Naši in tuji strokovnjaki opozarjajo na različne skupine otrok, ki zaslužijo v predšolskem obdobju posebno pozornost staršev, vzgojiteljev in zdravstvenih delavcev, ker imajo pozneje v šoli, pogosteje kot njihovi vrstniki, bralne in tudi druge učne težave.
Vsaka skupina ima svoje značilnosti in specifičnosti, ki jih je treba upoštevati pri vzgoji in izobraževanju. Marsikdaj se njihove težave tudi prepletajo in tako tudi načini pomoči.
Omenjajo zlasti otroke iz naslednjih rizičnih skupin:
- otroci z govornimi in jezikovnimi motnjami,
- otroci z motnjami pozornosti in koncentracije in drugimi nevrološkimi težavami,
- otroci, ki živijo v pismeno nespodbudnih družinah (revni, otroci priseljencev itd.),
- otroci z zaostankom v duševnem razvoju,
- otroci s slušnimi in vidnimi motnjami.
Jezikovne sposobnosti se razvijajo vse življenje, najhitreje pa prav v predšolskem obdobju. Vemo, da je v šoli velik poudarek na jezikovnih sposobnostih in tudi v družbi laže shajamo, če smo jezikovno spretni. Z jezikom se sporazumevamo na različne načine: s poslušanjem, govorjenjem, branjem in pisanjem. Pri sporazumevanju sodelujeta naslovnik in sporočevalec. Sporočevalec tvori sporočila z govorjenjem in pisanjem, naslovnik pa sprejema sporočila s poslušanjem in branjem. Vsaka jezikovna zmožnost zahteva različne kognitivne sposobnosti. Pri nekaterih so npr. bolj v ospredju vidnomotorične sposobnosti (branje in pisanje), pri drugih pa slušnogovorne (govorjenje in poslušanje). V času razvoja se jezikovne sposobnosti medsebojno podpirajo in dopolnjujejo.
V posameznih obdobjih razvoja so v ospredju različne prvine jezika. V predšolskem obdobju je gotovo poudarek na poslušanju in govorjenju. To sta tudi zmožnosti, ki sta za človeka značilni, saj ju je v zgodovinskem razvoju najprej usvojil in zato potekata precej spontano. Pozneje, v fazi opismenjevanja, tj. v šoli, se poslušanju in govorjenju pridružita načrtno branje in pisanje, ki ju je človek usvojil šele v zadnjih tisočletjih in sta zato zanj manj naravna in spontana ter težja.
Razvoj vseh štirih sporazumevalnih sposobnosti normalno poteka po stopnjah, ki so povezane z določenim starostnim obdobjem. Najboljša priprava za določeno stopnjo je dobro usvojena prejšnja stopnja. Zato je najboljša priprava za branje in pisanje dobro razvito govorjenje in poslušanje. Vendar pa v obdobju porajajoče se pismenosti ne moremo pozabiti na branje in pisanje. Številne dejavnosti lahko pripravljajo otroke na oba procesa. Nekatere so bolj povezane s pisanjem, druge z branjem.
Vir: Gradišar, M. (2003). Otroci z jezikovnimi težavami. V: Beremo skupaj: priročnik za spodbujanje branja. Ljubljana: Mladinska knjiga. Str. 124–129. (Članek objavljen s privoljenjem založbe Mladinska knjiga.)
Beri dalje
Značilnosti otrok z jezikovnimi težavami
Pri nekaterih predšolskih otrocih kognitivni jezikovni razvoj, tj. usvajanje jezika, razumevanje sporočil in govorno izražanje, ne poteka tako skladno, uravnoteženo kot pri večini vrstnikov. Včasih zaostajajo na posameznem jezikovnem področju tudi dve do tri leta za svojimi vrstniki, čeprav so lahko normalno ali celo nadpovprečno inteligentni. Za te otroke, ki v razvoju jezika toliko zaostajajo, strokovnjaki uporabljajo različne izraze: otroci s specifičnim zaostankom v govornojezikovnem razvoju, otroci z razvojno disfazijo itd. Nekateri imajo večje težave le pri sprejemanju sporočil, drugi pri njihovem tvorjenju, tretji pri obojem in še na kakšnem drugem področju (so nemirni, imajo slabo časovno in prostorsko orientacijo itd). Te otroke s hujšimi jezikovnimi težavami naj čim prej pregleda strokovnjak, najbolje logoped, in staršem ter vzgojiteljem svetuje ustrezne vaje.
Težave v jezikovnem sporazumevanju so lahko izražene v milejši obliki in takrat raje govorimo o jezikovnih težavah. Manjših odstopanj v razvoju se včasih niti ne opazi in se do šole že toliko omilijo, da potekata procesa branja in pisanja skoraj nemoteno ali le z malo več truda. Rečemo, da otrok šibka, težavna področja nadomesti s svojimi dobrimi, močnimi področji (npr. dobro logično sklepanje, spomin). Vedno pa ni tako. Starši so včasih presenečeni, če otrok v šoli naleti na težave pri branju. Prepričani so bili, da bo vse v redu, saj v razvoju niso opazili nič posebnega. Na nekaterih področjih je njihov otrok lahko vrstnike celo prekašal (npr. pri risanju, logičnem sklepanju).
Odpravljanja težav
Strokovnjaki menijo, da otroci, ki na začetku šolanja zaostajajo za svojimi vrstniki v razvoju jezika, teh nikoli ne ujamejo. Še slabše: težave se povečujejo kot snežena kepa in razkorak med njimi in sošolci se celo povečuje. Zato je zmotno pogosto prepričanje staršev, da je uspeh v branju odvisen le od pravilnega poučevanja v šoli. Žal je takrat že precej zamujenega. Branje je zelo kompleksna sposobnost, ki zahteva dobro razvite predbralne zmožnosti, ki pri nekaterih otrocih niso bile usvojene in avtomatizirane. Logopedi odkrivajo, da ima kar 40 do 70 odstotkov predšolskih otrok z govornojezikovnimi težavami v šoli bralne težave, ki so povezane še z drugimi učnimi težavami. Vedeti moramo tudi, da težjih jezikovnih težav – kljub korekciji v predšolskem obdobju – pogosto ne moremo popolnoma odpraviti, lahko pa jih omilimo.
Za otroke z jezikovnimi težavami uporabljamo v šolskem obdobju pogosteje izraz otroci s specifičnimi učnimi težavami. Pojem zajema otroke s specifičnimi težavami pri branju, pisanju in matematiki. Večina teh otrok je na splošno normalno inteligentnih, vendar so njihove sposobnosti neenakomerno razvite. Pravimo, da imajo svoja močna in šibka področja. Včasih se te težave kombinirajo še z motnjami pozornosti in koncentracije, slabšim govornim izražanjem, poslušanjem ali spominom. Ker so jezikovno manj spretni, se v okolju teže sporazumevajo, teže se učijo iz učbenikov, pri pisnih preizkusih se slabo odrežejo. Te težave so pogostejše pri fantih. Za otroke, pri katerih so specifične učne težave izražene v težji obliki in pogosto v šoli rabijo tudi individualno pomoč, v Sloveniji uporabljamo izraz učenci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja.
Specifične učne težave pri branju imenujemo disleksija, ki se odraža kot težava z besednim prepoznavanjem, bralnim razumevanjem in tudi pravopisom. Pojavlja se pri dveh do osmih odstotkih šolskih otrok. Ti otroci so imeli večinoma težave z jezikom že v predšolskem obdobju (otroci z razvojno disfazijo).
Ljudje s specifičnimi učnimi težavami lahko po drugi strani dosežejo velike uspehe v življenju, če imajo možnost uporabiti svoja močna področja (lahko so izumitelji, dobri tehniki, uspešni na umetniških področjih itd). Tako kot so zelo različna njihova šibka področja, so različna tudi njihova močna področja. Med njimi so torej velike individualne razlike.
Starši in učitelji izpostavljajo zlasti naslednje šibkosti pri jezikovnih težavah učencev:
- v pogovorih se le redko oglašajo, neradi govorijo,
- odgovori so kratki,
- težko razumejo novo snov zlasti pri spoznavanju narave in družbe,
- velikokrat so boljši v matematiki,
- raje se učijo na pamet kot s svojimi besedami,
- neradi in slabo berejo,
- težko se zberejo, so nemirni in z mislimi odsotni,
- pisni izdelki so slabši in pogosto jih ne dokončajo.
Pri nekaterih otrocih bi lahko seznam še dopolnili, pri drugih pa mu tudi veliko odvzeli. Zato je diagnostika težav osnova za dobro pomoč. Nekaj naštetih težav lahko opazimo že v predšolskem obdobju.
Primera otrok z jezikovnimi težavami
Kako se specifične učne težave odražajo v šoli in kako bi na splošno lahko starši pomagali otroku že pred šolo, bom na kratko predstavila z naslednjima primeroma.
Primer 1: Fant s težavami na vidno-motoričnem področju, njegovo močno področje je poslušanje in govorjenje.
Miha sem spoznala v tretjem razredu, ko se je njegova uspešnost v šoli poslabšala predvsem zaradi bralnih težav. Njegovo glasno branje še vedno ni bilo tekoče, je pa dobro razumel, kar je prebral. Pri branju je delal tudi precej napak. Kazal je predvsem odpor do samostojnega branja. Skoraj vsako branje se je začenjalo z jokom. Mnogo raje je poslušal, zato so mu starši še vedno pomagali brati daljše knjige za domače branje. Najbolj uspešen je bil pri matematiki. Pri spoznavanju narave in družbe je bil uspešen pri ustnem spraševanju, pri pisnih preizkusih pa se je slabše odrezal. Težko se je zbral, delal veliko napak in skoraj vedno mu je zmanjkalo časa, da bi dokončal vse naloge. Drugače je bil živahen, prijeten fant, ki je užival predvsem v naravi in pri vseh domačih opravilih.
V predšolskem obdobju se je staršem zdel zelo bister, saj je rad poslušal krajše zgodbe, bil radoveden in nikoli pri miru. Tudi pri televiziji ni zdržal dolgo časa. Za črke ni kazal posebnega veselja, zato ga z učenjem branja niso silili. Pred šolo je znal napisati le svoje ime. Najraje je bil zunaj in se igral z otroki. Čeprav je rad risal, ni bil preveč spreten. Govorni razvoj je potekal normalno.
Starši in vzgojitelji bi v predšolskem obdobju lahko težave precej omilili, če bi fanta usmerjali k takšnim dejavnostim, ki zahtevajo vztrajnost in dobro koncentracijo ter razvijanje ročnih spretnosti. Izbirati je treba med dejavnostmi, ki jih ima otrok rad. V začetku so zaposlitve z njimi lahko le kratkotrajne, sčasoma pa se ta čas podaljšuje. To je lahko poslušanje in gledanje različnih bralnih gradiv (leposlovje in neleposlovje), sestavljanje lego kock, gledanje otroških oddaj s prisotnostjo staršev, risanje itd. Važno je, da otrok vztraja in dejavnosti dokonča. Starši naj ga pri tem spodbujajo in mu pomagajo, če je potrebno. Po opravljeni nalogi bo otrok vesel in ponosen nase, to pa zelo poveča možnosti, da se bo dejavnosti spet kmalu lotil …
Primer 2: Deklica s težavami na slušno-govornem področju, njeni močni področji pa sta vidno sprejemanje informacij in motorične spretnosti.
Petro sem spoznala v 7. razredu, ko ji je grozilo, da bo razred ponavljala. Kljub splošni normalni inteligentnosti (velik razkorak med besednimi in nebesednimi sposobnostmi) je bila v šoli skoraj pri vseh predmetih neuspešna. Najtežje ji je šlo pri angleščini. Deklica je imela urejene zvezke, smisel za ples in dobre ročne spretnosti. Glasno je brala precej tekoče, več težav je imela pri razumevanju in urejanju informacij v smiselne celote. Znanje je bilo zato precej fragmentarno. Največkrat se je učila na pamet, saj je drugače pojme pomešala med sabo. Najhuje je bilo, da je izgubila vso voljo do učenja. V razredu je bila bolj priljubljena kot pred leti, saj je bila pri interesnih dejavnostih zelo uspešna. Sošolci so ji pomagali, kjer so le mogli.
Starši so povedali, da je imela v predšolskem obdobju težave s sluhom. Spregovorila je pri treh letih, v stavkih pa se je začela izražati šele pri šestih letih. Bila je bolj samotarska, najraje se je igrala sama.
V predšolskem obdobju bi deklica potrebovala intenzivno (tudi individualno) razvijanje slušnih sposobnosti in glasovnega zavedanja ob slikovnih in drugih konkretnih gradivih ter materialih. Pomembne so pogoste ponovitve in utrjevanje pojmov, saj jih ti otroci usvojijo šele ob večkratnih ponovitvah v različnih kontekstih. Tako kot v prvem primeru je tudi tu potrebna postopnost in zmernost. Otrok rabi čim več priložnosti, da razvija tudi svoja močna področja.
Iz primerov vidimo, da nastane največji problem takrat, ko otroci zaradi težav na nekaterih področjih izgubijo veselje za učenje tudi na področjih, kjer so močni. Šolski neuspeh postane njihovo pravilo in se tako specifičnim učnim težavam pridružijo še čustveni in vedenjski problemi. Mnogo teh otrok v rednem času ne konča niti osnovne šole, vendar tega navadno niso krive njihove sposobnosti, vzrok se skriva pogosteje v motivacijskočustvenih problemih. Neuspešnost v šoli je za človeka lahko težko breme tudi kasneje v življenju.
Pomoč v predšolskem obdobju
Kaj lahko storijo starši in vzgojitelji za otroke z jezikovnimi težavami v predšolskem obdobju, da preprečijo kasnejše težave pri branju in pisanju?
Dejavnike, ki jih strokovnjaki poudarjajo, bi lahko strnili v naslednja priporočila:
- Upoštevajmo otrokov razvoj sposobnosti in veščin in le počasi dodajajmo nove jezikovne dejavnosti, ki jih bo otrok lahko usvojil z ne prevelikim trudom. Nekateri otroci marsikdaj še niso zreli za določene predbralne dejavnosti, ki jih imajo vrtci in druge ustanove na programu. Zato pretirano hitenje zanje ni ustrezno. Tako npr. otrokom začnemo brati krajše zgodbe in pesmice iz knjig, ko pa branju lahko sledijo daljši čas, začnemo izbirati daljša besedila. Pomembno je tudi, da dejavnosti dobro utrdijo.
- Otroci zelo zgodaj pokažejo, da jih zanimajo različne vsebine in različni načini podajanja, zato naj se čim več gibljejo v okolju z bogatimi bralnimi in komunikacijskimi spodbudami (knjige, zgoščenke, video programi, gradiva z jezikovnimi vajami). Pri nas imajo knjižnice ogromno gradiva, ki pogosto ne pride do uporabnikov. Programi za predšolske otroke v knjižnicah pomagajo, da otroci vzljubijo okolje, bogato s knjigami in radi hodijo v knjižnice tudi, ko so starejši. Vemo, da sta dostopnost gradiva in možnost izbire tista dejavnika, ki najbolj povečata motivacijo za branje, zato naj otroci s starši čim pogosteje obiskujejo knjižnice.
- Pomen branja naj otroci spoznajo iz koristi, uporabnosti, ki jo branje prinaša v življenju (npr. spoznavanje narave, življenja v drugačnem okolju, zabava ob zanimivih življenskih zgodbah in smešnicah itn.).
- Otroci, ki teže avtomatizirajo nekatere spretnosti, npr. prepoznavanje besed, ki se začnejo z enakim glasom, potrebujejo več časa in pogosta ponavljanja.
- Otroci z jezikovnimi težavami nove pojme počasneje usvajajo, zato jih je treba vaditi v različnih kontekstih, kot bi se učili tujega jezika, in na različne načine. Npr. pojem narišemo, izgovorimo in ga uporabimo v različnih povedih. Definicije pojmov (npr. kaj pomeni beseda) za te otroke niso primerne. Zelo primerne so slikanice z malo besedila in dobrimi ilustracijami.
- Pri branju ali pripovedovanju jih moramo »ujeti« na njihov interes. Vsebina jih mora zanimati. Mnogi otroci z jezikovnimi težavami radi poslušajo že znane vsebine, ki jim počasi dodajamo kaj novega. Tako gradimo besednjak. Dobro slušno razumevanje pojmov bo tem otrokom pomagalo ob morebitnih kasnejših težavah pri branju. Pri branju tiste besede, ki jih že razumejo, ob ponovnih srečanjih laže prepoznajo in jih hitreje preberejo.
- Če obstaja možnost, naj starši izbirajo vrtce, v katerih usposobljeni strokovni delavci izvajajo preventivne vaje in programe. Dobre predšolske ustanove so opremljene s številnimi materiali, ki omogočajo otrokom usvajati pojme kar najbolj konkretno: kotički za umetnost, gospodinjstvo, kocke, materiali za fino motoriko, bralni kotički ipd.
- Ob primernih napisih naj počasi spoznavajo, da imajo besede, ki jih slišimo, tudi pisno obliko.
- Starši naj spodbujajo otrokova močna področja, kjer se lahko izkažejo in doživijo uspeh. To jim bo pomagalo, da se bodo z večjo voljo in trudom lotili tudi stvari, ki jih ne obvladajo tako dobro.
Spodbujanje veselja do branja z glasnim branjem odraslih, igre o glasovnem in besednem zavedanju in širjenje besednjaka so gotovo najpomembnejše dejavnosti (tudi) za otroke z jezikovnimi težavami.
Vir: Gradišar, M. (2003). Otroci z jezikovnimi težavami. V: Beremo skupaj: priročnik za spodbujanje branja. Ljubljana: Mladinska knjiga. Str. 124-129. (Članek objavljen s privoljenjem založbe Mladinska knjiga.)
