Vzgoja otrok postaja vedno zahtevnejša, ob tem pa se število vzgojnih nalog v družini in vrtcu povečuje. Spoznanja različnih strok poudarjajo pomen razvoja predbralnih sposobnosti v predšolskem obdobju in tudi od vrtca se pričakuje, da bo otroku skozi kurikulum ob celostnem pristopu nudil čim več vzpodbud s tega področja. Eden izmed ciljev Kurikula za vrtce (1999) je sodelovanje s starši, ki je natančneje opredeljeno znotraj načel novega kurikula.
Vzgojiteljice se pri svojem delu srečujejo z otroki, ki se zelo razlikujejo po svojih sposobnostih in izkušnjah, ter z njihovimi starši, ki si prav tako na različne načine prizadevajo pripraviti otroka za šolanje in življenje. Starši vzgajajo svoje otroke po najboljših močeh in navadno združujejo izkušnje iz lastnega otroštva z novimi spoznanji. Vzgojiteljice morajo pri sodelovanju s starši upoštevati vse te razlike, kar ni enostavna naloga. Pri svojem delu tudi one izhajajo iz svojega znanja in izkušenj in izbirajo načine, s katerimi bi lahko ustregle večini.
Različnost družin
Starši z višjo stopnjo izobrazbe so imeli priložnost razmeroma dobro spoznati šolski sistem, imajo pa tudi dovolj šolskega znanja in se čutijo usposobljene, da svoje otroke sami pripravljajo za šolo. Imajo svoja pričakovanja glede vloge vrtca, hkrati pa se zavedajo, da ni vse odvisno le od vrtca, temveč da je pomembna tudi njihova vloga.
V nekoliko drugačnem položaju so starši, ki so se izobraževali krajši čas in so morda že veliko od pridobljenega znanja pozabili. Znano je, da spretnosti, povezane z branjem, pisanjem in računanjem opešajo, če jih posameznik ne uporablja. Mnogi starši z nižjo stopnjo izobrazbe se zaposlujejo na delovnih mestih, ki zahtevajo posebna znanja in ročne spretnosti ne pa toliko rabe bralnih in pisnih spretnosti. Teh potem ne vzdržujejo na delovnem mestu, največkrat pa tudi ne v prostem času. Šolanje so mnogi zaključili pred več leti, poleg tega pa imajo nekateri zaradi neuspešnosti celo neprijetne spomine na šolo. Ker se sami ne čutijo dovolj usposobljene, imajo glede razvojnih spodbud, pomembnih za vstop v šolo, velika pričakovanja od vrtca.
Med manj izobraženimi starši srečujemo pogosto starše, ki bi se radi ukvarjali s svojimi otroki na način, ki bi otrokom olajšal začetek šolanja, a ne vedo, kako. To so starši, ki so hvaležni za nasvete o tem, kaj in kako brati predšolskim otrokom. Motivacija teh staršev izhaja iz želje, da bi svojemu otroku ponudili čim več, pogosto pa je prisotna še skrita želja, da bi nekaj pridobili tudi zase. Zaradi njihove razmeroma dobre motiviranosti jim je smiselno ponuditi intenzivnejše oblike sodelovanja.
Motivacija ali pripravljenost staršev je predpogoj za razvijanje kakršnega koli sodelovanja med vrtcem in starši. Za dobro in uspešno sodelovanje je treba ugotoviti, kakšne so potrebe staršev, kaj vedo in kaj bi še radi izvedeli o pomenu branja za otroke – izhajati iz njihovega položaja. Motiviranim manj izobraženim staršem vzgojiteljice lahko veliko pomagajo z nasveti, ki jih črpajo iz svojega znanja in izkušenj.
Otrok mora pred vstopom v šolo priti v stik s knjižnim jezikom, ker se ta uporablja v šoli. Zlasti za otroke, ki živijo izven mestnih središč, je dobro, da spoznavajo »šolski« jezik, da ga ob vstopu v šolo ne bodo doživeli kot nek drug, tuji jezik. To ne pomeni, da je treba starše odvajati od rabe njihovih narečij. Dobro jim je pojasniti, da bo otroku v šoli laže, če knjižni jezik spozna že prej. Poleg obvladanja jezika otrok ob vstopu v šolo potrebuje določena znanja, neko splošno poučenost o svetu, ki ga obkroža. Vse to lahko otrok pridobiva iz otroških knjig, le da mu jih mora nekdo približati.
Za bogatenje besednega zaklada in razumevanje različnih oblik izražanja je dobro, da otroka navajamo na pogovarjanje, spraševanje in odgovarjanje. Pogovor ob knjigi, njeni vsebini in slikah, omogoča urjenje takšnih spretnosti. Mnogokrat starši potrebujejo zelo natančen nasvet, kako brati knjigo in kako se pogovarjati ob njej. Vzgojiteljice bodo staršem lahko zelo pomagale, če jim bodo same ali s pomočjo knjižničark predstavile posamezne korake pri predstavitvi knjige otroku, branju in pogovoru ob knjigi. Pomembno je, da takšne predstavitve spremlja tudi razlaga in utemeljitev, zakaj je neko stvar dobro narediti na tak način. Tisto, kar bodo starši razumeli, si bodo tudi laže zapomnili.
V prav posebnem položaju so starši priseljenci, ki nameravajo ostati pri nas in svoje otroke šolati v slovenskih šolah. Pri njih se kot problem pojavlja nepoznavanje našega jezika, slovenščine. Pogosto se starši sami ali pod vplivom vzgojiteljice odločijo, da se bodo z otrokom pogovarjali v slovenščini in mu s tem olajšali vstop v šolo. Starši, ki sami ne obvladajo jezika, so slabi učitelji svojim otrokom. Za otroka je v tem primeru veliko bolje, če se s starši pogovarja v njihovem maternem jeziku. To je edini način, da se družina pristno in naravno pogovarja, da otrok spozna svoj materni jezik, se lahko pogovarja s svojimi sorodniki in spoznava svojo kulturo. Otrok, ki dobro obvlada svoj materni jezik, se tudi laže uči drugih jezikov. Usvajanje jezika, ki je samo napol materni in napol slovenski, je slaba podlaga in bo otroku povzročalo velike težave tako pri razumevanju in izražanju kot tudi pri branju in pisanju. Zato je pri dvojezičnih družinah treba skrbno pretehtati, kako spodbujati starše. Za prvo generacijo priseljencev, ki slovenščine še ne obvladajo, je primerneje, da svojim otrokom berejo v maternem jeziku. Načelo multikulturalizma (Kurikulum za vrtce, 1999) predpostavlja, da vrtec nudi otrokom iz neslovenskih družin možnost identifikacije s svojo kulturo in priložnosti, da s svojo kulturo seznanijo ostale otroke v vrtcu.
V zelo težkem položaju so družine, v katerih je osnovni problem revščina. Starši iz teh družin so obremenjeni z zagotavljanjem osnov za življenje in zato največkrat nimajo časa, ki bi ga preživljali z otroki. Zaradi slabega gmotnega položaja nudijo otroku manj kakovostno hrano, skromnejšo zdravstveno nego in na splošno manj spodbudno okolje (manj igrač, otroških knjig, manj dejavnosti, ki spodbujajo otrokove sposobnosti). Poleg težkega gmotnega položaja je njihova težava tudi v tem, da imajo največkrat skromno izobrazbo in ker svojega znanja ne obnavljajo in ne dopolnjujejo, postaja zastarelo in vse manj uporabno. To je tudi eden od razlogov, da težko prispevajo k ustreznem spodbujanju otrokovega razvoja. Otrokom dajejo tisto, kar zmorejo.
Za vse tiste straše, ki so odprti za nasvete in sodelovanje z vrtcem, je pobuda vrtca priložnost, da spoznajo branje kot dejavnost, ki jo lahko ponudijo otrokom, izvjajo z otroki in v njej skupaj uživajo, obenem pa spoznajo, da je branje nekaj, kar tudi njim koristi za potrebe vsakdanjega življenja in sprostitev.
Mnogi starši iz družin, ki jih pesti revščina, se ne odzivajo na vabila vrtca za sodelovanje. Na spodbudo k dejavnostim v vrtcu, ki so povezane z izdatki, se najpogosteje ne morejo odzvati. Za vzgojiteljico so to občutljivi položaji, ko mora pretehtati, kako bi se približala taki družini, da je ne bi nehote prizadela in da je obenem družina ne bi zavrnila.
Vloga vzgojiteljice
Vzgojiteljica se pri sodelovanju z družino srečuje s skupino različnih staršev, ki tako kot otroci zahtevajo različne pristope. Če se odloči za spodbujanje branja v družini, mora upoštevati razlike med družinami, ki se nanašajo na stopnjo izobrazbe, gmotni položaj, kulturne značilnosti ipd. Spodbujanje branja v družini je občutljiva dejavnost, ker posega v družinsko življenje. Zaradi tega je pomembno, da vzgojiteljica dejavnosti, s katerimi »vstopa v družino«, uvaja zelo previdno, obzirno do otroka in njegovih staršev.
Vrtec se mora pri oblikah sodelovanja s starši izogniti splošnim geslom, kot so »Vsak dan ena slikanica« ipd. Staršem, ki teh ciljev ne morejo uresničiti, takšna gesla ustvarjajo občutek krivde ter neuspešnosti in se bodo umaknili ter zaprli za nadaljnje sodelovanje.
Povsem razumljivo je, da si vzgojiteljica želi, da bi v dejavnostih, ki jih predlaga ali izvaja, sodelovalo čim več otrok in njihovih staršev. Toda branje je med ljudmi različno razširjeno in vseh staršev verjetno ne bo mogla pritegniti k sodelovanju. Pomembno je, da otrok v vrtcu ne občuti posledic, če njegovi starši ne morejo, ne znajo ali morda celo nočejo sodelovati pri aktivnostih, ki jih spodbuja vrtec.
Kadar starši iz različnih razlogov res ne morejo sodelovati v dejavnostih, ki so pomembne za otrokov nadaljnji razvoj in vstop v šolo, naj bi vzgojiteljica posvečala otrokom več časa, da bi primanjkljaje nadoknadili. So otroci, ki poslušajo pravljice in pojejo otroške pesmice le v vrtcu. Vzgojiteljica v takih primerih dopolnjuje starše in je zato njena vloga še posebej dragocena.
Vir: Knaflič, L. (2003). Različne družine, različni pristopi. V: Beremo skupaj: priročnik za spodbujanje branja. Ljubljana: Mladinska knjiga. Str. 65-67. (Članek objavljen s privoljenjem založbe Mladinska knjiga.)
