Pismo
Mesec december ima v našem okolju dogovorjeno javno podobo. Praznično podobo izrisujemo tako v intimnem domačem prostoru kot tudi v javnem prostoru, pa naj bodo to mestni trgi, sprehajališča, šolski ali knjižnični prostori, nakupovalni centri, športni objekti, pa tudi zdravstveni domovi, domovi za ostarele ali urgentni centri. Lučke, kroglice, okraski, smrečice in smreke, stojnice, piškoti. Zagotovo se v decembru kje srečamo z nečim od navedenega, vse skupaj pa prepletemo v eno samo iskanje veselja. V tej družbeni dogovorjeni podobi meseca decembra imajo svojo mesto še obiski, zaključki in dogodki.
December je mesec treh dobrih mož. Piškotov ob oknu. Pa kozarca mleka. In zraven še spisek želja. Ta spisek ni nakupovalni spisek. Prav ta spisek ima v tradicionalni podobi decembra svoje posebno mesto. Pismo Božičku ali dedku Mrazu. Ne vem točno, če kdo piše Miklavžu, ker on tako ali tako ve, kdo je bil priden in kdo malo manj (pravijo, da porednih otrok sploh ni), njegov izbor daril pa je bolj kot ne tradicionalen: pomaranče, piškoti, mandarine, čokolada.
Pri nas doma smo pisali pisma. Na začetku so bile to risbice z zelo natančno izrisanimi podobami. Nato so sličice zamenjale besede, pa stavki, v nekem trenutku je bila zapisana kar cela zgodbica. Pisma so bila vedno lepše okrašena, skrita v plišasto rdečo nogavico, ki je visela na okenski kljuki. Najglasnejša so bila tista jutra, ko so otroci preverjali, ali je pismo še v nogavici ali ga je naslovnik že prevzel.
Ko pošte, praviloma pa tudi piškotov, ni bilo več na ustaljenem mestu, je bilo na vrsti pričakovanje. Včasih tudi malo vznemirjenja in skrbi, češ, ali je bilo v pismu dovolj jasno opisano, kaj si želijo. Včasih so ta problem rešile celo sličice iz kakšnega kataloga igrač, a stalnica so bile besede. Vsaj prosim in hvala. Pojavila se je tudi skrb, ali je pismo dovolj čitljivo zapisano. Nikoli pa ni bilo postavljeno vprašanje, ali bosta Božiček ali pa dedek Mraz znala pismo prebrati. Saj imata čudežne moči in med te čudežne moči sodi tudi branje lepo ali manj lepo zapisanega pisma.
Ne vem, če danes otroci še pišejo pisma na papir in ga vloženega v kuverto pustijo na vidnem mestu. Morda pošljejo le sms ali sporočilo objavijo na katerem od omrežij. Res upam, da še pišejo in rišejo ta pisma želja. Tako kot upam, da sedejo v naročje staršev in pri njih spoznajo čarobnost branja. In tako kot upam, da bodo dobri trije decembrski možje vedno znali brati, čeprav raziskave o branju zadnja dva decembra odškrnejo košček tega mojega upanja.
Pa Božiček še zna brati pisma?
Lansko leto je Miklavž prinesel rezultate mednarodne raziskave PISA. Ob posamezni izvedbi mednarodne raziskave PISA je v ospredju ena od pismenosti, ki jih preverjajo. Lani je bila to matematična pismenost, bralna in naravoslovna pismenost sta bili v preizkus vključeni v manjšem obsegu. Strokovnjaki so bili nad rezultati zelo zaskrbljeni, saj so pokazali, da mladi pri petnajstih letih niso precej dobri v razumevanju, pisanju in računanju. Nekoliko boljši so v matematični in naravoslovni pismenosti, slabši pa v bralni. Verjetno petnajstletniki res več ne pišejo pisma dobrim decembrskim možem, pišejo pa pisma svoje lastne prihodnosti in s tem tudi pismo skupnosti, v kateri živijo, dihajo, ljubijo in se odločajo.
Letos smo v tednu pred prvo adventno nedeljo, torej še pred začetkom udejanjanja javne podobe veselega decembra, dobili rezultate še ene od raziskav na temo branja in pismenosti. Slovenska raziskava Knjiga in bralci sodi med raziskave s precej dolgo tradicijo, s katero se uvrščamo tudi v sam svetovni vrh raziskovanja bralnih in nakupovalnih navad. Pri nas se je s tovrstnim raziskovanjem resneje začel ukvarjati Gregor Kocijan leta 1973 z raziskavo Knjiga in bralci, v kateri so anketirali naročnike tedanje RTV Ljubljana, starejše od 18 let.
Najnovejša, sedma izvedba raziskave o bralni pismenosti, založništvu in nakupovanju knjig Knjiga in bralci, pod katero so podpisani Jaka Gerčar, Miha Kovač, Andrej Blatnik in Samo Rugelj, je pričakovano pokazala trend padanja števila prebranih knjig. Kljub temu da raziskovalci še vedno opozarjajo, da je pri tovrstnih raziskavah nujno upoštevati dejstvo, da branje in kupovanje knjig še vedno spadata med t. i. socialno zaželena dejanja, za katera v raziskavah velja, da so odgovori anketirancev vedno nekoliko bolj pozitivni, kot so v resnici, nas lahko rezultati tokratne raziskave že prav življenjsko skrbijo. Še posebej pa je zaskrbljujoče, da so ti slabi rezultati, predvsem rezultati, nižji od pričakovanih pri temah branja in bralne pismenosti, postali po vrsti rezultatov različnih raziskav v zadnjih petih letih pričakovani. Nisem več prepričana, da koga še kaj dosti vznemirijo. Če že, je vznemirjenje bolj povezano s pripravo ustreznega odziva in komentarja, kot pa aktivacije k dejanski spremembi ravnanja in utečenih poti.
Kaj je torej razgrnila tokratna raziskava o bralnih in nakupovalnih navadah v slovenskem prostoru, da sem začela razmišljati o tem, da se zna resnično zgoditi, da tudi dedek Mraz in Božiček kmalu ne bosta znala več prebrati pisem želja? Če bosta gospoda z večletno prakso, bosta z nekaj vaje še uspela opraviti to nalogo. A ker – kot kažejo rezultati tokratne raziskave – bereta vedno manj in tudi precej manj poglobljeno, bosta manj uspešna pri ugotavljanju dimenzij posameznikovih želja, manj se bosta sposobna vživeti v zapisano zgodbo v pismu in manj bosta sposobna predvidevati in načrtovani uresničenje ne čisto popolno zapisanih želja. Torej, ne bosta uspešna pri opravljanju svojega dela.
Pri meni sta oba lika stara več kot petdeset let, zato se bojim, da tudi knjig ne bosta uvrščala med darila. Po podatkih raziskave prav ta generacija, ki je finančno priskrbljena, kupuje precej manj knjig kot mladi. Ne vem tudi, če bosta med darila umestila kakšno članarino za splošno knjižnico, saj je kar 70 % takšnih, ki ne hodijo v knjižnico in ne berejo. Torej, na darilo te vrste sploh ne pomislijo. Le vsak deseti v starosti od 18 do 75 let bere vsak dan, le 9 % jih prebere 20 ali več knjig na leto … Povprečno število prebranih knjig v slovenščini je le eno nad pravljičnih sedem, torej osem knjig. Torej se čisto lahko zgodi, da niti dedek Mraz niti Božiček tisti dan ne bosta brala pisem.
Če nam je lanski Miklavž prinesel dobro darilo: opomnik, da je čisto resno treba povsod postaviti knjigo in branje na prvo mesto, drugače smo upravičeno lahko v skrbeh za gospodarski razvoj in sodelovanje, je letošnji Miklavž z rezultati raziskave Knjiga in bralci VII izrisal res zelo upravičeno skrb, da ne bomo več znali, zmogli in hoteli pisati pisem želja, še manj pa jih bomo znali, zmogli in hoteli brati. Ker nimamo časa, volje oziroma interesa.
Vsekakor obstaja velika verjetnost, da ne mladi in ne odrasli ne bodo znali pisem želja niti napisati. Potem pa bomo morda strmeli drug drugemu v oči in ugibali, kaj si kdo želi. Uh, seveda, tudi tega ne bomo. Ker strmimo samo še v zaslon.
Družina – osrednje okolje, v katerem se oblikujejo vseživljenjski bralci
Pričujoča raziskava je potrdila tisto, kar v veliki meri kažejo tudi druge dosedanje raziskave, in sicer pomen vpliva družine na bralne navade. Bralci so ocenili, da je družina (starši, sorodniki, domače okolje) najbolj pomemben dejavnik, ki je vplival na to, da so danes bralci. Tudi pisma dobrim decembrskim možem praviloma pišemo doma. In fino bi bilo, če bi brali doma še več kot sedaj. Med starši jih le slaba petina vsak dan na glas bere otrokom, še dodatna petina pa večkrat na teden. Ni dovolj, da otrokom le govorimo, naj berejo, ker nas enostavno ne slišijo, temveč nas odrasle opazujejo in posnemajo. Zato jim moramo biti z lastnim ravnanjem za zgled. Tako pa le vsakega desetega odraslega otroci vidijo brati vsak dan, kar je zelo nevarno.
Da se vrnem k upanju. Upam, da vsaj tistih 17 % odraslih, ki svojim otrokom vsak dan bere na glas, prenese skrivnost in čar pisanja pisem tudi nanje. Pa naj bodo to pisma Božičku, dedku Mrazu, babici ali prijateljici. Z velikim upanjem tem 17 % prištejem še 20 % tistih, ki berejo večkrat na teden, pa sem že pri 37 %. Ker pa raziskava razkriva, da na naše odločitve pri izbiri knjig največkrat vplivajo »pomembni drugi«, upam in si želim, da teh 37 % odraslih, ki svojim otrokom na glas bere vsak dan ali večkrat na teden, to ne počne vedno v tišini intimnega družinskega okolja, temveč tudi v hrupu javnega prostora ter tako poveča delež tistih odraslih, ki jih otroci lahko vidijo brati vsak dan.
Raziskava je tudi v segmentu nakupovanja knjig pokazala, da gre pri knjigi spet in spet za vprašanje vrednot. Pa naj si jo izposodimo, kupimo ali dobimo v dar. Ker za tisto, kar nam je pomembno, vedno najdemo čas.
Morda bom letos še sama napisala pismo. In to kar obema, dedku Mrazu in Božičku, da stopita skupaj in zavihata rokave. Da ne bomo več le (negativno ali pa sploh ne) presenečeni nad rezultati naslednjih tovrstnih raziskav oziroma jih sploh ne bo mogoče izvesti, ker ne bo več populacije, med katero jih bomo lahko izvedli.
Zato pa moramo narediti korak stran od zgolj ugotavljanja stanja in stopiti blizu tistim, ki si želijo vključiti branje v družinski krog, vendar ne vedo kako. Ker branje ni kar dano ali podarjeno. Branje je privzgojeno. Kot katerakoli druga ključna vrednota v življenju.
