V običajnem pogovoru odraslih v slovenskem okolju, še posebej v kolikor ta poteka pred poletnimi meseci, izgovorjena beseda pisa skoraj nedvomno pomeni počitniško destinacijo, s soncem obsijan kraj v italijanski Toskani. Kraj je med splošno javnostjo najbolj poznan po znamenitem poševnem stolpu.
Beseda pisa pa lahko pomenu tudi nekaj drugega. Če jo izgovorijo v krogu strokovnjakov, ki se ukvarjajo z bralno, naravoslovno ali matematično pismenostjo, in se tem pridružijo še tisti, ki se ukvarjajo z bralno kulturo ali pa tisti, ki skrbijo za šolski sistem, potem zagotovo ni govora o počitnicah ali kulturnih znamenitostih sosednje države. Beseda teče o mednarodni raziskavi, ki jo koordinira OECD (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj) in s katero preverjajo, kako mladi uporabijo v šoli pridobljeno znanje v konkretnih situacijah.
Mimogrede, če v iskalnik Google vpišete besedo pisa, boste dobili prav takšen vrstni red: najprej destinacija, nato raziskava. A razlika pri razumevanju je razvidna iz zapisanega. Ko nekdo besedo pisa izgovori, lahko za trenutek ugibamo, v katero smer mu tečejo misli. Ko pa besedo vidimo zapisano in je pred nami izbira Pisa ali PISA, pa ni kaj ugibati. Destinacija ali raziskava. V obeh primerih je pot do tja lahko enostavna ali zapletena.
Za rezultate zadnje raziskave, ki je potekala v pomladnih mesecih 2022 in v kateri sodelovalo 6.721 mladih iz Slovenije, ki so vključeni v 296 izobraževalnih programov, lahko rečemo, da jih je prinesel Miklavž, saj so bili javnosti predstavljeni v torek, 5. decembra. Ob posamezni izvedbi mednarodne raziskave PISA je v ospredju ena od pismenosti, ki jih preverjajo. Tokrat je bila to matematična pismenost, bralna in naravoslovna pismenost sta bili v preizkus vključeni v manjšem obsegu. Strokovnjaki so nad rezultati zelo zaskrbljeni, saj kažejo, da mladi pri petnajstih letih niso precej dobri v razumevanju, pisanju in računanju. Nekoliko boljši so v matematični in naravoslovni pismenosti kot pa v bralni.
Zakaj nas to lahko skrbi? Prvi odgovor je morda že v koordinatorju te mednarodne raziskave. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj. Gospodarsko sodelovanje in razvoj.
Ko se pogovarjamo o branju, pisanju, bralni pismenosti ali katerikoli pismenosti, ki vse temeljijo na bralni, je v zraku neko prepričanje, da gre pri tem le za širjenje besednega zaklada, za lepše, bolj omikano izražanje, za vejice in pike ter za kakovostno preživljanje prostega časa. A v resnici gre za zmožnost pripomoči h gospodarskemu razvoju in sodelovanju. Zakaj že? Kako pridemo od prepisovanja besedila, pisanja po nareku, postavljanja ločil, učenja pesmic na pamet, branja v prostem času, računskih operacij in še česa, do gospodarskega sodelovanja in razvoja. Preko besed, ki imajo pomen. Preko številk, ki imajo pomen. Preko postopkov, ki jih moramo razumeti. Preko besedila, ki ga je potrebno kdaj brati tudi »med vrsticami«. Gospodarski razvoj in sodelovanje niso le velike firme. Čeprav te najpogosteje vidimo, občutimo in podpiramo. Gospodarski razvoj in sodelovanje se začne, tako kot skoraj vsaka zadeva, v osebnem prostoru posameznika. Najpogosteje v družini.
Kaj konkretno pomenijo ti slabi rezultati? Da mladi ne znajo procentnega računa prenesti v življenje. Radi obiskujejo razprodaje, a ne znajo izračunati, koliko bodo stale npr. kavbojke, če imajo nalepko za določen popust. Sploh, če je popust na popust. Od česa se računa prvi popust in kako se računa drugi popust, je za prevelik delež mladostnikov zagonetno vprašanje.
Nekje se je zataknilo prepričanje, da sta bralna pismenost in bralna kultura naloga učitelja (bolj težko, ker jih skoraj ni) ali učiteljice slovenščine. Nekateri dodajo še učiteljice ali učitelje razrednega pouka, še redkejši pa še vzgojitelje in vzgojiteljice. Pa temu ni tako. Učiteljica ali učitelj geografije, ki na pisnem preizkusu znanja ne postavi ločil na pravo mesto, sporoča, da to ni pomembno. Učitelj ali učiteljica, ki preizkus znanja oceni z najvišjo možno oceno, kljub temu da je jezikovno slab in če to še pojasni z opravičilom, da pač nismo pri slovenščini, sporoča, da to ni pomembno.
Ko bomo iskali vzroke, zakaj mladi niso dosegli dobrih rezultatov v raziskavi PISA, morda pomislimo, da morda tudi mi, njihovi starši, nismo ustvarili ustreznih pogojev, da bi zmogli doseči boljše rezultate. In za to ni treba veliko. Dajmo vsak dan le za pet minut knjigi pomembno mesto v naših družinah. Pa bo prišla tudi v druge pore življenja. Dajmo ob telefonu vzeti s seboj od doma tudi knjigo. Ponudimo otroku najprej knjigo, saj z njo aktiviramo kognitivne zmožnosti. Nihče ne pravi, da branje ni naporno in težko, a med branjem naši možgani delajo – ustvarjajo nove povezave, medtem ko nas animacije na telefonu vabijo le k sledenju. A nagrada za branje je na koncu večja od vloženega truda.
Zakaj je branje danes tako pomembno? Ne samo zaradi to, ker je bilo branje nekoč pomembno nam, odraslim. Mladi se ne bodo vrnili v čas, ko smo odraščali. Ne moremo jih več ujeti v naše načine učenja in branja, saj smo jih na tej poti že izgubili. Lahko pa jim ponudimo mikropriložnosti za mikrobanje in mikroučenje. Mikro. Ker makro jim je predaleč. Ker bodo kmalu v celoti izgubili bistveno. Mikro je tisto, kar je ključno, ko želimo doseči karkoli. Vendar bo iz mikro sčasoma postalo makro. Pa naj govorimo gospodarskih, športnih, znanstvenih, akademskih, kulinaričnih ali kakršnihkoli drugih dosežkih.
In kako bomo to dosegli?
Fokus.
Branje je najboljša tehnika za treniranje fokusa.
Drsenje po zaslonih pametnih naprav ne pomeni treniranje fokusa. Čeprav drsanje na ledu od nas zahteva izjemno veliko fokusa, to ne velja za drsenje po zaslonih. Tam ne rabimo osredotočenosti, tam nas dražljaji potegnejo v svoj svet. Ne razmišljamo, ne premišljujemo, le sledimo. Brez fokusa.
Napor.
Branje je najboljša tehnika za treniranje odpornosti proti stresu.
Najboljše stvari, ki si jih želimo in jih bomo znali ceniti, ne dosežemo mimogrede. Zanje se je treba potruditi. Ta mantra še vedno velja, le da je danes precej težje dosegljiva kot nekoč. Nenehno smo izpostavljeni instant trenutkom, ko želimo vse dobiti takoj, saj bo jutri že prepozno. Še bolje, če to od nas ne zahteva pretiranega truda. Ker vse, kar zahteva trud, je že v naprej pretežko in brez smisla. In to nas navdaja s pretirano dozo stresa. Mlade še toliko bolj, saj praviloma nimajo izkušnje življenja brez mobilnega računalnika, kar v bistvu je pametni telefon.
Odnos.
Branje je najboljša tehnika za ustvarjanje odnosov.
Govoriti o prebiranju, povabiti nekoga v branje določene knjige, pomeni, povedati tudi nekaj o sebi. Berem ali ne berem zaradi nekoga, ki je pomemben v mojem življenju. Ki ga cenim, spoštujem, mu zaupam in vsaj občasno čutim, da me vidi in sliši. Me zazna.
Strah.
Strah je votel, znotraj prazen, okrog ga pa nič ni, pravi eden od številnih slovenskih pregovorov o strahu. A strah je ovira. Danes se veliko ljudi, mladih in odraslih, boji. Ne le za življenje ali preživetje. Boji se pokazati, da česa ne znajo, ne razumejo, ne zmorejo. Tudi, ko gre za obisk knjižnice in branje. Anksioznost je prisotna tudi na teh področjih.
Smiselno je vedno glasneje poudarjati, da branje ni samoumevno, čeprav bere le človek. Ker je branje proces, ne rezultat. Različna življenjska področja pa od nas ne zahtevajo nič drugega kot rezultate. Ti so vezani na zunanjo motivacijo, ki večinoma upade v trenutku, ko je rezultat dosežen. Tisto, kar prebuja odnos, krepi fokus, zmanjšuje strah in spreminja odnos do napora, pa je notranja motivacija. Da bomo lahko spodbudili nebralce k branju zato potrebujemo varno okolje, dobre odnose in razumevanje. In ti se ne zgodijo čez noč.
Ko govorimo o rezultatih PISA, je pomembno, da govorimo tudi o tem, kaj nam mladi sporočajo. Raziskava namreč prinaša tudi podatke o njihovem počutju v šoli, o njihovem občutju varnosti, o medvrstniškem nasilju, o podpori šole pri učenju, o odnosih s profesorji na šoli in njihovem zadovoljstvu z življenjem. In kot kažejo rezultati, je med njimi veliko preveč nezadovoljnih (kar 18 odstotkov), da bi lahko to mirno sprejeli kot statistično verjetni delež.
Še nekaj je, kar so mladi sporočili svetu. Med dosežki so velike razlike med fanti in dekleti. Pri bralni pismenosti je ta razlika v prid dekletom tako velika, da jo moramo končno začeti celostno obravnavati. In to takoj, brez čakanja na politično usklajene dogovore, smernice in priporočila.
Oče, brat, dedek, stric, učitelj, trener, dirigent – vsi ti imajo izjemno priložnost vsak dan vsaj za trenutek mladim fantom pokazati, da je branje pomembno tudi zanje. Da je branje zgodbic pot do branja načrtov, navodil, programov. Da je branje pot do uspeha tako v športu, glasbi, življenju nasploh.
Miklavž nam je prinesel dobro darilo: opomnik, da je čisto resno treba dati knjigo in branje na prvo mesto na vseh koncih in krajih, saj sta drugače pod velikim vprašanjem gospodarski razvoj in sodelovanje.
