Vloga učitelja v programu družinske pismenosti s primeri dejavnosti za otroke

V programih družinske pismenosti, v katerih običajno sodelujejo starši ali drugi odrasli družinski člani in otroci, je vloga učitelja nekoliko posebna, vsekakor pa zelo zahtevna. Od učitelja se pričakuje, da dosega cilje tako pri starših kot otrocih, je hkrati andragog, pedagog in vzgojitelj. Imam dolgoletne tvorstne izkušnje, saj sem kot zunanja sodelavka Ljudske univerze Ormož v paru s kolegico izpeljevala program družinske pismenosti Beremo in pišemo skupaj (BIPS). Program BIPS je namenjen staršem otrok prve triade, ki želijo otrokom pomagati pri šolskem delu, pa ne vedo, kako. V tem programu bi naj staršem predstavili, kako pomagati otroku pri učenju oziroma razvijanju spretnosti branja, pisanja in računanja.

V okolju, kjer živim in delam, je veliko staršev z nižjo strokovno izobrazbo. Zato je bil ta program zanje zelo primeren. Starši so namreč v šoli pogosto spraševali, kako bi lahko otrokom pomagali pri učenju.

S kolegico sva jim predstavili program BIPS, poudarili, da se bomo urili v spretnostih, ki jih potrebujemo vse življenje, da se za življenje pripravljamo v družini, saj je to naša prva šola, starši pa prvi učitelji. Z veseljem so se vključili. Izvajali sva ga kar nekaj let v različnih okoljih, z različno izobrazbeno strukturo staršev.

Ne glede na skupino staršev, s katero sva delali, je bila skupinska dinamika iz srečanja v srečanje izrazitejša, kar sva dosegli z načinom dela, izbiro vsebin in spodbujanjem k sodelovalnemu odnosu. Opazili sva, da so starši že po nekaj srečanjih samoiniciativno izmenjavali izkušnje o pomoči otrokom pri učenju in vzgojnih pristopih.

Že na prvem srečanju smo skupaj oblikovali okvirni program, ki pa je bil gibljiv in je omogočal spremembe glede na morebitne dodatne potrebe, interese in šolske obveznosti otrok. Ob koncu prav vsakega posameznega srečanja (neke vrste evalvaciji) smo iz okvirnega programa izbrali temo za naslednje srečanje, tako sva jih motivirali za obisk. Konkretne dejavnosti so ostale presenečenje za otroke, za starše pa dodaten izziv.

Vsebine smo poiskali skupaj, z raznolikimi dejavnostmi pa sva vsako vsebino naredili zanimivo, pestro in uporabno. Na vsakem srečanju smo bili ustvarjalni, tako da so si starši in otroci izdelali konkretni izdelek, pripomoček (matematične in jezikovne didaktične igre, koledar, knjige ugank, receptov, pravljic, lutke ipd.), ki so ga lahko odnesli domov, kjer so ga  aktivno uporabili in večkrat preizkusili ter o njegovi uporabnosti poročali na naslednjem srečanju.

Najine izkušnje kažejo, da je bil program BIPS že v osnovi oblikovan tako, da so bile načrtovane vsebine sprejemljive in da smo jih dovolj poglobljeno obdelali v času, predvidenem za izpeljavo programa. Čas srečanj je bil vedno enak: štiri ure (celoten program za posamezno skupino staršev in otrok obsega 50 ur), posamezne dejavnosti nismo prekinjali ali odložili za naslednje srečanje, temveč smo jo vsakič pripeljali do konca.

Delo sva izvajali po didaktičnih metodah, ki jih poznava s svojih izobraževanj in usposabljanj ter praktičnih izkušenj, ki sva jih pridobili pri delu z otroki in odraslimi. Izpostaviti bi želeli nekaj takih, s katerimi sva še posebej uspeli pritegniti k aktivnemu sodelovanju starše, ti pa svoje otroke. Za uvodno motivacijo sva uporabili metodo pogovora, vsebinsko povezano s predhodnim srečanjem (npr.: pripovedovali so, kako so uporabljali pripomočke, ki smo jih izdelali; komu so predstavili svojo knjigo; koga so spraševali uganke, s kom so se igrali didaktične igre). Na novo aktivnost sva jih običajno pripravili z metodo dela z besedilom, nadaljevali z metodo demonstracije, z metodo praktičnega dela, opazovanja, eksperimentiranja, igre. Poudarjali sva metodo sodelovalnega učenja, pri tem pa ugotovili, da je bila ravno ta najučinkovitejša pri otrocih (zelo srečni so bili, da so pri dejavnosti z njimi sodelovali njihovi starši, saj so si vzeli čas samo zanje). Zahtevnost dela sva zaznali med izvajanjem programa, predvsem zaradi različnih sposobnosti staršev.

Ob izteku programa sva bili zadovoljni, ker so starši spoznali, koliko različnih možnosti imajo, da lahko otroke česa naučijo, da zato ne potrebujejo veliko priprav in znanja, Potrebujejo pa dobro voljo in vztrajnost. Skozi igro starši veliko bolje spoznajo svoje otroke, otroci tako raje sodelujejo in se ob tem zabavajo.

Vsi načrtovani cilji pa so bili doseženi tudi zato, ker je najino sodelovanje in sodelovanje s starši temeljilo na najinih temeljitih pripravah na delo, zaradi najinega zelo dobrega sodelovanja in ujemanja, ki je temeljilo na podobnem razmišljanju o smotrnosti in ciljni naravnanosti programa.