Pomen pripovedovanja za otrokov razvoj

dr. Barbara Baloh

Pred časom je bilo skoraj nepojmljivo, da bi lahko bilo spodbujanje pripovedovanja pomemben ali celo nujen del jezikovne vzgoje v vrtcu ali šoli. Hiter družbeni razvoj je povzročil razvoj digitalnih medijev in hkrati vplival na spremembe v vsakdanjem življenju, katerega del je tudi pripovedovanje.

Z novo vlogo se soočajo tudi družine, saj se je pripovedovanje, ki je bilo včasih ena najpomembnejših socializacijskih dejavnosti in vez med generacijami, umaknilo v ozadje. Ni več samoumevno, da si v družinah pripovedujejo zgodbe in tako predajajo pripovedovalno shemo iz roda v rod, saj je mnoge sodobni hiter ritem življenja popolnoma odmaknil od življenja in navad preteklosti.

Z novimi izzivi pa se srečujejo tudi vzgojitelji in učitelji, ki jih je razvoj primoral v pospešeno pridobivanje novih kompetenc.

Pripoved je del človeškega vsakdana. Drug drugemu pripovedujemo o vsakdanjih in postranskih stvareh, o nam pomembnih stvareh in ključnih dogodkih. Skozi pripovedi sporočamo stališča, mišljenja, videnja, kdo smo, kakšni bi mogoče želeli biti ali kakšni si ne želimo biti. Iz naših pripovedi vejejo različna čustvena stanja , v njih se zrcali želja po obiskovanju več različnih svetov. medtem ko z nogami trdno stojimo na mestu. Sprehajanje po raznobarvnih svetovih nam omogoča domišljija, če ji le pustimo prosto pot.

Učenje pripovedovanja je proces usvajanja in vztrajnosti. Vsi si želimo biti dobri pripovedovalci, Da bi to lahko postali, za to potrebujemo določena znanja, tehnike in strategije. Najlažje je, če se teh znanj, tehnik in strategij naučimo že v otroštvu.

Otroci v vrtcu oziroma šoli običajno pripovedujejo tri vrste pripovedi: osebne zgodbe, zgodbe, ki so jih prebrali ali slišali, in izmišljene zgodbe. Vse bolj ali manj temeljijo na ustvarjalnosti.

Malaguzzi (1995, v Rinaldi 2017) meni, da je otrok jezikovno bolj ustvarjalen kot odrasla oseba. Odraslega v ustvarjalnosti omejujejo številna družbena, kulturna in jezikovna znanja in prepričanja, otrokov spoznavni svet pa je tega razbremenjen. Malaguzzi je prepričan, da otroci razvijajo umevanje mnogoterih simbolnih jezikov skozi slikanje, glasbo, lutkovno umetnost, dramsko igro in ostale načine umetniškega izražanja, s katerimi raziskujejo svoje talente in se tako učijo.

Otrok razume veliko več, kot lahko izrazi. Kot socialno bitje, katerega osnovno orodje je govor, bo skušal sporočati o stvareh, za katere nima natančno usvojenega besedišča. Ustvarjalno pot za izražanje lastnih misli, vedenj in spoznanj bo zato skušal iskati skozi druge ustvarjalne dejavnosti (npr. risbo)..

Pot jezikovne ustvarjalnosti ima vselej opraviti s takim ali drugačnim izražanjem pomenov.

Razvoj pripovedovanja zgodb pri otrocih v zgodnjem in srednjem otroštvu poteka od enostavnih zgodb, v katerih opisuje preproste dogodke, praviloma iz njihovega resničnega življenja, do konvencionalnih, koherentnih in kohezivnih zgodb, ki jih pripoveduje ob upoštevanju njihove zgradbe (začetek, vrhunec, konec) ter z opisovanjem časovnih in vzročnih povezav, motivov in čustev junakov ter odnosov med njimi.

Vsakokrat, ko otrok pripoveduje, sporoča izkušnjo, ki jo je bodisi pridobil sam bodisi mu jo je posredoval kdo drug. Tako širi svoj besedilni svet ter gradi lastno pripovedovalno shemo, ki služi njegovemu nadaljnjemu tvorjenju pripovednih besedil kot del vsakdanje sporazumevalne potrebe. Otrok s pomočjo jezikovnih sredstev naredi besedilo smiselno in naslovniku razumljivo ter tako doseže svoj sporazumevalni namen.

Za pripovedovanje zgodbe je pomembno, da otrok oblikuje svoje predstave, da sklepa in povezuje različne prvine in jih posreduje tako, da ga drugi razume. Kako bo določeno pripoved realiziral, je odvisno predvsem od razvite jezikovne zmožnosti in izkušnje s pripovedovanjem, pa tudi od njegove splošne pripovedovalske sposobnosti, od njegove trenutne motivacije za pripovedovanje in od trenutnega konteksta.

Potek pripovedi 

Pripovedovalske vsebine otroci črpajo tako iz domišljijskega kot tudi iz resničnega življenja. Pripovedujejo o fantastičnih dogodkih, ki gredo prek meja razložljivega ali pa posvečajo pozornost malim, vsakodnevnim rutinskim dogodkom in jih povzdignejo nad vsakodnevno preprostost ter jim tako dajo novo vrednost.

Pripoved se vedno začne na določen način, npr. nekoč …, včeraj …, pred časom …, s predstavitvijo kraja dogajanja in vpeljavo oseb, ki bodo v dogodku sodelovale (zasnova). Začetni dogodek, pa naj si bo enostaven ali zapleten, vedno vodi glavnega junaka do nekega določenega cilja. Uvodoma je vedno predstavljen junak, ki si želi doseči nek cilj, na poti do njega pa navadno naleti na ovire. Pri tem mu lahko kdo pomaga (zaplet z dosego vrha ali tudi več vrhov) – najsi bodo to osebe ali pa čudežni predmeti.

V končnem razpletu junak najde rešitev ali doseže cilj. Temu sledi zaključek, ki ima pogosto tipično obliko (In živela sta srečno in veselo do konca svojih dni …).

Pripovedno besedilo je tako vedno vpeto v neki določen prostor in čas ter je zaznamovano z dogodki. Odgovarja na naslednjih pet vprašanj:

  • Kdo? (osebe);
  • Kje? (kraji);
  • Kdaj? (čas in trajanje);
  • Kaj? (konkretna dejanja);
  • Zakaj? Čemu? (pripovedujemo o vzrokih za dejanja, junaka vodimo h končnemu cilju).

Področje, ki mu moramo pri načrtovanju dejavnosti za spodbujanje pripovedovanja posvetiti posebno pozornost, je prav gotovo govor odraslega (vzgojitelja, učitelja, staršev). Odrasla oseba mora znati otroku postavljati ustrezna vprašanja, ki vodijo v pripovedovanje. Če otroka usmerjamo s predlogi, o kateri temi naj pripoveduje, ali pa mu postavljamo natančna vprašanja, s katerimi vodimo otroka oziroma posegamo v temo njegove pripovedi (npr. Kaj se mu je zgodilo? Kam je šel? Kdo je potem prišel? Kakšen je bil? itd.), s tem nespodbudno vplivamo na razvoj otrokove pripovedi in na njegove pripovedovalne zmožnosti.

Otroka bomo k pripovedovanju spodbudili, če bomo:

  • postavljali odprta vprašanja (nedoločena vprašanja, ki otroka spodbujajo k pripovedovanju: In potem? Kaj se je zgodilo? Zakaj? Kako? Aha, in kaj se je zgodilo potem? Še pripoveduj.),
  • postavljali vprašanja, ki zahtevajo kompleksne odgovore (vprašanja, povezana z dejanji nastopajočih oseb, z njihovim namenom, načinom, vprašanja povezana z vrednotenjem značaja ali zmožnosti oseb),
  • dobesedno ponavljali oziroma parafrazirali otrokove izjave, pri čemer pa moramo upoštevati otrokov komunikacijski namen,
  • ali ponavljali otrokove izjave in jih dopolnili (npr. Otrok reče: “Zajec”. Odrasla oseba dopolni: ”Beli zajec, ki hitro teče.”).

 

Primera dejavnosti za spodbujanje pripovedovanja v vrtcu:

DOGODKI

Knjižnica pod krošnjami 2024

15. junija 2024 - 25. septembra 2024

Kinobalonov poletni filmski program 2024

28. junija 2024 - 21. avgusta 2024

Poletne delavnice Pravljičnega studia

1. julija 2024 - 5. julija 2024

39. mednarodni kongres IBBY (Trst)

30. avgusta 2024 - 1. septembra 2024

Zakladnica bralnih dogodkov po vsej Sloveniji

Logotip v obliki NMSB 24 - Nacionalnega meseca skupnega branja 2024
Nagrajene knjige
previous arrowprevious arrow
citat21
citat20
citat19
citat18
citat17
citat16
citat15
citat14
citat13
citat12
citat11
citat10
citat09
citat08
citat07
citat06
citat05
citat04
citat03
citat02
citat01
next arrownext arrow
Share This
Skip to content