Učenje in poučevanje odraslih udeležencev izobraževanja – staršev predšolskih otrok

Dr. Sabina Jelenc Krašovec

Učenje in izobraževanje v obdobju odraslosti je zelo osebna izkušnja, ki se oblikuje v interakciji posameznika z drugimi učečimi se, v interakciji z učiteljem in/ali v interakciji z drugimi učnimi viri. Od ciljev in namena izobraževanja je odvisno, kako pomembna bo vloga učitelja v procesu pridobivanja znanja in spretnosti; v vsakem primeru pa je udeleženec ključni, osrednji del celotnega procesa.

Delo z odraslimi se močno razlikuje od učenja in poučevanja predšolskih otrok. Andragoški delavci, ki so prej poučevali otroke, pravijo, da je najtežje narediti premik pri sebi – kako izstopiti iz tiste vloge, ki nam je bila toliko časa najpomembnejša? Prav zato naj bi vsak učitelj odraslih dobro poznal značilnosti ciljne skupine odraslih, s katero se bo srečeval in za katero bo uporabljal ustrezne pristope pri učenju. Ti so ključ do uspešnega učenja tudi pri spodbujanju družinske pismenosti.

Starši predšolskih otrok kot udeleženci izobraževanja

Značilnosti udeležencev izobraževanja, njihove sposobnosti in potrebe narekujejo izbiro vsebine izobraževanja, načine dela in vlogo učitelja v učnem procesu. Odrasli se zaradi fizioloških, psiholoških in socioloških vplivov med seboj pomembno razlikujejo; v primerjavi z otroki so veliko bolj raznovrstna populacija. Že v uvodu smo napovedali, da moramo pri izobraževanju odraslih upoštevati nekaj splošnih spoznanj:

  • Odrasli prevzemajo v življenju različne vloge, ki so povezane z delom ali pa z življenjem nasploh. Otroci in mladostniki so predvsem učenci, za odrasle pa bi težko našli podobno skupno lastnost, kar seveda vpliva tudi na njihovo željo in potrebo po učenju in izobraževanju.
  • Odrasli se med seboj razlikujejo po doseženi stopnji formalne izobraze. Njihove izkušnje s poprejšnjim izobraževanjem so zelo različne, zato je motivacija za nadaljnje izobraževanje pri nekaterih zelo visoka, drugi pa se izobraževanja sploh ne udeležujejo.
  • Zaradi različnega socialnega položaja, kulturnih, etničnih, religioznih in drugih značilnosti se odrasli pri učenju razlikujejo; nekateri se v sistemu izobraževanja dobro znajdejo, redno uporabljajo računalnik in berejo, drugi se morajo z novimi pristopi ob vključitvi v izobraževanje še seznaniti…
  • Razlikujejo se po kraju bivanja, zato tudi dostopnost in bližina izvajanja pomembno vplivata na njihovo pripravljenost za izobraževanje.
  • Razlikujejo se po sposobnostih in drugih lastnostih, pomembnih za učenje (lahko gre za različne sloge spoznavanja in učne sloge, pomembne so razlike v učnih navadah, lahko vplivajo posebne potrebe, ki izvirajo iz pridobljenih ali prirojenih lastnosti).

Človekova osebna življenjska pot je sestavljena iz niza vlog ali statusov, ki se vrstijo v njegovem življenju. Nove vloge največkrat prekrivajo stare, jih nadomeščajo. Človek se  na svoji življenjski poti ves čas spreminja, razvija in raste. Najprej je oče/mama majhnega otroka, nato najstnika in odraslega otroka; pri tem se njegova starševska vloga pomembno spreminja. Povezovanje subjektivnega in objektivnega, psiholoških in socioloških razsežnosti osebne identitete in razvoja pripelje do upoštevanja teorij o razvojnih fazah, ki so tudi učitelju, če hoče upoštevati značilnosti udeleženca, pomembna podlaga in širše izhodišče za razumevanje posameznikovih potreb, želja in težav.

Raziskave kažejo, da je učenje v odraslosti lahko enako kakovostno, če ne še bolj, kot učenje v otroštvu in mladosti. Tako lahko odrasli zaradi izkušenj, ki jih imajo, in zaradi povezovanja novega znanja s prej pridobljenim, dosežejo izjemne uspehe pri reševanju različnih problemov. Odrasli imajo drugačen odnos do znanja in učitelj lahko upošteva modrost udeležencev in njihovo praktično inteligentnost, tako da pri izbiri načina učenja to vnaprej predvidi. Odrasli si ravno tako dobro zapomnijo stvari kot mladi, vendar pa tudi velja, da si lažje zapomnijo tiste vsebine, ki so smiselne, logične in zanje pomembne. Staršem predšolskih otrok bodo med drugimi pomembni odgovori na vprašanja, kako tudi z branjem prispevati k optimalnemu razvoju svojih otrok. Aktualnost izobraževanja je tista, ki povečuje interes in pripravljenost odraslih za izobraževanje; naloga učitelja pa je, da ga organizira in izpelje tako, da bodo imeli starši možnost dejavno sodelovati pri iskanju odgovorov na svoja vprašanja.

Izobraževalni programi za spodbujanje družinske pismenosti so namenjeni skupini odraslih v posebnem življenjskem obdobju, saj gre za starše predšolskih otrok. Gre za obdobje zgodnje odraslosti, v katerem udeleženci neformalnega izobraževanja poleg pridobivanja spoznanj želijo preveriti tudi njihovo uporabnost. Specifičnost njihovega položaja in dejstvo, da imajo kar nekaj skupnih lastnosti (predvidoma so zaposleni, večinoma sorazmerno mladi, otroci in njihov napredek jim je osrednjega pomena, pri vzgoji nimajo veliko izkušenj ipd.), predvsem pa si želijo, da bi bili svojim otrokom dobri starši, vpliva na veliko motiviranost staršev za izobraževanje v takih izobraževalnih programih.

Učitelji v programih družinske pismenosti naj bi upoštevali, da imajo odrasli – starši otrok, ki se vključujejo v izobraževanje – že nekaj izkušenj, ki jim bodo omogočale dejavno vključevanje v učni proces. Odrasli se s svojimi izkušnjami identificirajo, saj jih te pravzaprav definirajo in določajo njihovo bit. Učitelj naj bi se z odraslimi o njihovih različnih izkušnjah pogovarjal in jih spodbujal, da pretekle izkušnje vnovič ovrednotijo v odnosu do na novo pridobljenega znanja.

Odrasli se bodo za razliko od otrok in mladostnikov v učno skupino vključili prostovoljno in z določenim ciljem oz. namenom – povezanim z njihovo starševsko vlogo. Pogledi na to, kaj pomeni biti oče / mama in kaj zahteva dobro starševstvo, se od posameznika do posameznika razlikujejo, vendar pa je to lahko hkrati tudi dobro izhodišče za skupno delo. Za učitelja je to izziv in možnost, da zaradi različnosti člani skupine veliko pridobijo. Vloga učitelja torej ni, da poenoti njihova stališča, temveč da z dejavnim vključevanjem vseh članov učne skupine omogoči skupno reševanje izpostavljenih problemov in vprašanj. Učitelj tako spodbuja samostojnost staršev pri vzpostavljanju dobrega odnosa z otroki in posledično njihovih skupnih dejavnosti (tudi branja), hkrati pa vpliva tudi na zboljševanje samopodobe staršev in njihovega prepričanja, da bodo pri svojih prizadevanjih uspešni.

Učitelj pri svojem delu z odraslimi upošteva to, da so v procesu stalne rasti. Ta vključuje različna področja človekovega življenja (intelektualno, čustveno, kulturno, odnosi z drugimi ljudmi itd.) in poteka nenehno; vedeti mora tudi, da je proces rasti lahko posebno intenziven v učni skupini in da ga tudi učitelj spodbuja z ustreznimi prijemi.

Kako torej lahko povzamemo ključne razlike v učenju med odraslimi in otroki/mladostniki?

Pri otrocih in mladostnikih je učenje usmerjeno pretežno k oblikovanju temeljnih vrednot, spretnosti in strategij, odrasli pa imajo široke pragmatične življenjske izkušnje, ki narekujejo in strukturirajo novo učenje, s katerim spreminjamo ali dopolnjujemo že doseženo znanje, vrednote in spretnosti. Poleg tega učne potrebe odraslih izhajajo iz konkretnih motivov, povezanih z osebnimi razlogi v določeni življenjski situaciji, v socialnem ali delovnem okolju, otroci pa se največkrat učijo “za naprej”, rečemo lahko tudi “na zalogo”. Motivacija, ki spodbuja prve ali druge, je praviloma povsem drugačna. Odrasli so pogosto mnogo bolj vztrajni kot otroci in so pripravljeni vložiti veliko truda.

Vse navedene značilnosti udeležencev izobraževanja vplivajo na postavitev ciljev izobraževanja odraslih in izbiro vsebin, pa tudi na način izpeljave učenja in izobraževanja.

 

Vir: Jelenc Krašovec, S. (2009). Učenje in poučevanje odraslih udeležencev izobraževanja – staršev predšolskih otrok. V: Branje za znanje in branje za zabavo – Priročnik za spodbujanje družinske pismenosti. Ljubljana: Andragoški center Slovenije. Str. 117-123. (Objavljeno s privoljenjem Andragoškega centra Slovenije)

Beri dalje
Specifična vloga učitelja v programih družinske pismenosti

Učitelj je ključni element v procesu izobraževanja, saj ima pri spodbujanju učenja odraslih pomembno vlogo. Poučevanje je pospeševanje učenja, ki poteka na različne načine. Kako izrazita je pri tem učiteljeva vloga, je odvisno od okoliščin in potreb, ki izhajajo iz danega učnega položaja.

Za učitelja, ki bo sodeloval v programih družinske pismenosti, velja vse, kar velja za učitelja v programih neformalnega izobraževanja odraslih. Pri teh programih, kjer so cilji širši in je namen izobraževanja poleg razvijanja različnih veščin tudi osebnostna rast odraslih udeležencev, zboljševanje kakovosti življenja, razvijanje drugačnih stališč in kritičnosti ter krepitev samozaupanja udeležencev, ima učitelj kar veliko svobode, hkrati pa tudi odgovornosti. Njegov namen je spodbuditi odrasle, da se dejavno vključijo v učni proces, v njem odločajo, ga s svojimi izkušnjami sooblikujejo in si prizadevajo doseči cilje, ki so si jih zastavili. Vloga učitelja je predvsem spodbujevalna in partnerska, po načinu pristopanja pa nedirektivna. Poučevanje je pri tem tudi vodenje, spodbujanje in pomoč. Gotovo ne moremo reči, da učitelja ne potrebujemo, dobro pa je premisliti, kako naj učitelj izstopi iz kar tradicionalno vsiljene vloge avtoritarnega vodje, ki ima največkrat prav in po katerega podobi naj se oblikujejo tudi njegovi učenci. Pri izobraževanju odraslih je vloga učitelja pri spodbujanju učenja odraslih bistveno drugačna.

Na učenje gledamo vse bolj kot na proces, ki omogoča razumevanje in spreminjanje sebe kot osebnosti, proces, ki spodbuja razumevanje sveta in življenja in dejavno sodelovanje v njem; vse manj gre pri učenju za kopičenje znanja in memoriranje – za kvantitativno povečevanje znanja. Poučevanje odraslih je tako za razliko od poučevanja otrok (še posebno predšolskih) bistveno bolj naravnano k dejavnosti, raziskovanju, spodbujanju notranjih vzgibov za iskanje novih poti in reševanje problemov, ki temelji tudi na samostojnem učenju. Strokovnjaki posebej poudarjajo, da je učenje in poučevanje otrok bistveno bolj pasivno, odvisno od zunanjih spodbud, dejavnosti učitelja in prenašanja znanja z njegove strani. Prav gotovo bi bili prijemi, ki jih priporočamo pri delu z odraslimi, bolj ustrezni od tradicionalnih tudi pri poučevanju otrok; vendar pa je problemskost pri odraslih tista, ki netradicionalne pristope pri poučevanju pravzaprav zahteva.

Kakovostno poučevanje vključuje različne načine dela v učni skupini. Izraža se konflikt med tradicionalnimi in novejšimi pogledi na učenje, poučevanje in vlogo učitelja v učnem procesu. Tradicionalno pojmovanje postavlja učitelja v središče. On je tisti, ki ima znanje in ga na različne načine prenaša na učence. Pri tem je nadrejen drugim članom skupine in sprejema večino odločitev. Novejši pogledi na vlogo učitelja pa ga postavljajo v bolj enakopravno vlogo z učečimi se; izobraževalne dejavnosti skupaj izbirajo glede na potrebe članov skupine, komunikacija je odprta, sproščena, spodbuja se samostojnost in osebnostna rast udeležencev. Taki pristopi so bližje tudi izobraževanju odraslih.

Udejanjanje drugačne vloge učitelja zahteva bolj kakovostne odnose med učiteljem in udeleženci izobraževanja ter med samimi udeleženci, kar pa lahko dosežemo le ob ustrezno načrtovanem skupinskem učenju, pri katerem je enakopravnost med udeleženci in učiteljem bistvena. Z menjavanjem izkušenj se bogati učni proces, nastajajo možnosti za kritično vrednotenje pridobljenega znanja, pri čemer vsak udeleženec posreduje svoje izkušnje in že pridobljeno znanje.

V skupini staršev predšolskih otrok v programih družinske pismenosti bodo predvidoma predvsem odrasli z nizko temeljno izobrazbo in verjetno tudi z manj razvitimi učnimi navadami. Posebno pri poučevanju odraslih, ki v svojem dosedanjem izobraževanju niso imeli dobrih izkušenj in si zato niso pridobili ustreznih temeljnih znanj in spretnosti, je izredno pomembno, da z ustreznimi prijemi naredimo proces učenja odraslih privlačen in drugačen od tistega, ki so ga izkusili v preteklosti. Vloga učitelja je tu zelo občutljiva, saj mora znati vzpostaviti ustrezno ozračje za učenje, ki bo varno, dovolj demokratično in spodbudno, nikakor pa ne tekmovalno in tesnobno.

Zelo težko je opredeliti lastnosti, ki naj bi jih imel dober učitelj v programih družinske pismenosti za starše predšolskih otrok. Naši predlogi so lahko le okvirno vodilo za razmislek, saj se učne skupine in njihove potrebe med seboj razlikujejo, pa tudi osebnostne lastnosti so tiste, ki vplivajo na posameznikovo poučevanje. Za dobrega učitelja torej ni pomembna le tehnična popolnost in sposobnost načrtovanja, temveč je ključen interes za učeče se (udeležence posluša, sprejema njihove predloge, spremlja njihov napredek, se vživlja v težave, ki jih imajo …) ter interes za vsebino, ki jo obravnavajo (odnos do pismenosti, vizija reševanja problemov, poznavanje ključnih problemov in vprašanj ipd.). Vloga učitelja je spodbujanje udeležencev h kritičnemu mišljenju, s čimer jim pomaga spremeniti perspektivo oziroma pogled na svet; za starše to pomeni, da iščejo drugačno komunikacijo s svojimi otroki, da prevrednotijo svoje ravnanje in ga poskušajo tako obogatiti. Učitelj naj bi bil predvsem topel in iskren; udeležence naj bi sprejemal take, kot so, in poskušal biti z njimi enakopraven – vzpostavljal naj bi dialog.

Vse naštete značilnosti prispevajo k doseganju učnih ciljev, če je tudi slog poučevanja učitelja osredinjen predvsem na udeleženca (V slogu poučevanja se zrcalijo ozračje, ki ga učitelj ustvari, in njegovi pogledi na učenje, ti pa so povezani z njegovo izobraževalno filozofijo, ki je del njegove življenjske filozofije. Učitelj si torej svojega učnega stila ne izbira kar tako, po potrebi, in ga tudi ne spreminja kar tako. Slog poučevanja se nanaša na kakovost in način učiteljevega poučevanja.). To pomeni, da učitelj organizira učne dejavnosti tako, da so učeči se (v našem primeru starši) lahko v nenehni interakciji z drugimi starši in otroki v skupini, da upošteva njihovo motivacijo, ki temelji na želji biti boljši starši, ki se zavedajo pomena zgodnjega branja; učitelj naj bi tudi staršem omogočal, da so pri učenju dejavni (proaktivni). V programih družinske pismenosti si moramo predvsem prizadevati, da bi vplivali na bralne navade staršev in posledično na bralne navade njihovih otrok. Verjetno gre predvsem za starše, ki v mladosti niso imeli dovolj priložnosti za razvoj bralnih in učnih navad, kar je vplivalo tudi na njihove učne in bralne navade v odraslosti. Prav to bi mnogi med njimi gotovo radi spremenili pri vzgoji svojih otrok. Kot učitelj naj bi torej spodbujali učenje, kjer vsi člani skupine sprejemajo odgovornost za dejavno učenje. Starši predšolskih otrok bi tako dejavno sodelovali pri izbiri gradiv za branje, njihovi analizi in interpretaciji prebranega, iskanju novih možnosti druženja in učenja s svojim otrokom, izbiranju pravih strategij branja in sodelovanja v družini. Vsebine, ki bi jih predlagal učitelj, naj bi bile vedno naravnane tudi k osebnemu razvoju posameznika in spodbujanju njegove kritičnosti do ustaljenih navad. Ključna učiteljeva strategija naj bo vzpostavljanje medsebojnega zaupanja; spodbuja naj samovrednotenje udeležencev in daje sprotne povratne informacije.

Različne oblike spodbujanja družinske pismenosti so namenjene predvsem razvijanju bralne kulture, vendar je pomembno tudi, da učenje v teh programih spodbuja osebnostno rast in se tako bolj zasidra v življenje in vedenje posameznika.

Z zmanjševanjem dominantnosti učitelja in z njegovim spodbujanjem dejavnosti udeležencev se povečuje opremljenost odraslih udeležencev izobraževanja za samostojnejše reševanje problemov, s katerimi se srečujejo in se bodo srečevali v prihodnosti. Predpostavljamo, da je s tako držo učitelj predvsem spodbujevalec, torej tisti, ki motivira za nadaljnje učenje. Cilj programov družinske pismenosti je razvijanje veščin staršev, hkrati pa spodbujanje pripravljenosti za stalno učenje tudi vnaprej.

Da bi se imeli odrasli možnost učiti na tak način, morajo biti učne skupine aktivne. Učenje naj poteka projektno in sodelovalno v majhnih skupinah, kar prispeva k ustvarjanju novih idej in gradiva. Starši naj bi čim več samostojno načrtovali in predstavljali svoje poglede in delo; po predstavitvah naj bi glasno razmišljali o možnih odgovorih in poteh do njih. Sčasoma naj bi odrasli prevzemali iniciativo za medsebojno sodelovanje in sodelovanje z učiteljem ter tako prevzemali deljeno odgovornost za vodenje skupine in kakovostno učenje. Skupina je prijateljski forum; učenje je prijetno, zato so izostanki udeležencev redki. Učitelj naj poskrbi za netradicionalno ureditev učnega prostora (npr. stoli v krogu), ki omogoča enakopravno interakcijo med učečimi se in učiteljem ter omogoča možnosti za delo v majhnih skupinah.

Učenje v skupini bo uspešno le, če bo učitelj poznal tudi značilnosti uspešnega učenja v odraslosti in razlike med odraslimi udeleženci izobraževanja. Ključni poudarki pri tem so:

Učitelj naj bi učni proces zasnoval v skladu s spoznanji o celostnem učenju. Celostno učenje predpostavlja delovanje vseh desetih čutov pri učenju (pet zunanjih in ustreznih pet notranjih – vizualni, avditivni, kinestetični, olfaktorni in gustatorni) in s tem aktiviranje logičnega, ustvarjalnega in kritičnega mišljenja ter tako izkoristek prevladujočega čutnega kanala posameznika. Pri učenju ima vsak posameznik svojo kombinacijo uporabe čutov, vsi pa največ pridobimo, če pri učenju aktiviramo vse čute. Vedeti moramo tudi, da so v skupini vedno udeleženci z različnimi prevladujočimi čutnimi kanali, pri katerih je hitrost učenja in mišljenja različna, kar zahteva od učitelja različne prijeme pri poučevanju.

Učitelj naj bi poznal in ovrednotil različne sloge učenja udeležencev in pripravil izobraževanje tako, da bo ustrezalo potrebam različnih učnih slogov. Spoznanja o slogih učenja temeljijo na ugotovitvah o izkušenjskem učenju, ki je nastalo predvsem kot reakcija na nepovezanost med teoretičnimi in praktičnimi sestavinami v procesu izobraževanja ter zaradi zanemarjanja posameznikove izkušnje v tem procesu. Ljudje se razlikujemo po tem, kako se lotevamo učenja. Nekaterim je bližje učenje na podlagi abstraktnih spoznanj, sistematično predstavljenih v virih, drugim pa učenje na podlagi konkretnih dejavnosti in izkušenj. Ljudje »sčasoma razvijejo značilne poudarke na enem od navedenih polov in navado, da se pri spoznavanju opirajo predvsem nanje« (Marentič Požarnik, 2000: 158). Po stilu učenja, ki pri posamezniku prevladuje, bo ta izbiral tudi načine in vire učenja, kar mora učitelj upoštevati pri načrtovanju učnih dejavnosti.

Ob upoštevanju slogov spoznavanja in učnih slogov udeležencev je za kvalitetno izobraževanja ključnega pomena tudi poznavanje in ustrezna uporaba metod izobraževanja odraslih.

Pri izbiri metod moramo upoštevati značilnosti udeležencev (slogi spoznavanja in slogi učenja), situacijo, v kateri poteka izobraževanje, možnosti, ki jih imamo na voljo, in seveda vsebino, ki jo obravnavamo. Ob tem moramo vedeti, da so v splošnem nekatere učne metode glede na druge bolj učinkovite, kar seveda velja ne glede na zgoraj opredeljene razlike med posamezniki, ki jih definirajo zanje značilne modalitete učenja in učni stili. Tako lahko trdimo, da učinkovitost učenja v splošnem narašča, bolj ko so udeleženci dejavni.

Najmanj učinkovito je predavanje s strani učitelja, če ga ne dopolnimo tudi z drugimi učnimi metodami, npr. z diskusijo, pogovorom v majhnih skupinah, projektnim delom, samostojnim učenjem s pomočjo gradiva, možgansko nevihto in drugimi metodami poučevanja, ki spodbujajo dejavnost učečih se.

 

Sklep

Ugotovili smo, da različni učiteljevi prijemi vodijo k različno kakovostnim učnim rezultatom. Kot učitelj se moramo torej vprašati, kaj odrasli (v našem primeru starši) pričakujejo, zakaj so prišli na izobraževanje, kako se odrasli lotevajo učenja, kaj se morajo in kaj se želijo naučiti, kakšen je njihov slog učenja in kako bomo glede na to izbirali ustrezne metode poučevanja in učne pripomočke; vprašati se moramo, kako organizirati učno situacijo, da bomo zadostili različnim potrebam odraslih po učenju in odgovorili tudi na vnaprej zastavljene cilje nekega izobraževalnega programa.

Slabe izkušnje iz preteklosti, posebno izkušnje z izobraževanjem v začetnem (šolskem) obdobju, spremljajo marsikaterega odraslega udeleženca izobraževanja. Tu igra pomembno vlogo učitelj, ki lahko z drugačnimi pristopi k učenju, s problemskim in izkušenjskim učenjem ter z razvijanjem kritičnega mišljenja odraslemu povrne samospoštovanje ter občutek lastne vrednosti. S tem pomembno spremeni stališče odraslih do učenja na sploh. To je hkrati tudi najboljša popotnica za starše, ki imajo priložnost, da svoja stališča in veselje do učenja in branja prenesejo tudi na svoje otroke.

Zakladnica
S klikom do pravljice
Kaj bomo danes skupaj brali?
Skupaj na družinski izlet
Gremo v knjižnico
Priročniki in didaktična gradiva

Zakladnica bralnih dogodkov po vsej Sloveniji

Nacionalni mesec skupnega branja 2021

Nagrajene knjige

previous arrowprevious arrow
citat21
citat20
citat19
citat18
citat17
citat16
citat15
citat14
citat13
citat12
citat11
citat10
citat09
citat08
citat07
citat06
citat05
citat04
citat03
citat02
citat01
next arrownext arrow
Share This
Skip to content