo logotipe posameznih televizijskih programov ter napoved posameznih oddaj. Če gre za črkovne znake, je lahko to že zametek branja.«
Biti medijsko in informacijsko pismen pa pomeni tudi znati uporabljati informacijsko in komunikacijsko tehnologijo, s pridom izkoriščati vse njene prednosti, vendar se tudi zavedati njenih pasti in se znati zaščiti pred njimi.
Medijska in informacijska pismenost nista cilj, ki bi ga bilo mogoče osvojiti naenkrat in za vselej, sta vseživljenjski proces. Zato je tudi zmotno prepričanje, da je medijsko in informacijsko opismenjevanje namenjeno le otrokom in mladim. Potrebujemo ga vsi in to vsak dan.
Kaj potrebujemo, da bomo medijsko pismeni?
Za dobro medijsko pismenost ni pomembno, da otroci znajo delati s tehnologijo (tj. da si znajo naložiti aplikacije, programe …), temveč je treba vedeti, kako otroci sprejemajo vsebino z medijev in kako jo uporabljajo (kako berejo, brskajo, gledajo po internetu). Naloga odraslih pa je (poleg staršev tudi vzgojiteljev in učiteljev), da pravilno usmerjajo otroka, da bi ta pridobil sposobnost za razumevanje, analiziranje medijskih vsebin in kritičen pogled nanje.
Mag. Martina Peštaj razmišlja o televiziji kot dejavniku socializacije otrok, ki otroku na drugačen način kot starši, vzgojitelji in pomembne druge osebe odpira okno v svet (Branje za znanje in branje za zabavo, str. 83). Vrste raziskav, ki so nastale kot odgovor na opozorila o negativnih učinkih televizije, so pokazale, da televizija sama po sebi otrokom ne škodi, da je bolj kot medij sam pomembna vsebina. Dodaja pa, da če odrasli otroka naučimo gledati televizijo, lahko postane njihova zaveznica pri širjenju znanja, oblikovanju različnih veščin in pomembnih vrednot. S tem celovito vpliva na njihov razvoj in dojemanje sveta. Dodajamo, da lahko televizija in drugi mediji naredijo učenje in izobraževanje dostopno tudi za odrasle, če so vsebine dovolj kakovostne in odrasle nagovorijo na ustrezen način.
Preberi več
Kaj lahko starši naredimo, da bo naš otrok znal uporabljati medije
Učenje medijske pismenosti ne poteka v obliki lekcij niti tako, da otrokom govorimo, kaj je prav in kaj narobe oziroma kaj smejo in česa ne smejo. Celoten proces učenja je bolj izmenjava mnenj in stališč do določene vsebine skozi postavljanje konkretnih vprašanj in podkrepitev mnenj s primeri. Več
Medijska pismenost pri predšolskih otrocih
Kako bodo mediji vplivali na otroke, je odvisno od predznanja, ki ga imajo starši o medijih. Oni so tisti, ki presojajo in določajo vsebine ter čas, ki ga bo otrok preživel pred zaslonom. Če pa otrok zapolni čas z mediji, ki zanj niso ustrezni, prinaša to s seboj negativne učinke ter posledice. Več
Medijska pismenost pri šolarjih
Ob starših, sovrstnikih in šoli so mediji eden od dejavnikov socializacije. Mediji oblikujejo naš pogled na svet, določajo, kaj in kako naj stvari vidimo in gledamo, to pa nas oblikuje kot posameznike in družbo. Ker je proces socializacije najmočnejši ravno v času odraščanja, je v tem obdobju najmočnejši tudi vpliv medijev in novih komunikacijskih tehnologij. Več
