Pomoč ali podpora? Med njima je velika razlika. Pomoč pomeni, da naredim namesto otroka, podpora pomeni, da otroka usmerjam, da naredi sam. Ko gre za učenje, to pomeni, da otroku najprej nudim pomoč (pokažem, kako), potem nudim podporo (usmerjam, da naredi sam). Pri tem upoštevam starost in zrelost otroka.
Otrok je (npr.) v petem razredu. Pričakujemo, da ve, čemu mora delati domače naloge, zakaj se mora vsak dan učiti sproti. Pričakujemo, da ve, kako naj se uči sproti (saj mu tudi večkrat povemo); pričakujemo, da ve, kako naj se uči (za nas to ni predstavljalo težave, zakaj bi našemu otroku); pričakujemo, da bo vedel, kdaj se mora začeti učiti za test (in žugamo, ko voda teče v grlo zadnji dan). Pričakujemo, da bo strasten bralec (saj smo tudi mi »požirali« knjige); pričakujemo, da bo znal pripraviti plakat, govorni nastop (saj ima za to navodila), pričakujemo, da ga bodo vsi predmeti zanimali in ne razumemo, kako da matematika kar ne gre in ne gre (bila pa je naš najljubši predmet) …
To je le nekaj pričakovanj, ki so odraslim lahko samoumevna, otrokom žal ne. Nanje bomo pogledali z nekoliko drugačnega zornega kota (možnosti pa je seveda lahko še veliko več). Gre za povzetek razmišljanj otrok, katerih namen je, da v nas/vas prebudijo RAZUMEVANJE njihovih določenih vedenj ali dejanj. Šele ko razumemo ozadje opuščanja domačih nalog ali odpora do učenja, lahko ponudimo pomoč oz. podporo.
- Domače naloge: večini predstavljajo izgubo časa, le redki jo razumejo kot utrjevanje snovi. “Če si med poukom zapomnim vse, kar je potrebno (in mogoče še kaj več in to večkrat celo dokažem z ustreznim znanjem), mi domača naloga lahko predstavlja celo ‘kazen’, ker med poukom poslušam in sodelujem.”
- Sprotno učenje in vsak dan: “Zakaj že? Saj nič ne sprašujejo in nič ne pišemo.” Večina otrok živi za ta trenutek, tukaj in zdaj … Zamisel “učiti se zato, da bom pozneje imel manj snovi in več časa” je le redkim blizu. Sicer pa “dopoldne preživim v šoli vsaj 6–7 ur (brez dodatnega ali dopolnilnega pouka), delam domačo nalogo še eno uro ali več … enostavno zmanjka energije za učenje. Ker je dolgočasno, me učenje ne mika. Raje kot to grem na igrišče, gledam televizijo … Učil pa se bom potem, ko pride čas ocenjevanj. Če bi želel vsak dan sproti predelati učno snov, to pomeni še vsaj dodatno uro ali dve učenja. Učim pa se, tako da berem in ponavljam. Misli mi hitro uidejo drugam, zato se čas učenja še podaljša.”
- Kdaj se začeti učiti za test: “Ponavadi se začnem učiti dva dni pred testom, včasih tri. Vedno mi zmanjka časa, ker imam še treninge ali glasbeno šolo. Za test izvemo dva tedna prej in vedno mislim, da je časa še dovolj. Če se začnem že zdaj učiti, bom do testa večino snovi že pozabil (pa sem spet na začetku). Ne vem, kako se organizirati, da bom predelal vse in hkrati pokazal znanje. Najti moram pravi trenutek, ne prekmalu in ne prepozno.”
- Na kaj pomislijo ob besedi »učenje«: branje, pisanje, testi, ocenjevanje, zvezki, učbeniki, učiteljice, sošolci, ponavljanje, spraševanje, dolgčas, utrujajoče, sedenje, miza, dolgotrajno, gledanje v steno, malo časa za ostale stvari …
Včasih je dovolj samo poslušati in jim dovoliti, da na glas izrazijo svoje občutke in misli o učenju. Se vzdržati (odraslih) pripomb, kaj bi morali misliti in kaj bi morali narediti. Odpremo prostor brez cenzure … dovoljene so vse besede in misli. Vzemite si čas in otroke vprašajte, kaj jim pride na misel, ko slišijo besedo učenje? In potem: kakšno učenje pa bi si želel-a?
Lea Čerin je univ. dipl. pedagoginja, NLP Learning Coach in ustanoviteljica RUMENE HIŠKE. Prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo in je objavljen na tej spletni strani s soglasjem.
