Opismenjevanje je nepretrgan (kontinuiran) proces, ki se začne veliko pred spoznavanjem črk in učenjem branja in pisanja. Razvija se vse življenje. Otrok v predšolskem obdobju razvije posamezne sposobnosti in spretnosti, ki mu omogočajo razumevanje sistema pisave in odprejo vrata v lastno pismenost. Že zelo dolgo je znano, da predšolske izkušnje in pridobljena znanja otroku olajšajo, pospešijo in skrajšajo potek opismenjevanja. Spoznanja o pismenosti pred opismenjevanjem se imenujejo zgodnja pismenost (angl. early literacy).
Predšolska spoznanja in izkušnje, povezane s pismenostjo, za katere je ugotovljeno, da imajo največji pomen pri opismenjevanju, so: glasovno zavedanje, poslušanje pripovedi in pripovedovanje ter branje knjig.
Eno temeljnih spoznanj je glasovno zavedanje oziroma sposobnost zaznavanja in prepoznavanja glasov v besedah. Običajno otrok prej zaznava zlog kot posamezni glas, zato kmalu zazna rime. Poigravanje z rimami se zdi zaradi ritmičnosti in zvočnosti otrokom zabavno, ponavljanje rim in iskanje novih je lahko uvod v glasovno (fonološko) zavedanje. Naslednje pomembno spoznanje je tako imenovano ‘alfabetsko načelo’, ki pravi, da imajo glasovi v jeziku ustrezni grafični znak ali črko. Opismenjevanje v slovenskem jeziku ima to prednost, da se pisni jezik skoraj ne razlikuje od ustnega ter da zapis skoraj v celoti ustreza izgovorjenemu (ujemanje števila glasov in števila črk). Otrok v predšolskem obdobju avtomatizira govor, potrebuje pa določeno stopnjo spoznavnega razvoja, da lahko razmišlja o jeziku (metajezikovno zavedanje), se zave zlogov, glasov in besed. Pomemben dosežek za otroka je, da spozna in razume, kaj predstavlja besedilo, kako se ustni govor, ki je slušni dražljaj – nepretrgan zvočni tok, odraža v pisnem besedilu, ki je vidni dražljaj, sestavljen iz delov – zapisanih besed. Dojemanje načina, kako izgovorjeno pretvarjamo v zapisano besedo, predstavlja za otroka določen napor. Dolgo časa pojmuje predmet in besedo, ki ga označuje, kot nekaj nedeljivega in besedi pripisuje značilnosti predmeta. Na vprašanje, katera beseda je daljša, vlak ali lokomotiva, bo odgovoril, da je to vlak. Izhajal bo iz neposredne izkušnje oziroma vedenja, da je vlak daljši (ima več vagonov) kot lokomotiva. Potrebnih je veliko izkušenj (govornih in pisnih), preden otrok spozna, da se napisana beseda lahko primerja z zvočnim dražljajem (izgovorjeno besedo), ne pa s predmetom samim. Zanimive so ugotovitve strokovnjakov, da so pri tem spoznanju nekoliko v prednosti dvojezični otroci, ki razmeroma kmalu spoznajo, da za isti predmet obstajata dve različni besedi oziroma da beseda in predmet nista eno.
Otrok pri spoznavanju sistema pisave, kot je naša, prehaja skozi različna spoznavna obdobja, ki se lahko po značilnostih primerjajo z razvojem pisave v zgodovini.
Razvoj pisave se je začel z logografskim sistemom, kjer je en znak predstavljal en predmet ali pojem, kar srečujemo pri hieroglifih, klinasti pisavi ali sodobni kitajski pisavi ipd. Majhni otroci si z lahkoto zapomnijo posamezne logotipe.
Naslednji sistem v razvoju pisave je bil silabičen ali zlogoven, ko so se beležili samo soglasniki. Soglasniki določajo (zamejujejo) zlog, zato je tak sistem dokaj natančno beležil izgovorjeno. Ta sistem je bil primeren tudi zato, ker je izpostavljal močnejši del zvočnega dražljaja – soglasnik, ki je bolj slišen in zaradi tega lažji za zapisovanje. Prvi poskusi pisanja pri majhnih otrocih pogosto beležijo soglasnike ali prve črke v besedi, saj so ti glasovi zaradi svojega položaja (začetek) bolj slišni.
Kot dokončni sistem pisave se je pri nas uveljavil alfabetski sistem, kar pomeni, da vsakemu izgovorjenemu glasu ustreza en znak ali črka. Otrok sam to spoznava šele med prvimi vajami pisanja, kot je na primer pisanje lastnega imena. Postopoma izkustveno ugotavlja, da napisana beseda ustreza izgovorjeni, količina znakov se ujema s količino glasov.
V predšolskem obdobju otrok pridobi določeno znanje o pisavi, med opismenjevanjem pa ta znanja še poglobi. Seznani se z nekaterimi dejstvi, kot so: vsaka pisava ima specifično grafično podobo, sestavljeno iz črt in krivulj (črtice in krogi), pisava poteka vzporedno, sestavljena je iz vrstic, pisava je enosmerna – od leve proti desni (redkeje obratno), črke imajo stalno obliko in smer (‘A’ je A samo v tem položaju, vrh zgoraj) itn.
Pripovedovanje, poslušanje pripovedi, predvsem pa branje knjig otroku pomagajo, da spozna pisni jezik oziroma pisni način izražanja, ki je lahko drugačen od ustnega. Pripovedovanje se lahko nanaša na dogodke iz vsakdanjega življenja, lastnih in tujih zgodb itn. Med poslušanjem se otrok uči, da je pomembno: kaj se je zgodilo, kako se je zgodilo (v času in prostoru), komu se je zgodilo … Ko pripoveduje sam, se uči urejati misli, izbirati med bistvenim in nebistvenim, presojati in predvideti dogodke. Ob pripovedovanju spoznava, da lahko zgodbo pove na različne načine, da on sam vpliva na potek zgodbe, da lahko z nizanjem dogodkov stopnjuje privlačnost in napetost.
Branje otrokom je ena najpogosteje uporabljanih oblik seznanjanja otroka s tiskanim gradivom in pismenostjo. Otrokom se je v našem okolju že tradicionalno bralo knjige pravljic, pripovedk in pesmi, kar ima nenadomestljivo vlogo tudi v današnjem času. Otroška literatura je preizkušen in učinkovit način za prenos kulture, družbenih in človeških vrednot na mlajše rodove. Za otroke je ljudska modrost, če je vtkana v zgodbo (pripoved ali pravljico), bolj razumljiva in primernejša za pomnjenje. Kakovostno otroško literaturo, ne glede na to, ali gre za zapis ljudskega izročila ali avtorsko stvaritev, odlikuje večplastnost sporočila. Notranja zgradba zgodbe pritegne otrokovo pozornost in vzdržuje radovednost, otrok lahko dlje časa sledi in si pridobiva več izkušenj z branjem. Zgodbe, ki so otroku všeč, si želi poslušati večkrat. Mnogi odrasli poročajo, da so se naučili brati in pisati, ko so v zgodnjem otroštvu vedno znova poslušali zgodbe, ki so jim jih odrasli brali.
Pogovor o prebranem naj bi bil sestavni del bralne dejavnosti, otrok naj ne bi samo poslušal. Če odrasli, ki berejo otroku, preverjajo, ali sledi branju in ali razume prebrano, se otrok zgodaj navaja sodelovati pri vsebini/pomenu besedila. Z izkušnjami se navadi razumeti različna besedila kot tudi različne sloge izražanja. Že predšolski otrok se srečuje z različnimi vrstami besedila in oblikami tiskanih gradiv (časopis, knjiga, voščilnica, navodila), ob njih spoznava različne namene in rabe pismenosti. Ob obilici gradiv imajo starši ali odrasli, ki berejo otroku, možnost pogovarjati se o vsebini in navajati otroka na ustvarjanje lastnega mnenja in kritičnega odnosa do vsebine. Kritičen odnos do besedila lahko začnemo razvijati že pri predšolskem otroku, vendar je pri tem treba upoštevati njegovo razvojno starost in izkušnje.
Predšolski otrok med poslušanjem besedila spoznava knjižni jezik, ki ga v vsakdanjem življenju ne uporabljamo. Pozneje bo srečal njegovo rabo v šoli. Pisne oblike knjižnega jezika so še posebno pomembne za otroke iz okolij, kjer se uporablja narečje, ki se znatno razlikuje od knjižnega jezika. Poslušanje pripovedovanja in branja knjig bogati otrokov besedni zaklad, širi obzorja, je neprecenljiv vir novega znanja in novih izkušenj.
Vir: Knaflič, L. (2003). Družinska pismenost v predšolskem obdobju. V: Branje za znanje in branje za zabavo. Priročnik za spodbujanje družinske pismenosti. Str. 12–14. (Članek objavljen s privoljenjem Andragoškega centra Slovenije)
