O skriti moči na poti do bralnih sider

V mesec april stopimo z opomnikom na knjige za otroke – praznujemo ga 2. aprila, na rojstni dan pravljičarja Hansa Christiana Andersena. Še preden ga zapustimo, nas 23. april – svetovni dan knjige in avtorskih pravic, spomni na knjige različnih oblik in vsebin za vse nas. Praznik knjige je leta 1995 razglasil UNESCO na dan, ko sta leta 1616 umrla Cervantes in Shakespeare.

April, pregovorno poznan predvsem po muhastem vremenu, zariše naravno pot prihajanja branja v življenje posameznika ter hkrati umeščenost v družbeno življenje: najprej stopi v življenje pri rosnih letih in nato počasi razširi svoje moči v vseh generacijah in z različnimi nameni, sporočili, vsebinami in oblikami.

Ob poplavi medijskih sporočil in priročnikov na temo vzgoje se mlada družina danes hitro lahko izgubi v labirintu nasvetov, kaj vse bi morala narediti za uspešen, varen, zadovoljen in zdrav razvoj ter otroštvo otroka. Tudi sama ne bi znala povzeti vseh zahtev sodobne družbe, a spretnostim, ki jih potrebuje vsak od nas, kot so vsakdanje ščetkanje zob, uporaba vilic in noža pri jedi in varnostnega pasu v avtu, zavezovanja vezalk na čevljih, bi vsekakor dodala še veščino vožnje s kolesom in ljubezen do branja knjig. Še posebej, ker sta oba vezana na odnos.

Voziti kolo ni kar tako. Ne le, da nisi v varnem zavetju domače kopalnice (ščetkanje zob), jedilnice (uporaba jedilnega pribora), predsobe (zavezovanje vezalk) ali avtomobila (pripenjanje pasu), vožnje s kolesom se učiš na javni površini pred očmi neznancev, vključuješ se v razumevanje dogovorjenih prometnih prepisov, tudi če se voziš le po parku (vedeti moraš vsaj to, po kateri strani se je treba voziti), ob vsem tem si odvisen od zaupanja tistega, ki je s teboj. Pa naj najprej hodi ob tebi, nato teče, nakar te izpusti in ti dovoli, da se pelješ sam, nato pa ti še nekaj let sledi s svojim kolesom in preverja sposobnost koncentracije, osredotočenosti, branja ravnanja drugih udeležencev v prometu, spoznavanja lastnih sposobnosti, postavljanja vedno večjih izzivov in doživljanja veselja ob še eni svobodi gibanja.

Branje knjig je v najrazličnejših pogledih precej podobno kolesarjenju. Otrok spozna knjige s pomočjo najpomembnejših odraslih. Ti ga ob pregledovanju kartonke najprej držijo v naročju, nato ga ob knjigi uspavajo in tako branju namenijo najintimnejše skupne trenutke dneva. Kasneje knjige napolnijo tudi druge trenutke dneva: postanejo sopotnice v vozičku, v avtu … Izbira odraslih se počasi začne umikati otrokovi izbiri, ki v prvih letih temelji predvsem na barvah, zvokih, oblikah. Vse pogosteje otrok prevzema pobudo, da bi bral sam. Starši ga vodimo od prepoznavanja prvih črk in glasov, od zapisovanja prvih krivulj do prvega podpisa, od zlaganja posameznih črk in glasov v besede in nato v stavke. In še preden se dobro zavemo, otrok že zna brati. Tudi ko že zna brati, ga ne pustimo kar samega na “prometno cesto” – beremo mu, da začuti lahkotnost in užitek, ki ga prinaša branje, krepimo njegovo sposobnost koncentracije, osredotočenosti, branja ravnanja junakov knjig, spoznavanja lastnih sposobnosti, postavljanja vedno večjih izzivov in doživljanja veselja ob še eni svobodi – branja.

Raziskava Knjiga in bralci VII je postregla z ugotovitvijo, da odrasli v Sloveniji berejo vedno manj, da so starši, ki svojim otrokom berejo vsak dan, vse redkejši, in da branje ter nakupovanje knjig nista več pomembna vrednota niti za tiste, starejše od 50 let, od katerih bi to v največji meri pričakovali. Omenjena raziskava je izrisala podobno sliko, kot so o njej poročali ameriški knjižničarji novembra 2023.

A tudi v Sloveniji obstaja generacija, ki sta ji branje in knjiga še vedno pomembna. Ne le na načelni sporočilni ravni, temveč kot dejanska vsakdanja življenjska potreba.

To je generacija mladih odraslih, starih med 18 in 24 let. Raziskave kažejo, da jih je v zadnjem mesecu bralo 64 odstotkov, da jih 7 odstotkov jih bere vsak dan, 23 odstotkov celo v tem trenutku. V zadnjem letu so povprečno prebrali 5,8 knjig, kar 80 odstotkov pa bi jih želelo brati še več. 88 odstotkov jih obiskuje knjižnico, 64 odstotkov knjige tudi kupuje, ker jih imajo radi doma. 52 odstotkov jih bere leposlovje za odrasle; so najpogostejši bralci slovenskih romanov (37 odstotkov) in poezije (8 odstotkov). Točno vedo, zakaj izbirajo tudi knjige v angleščini: ker so knjige, ki jih zanimajo, na voljo hitreje (28 odstotkov), ker niso prevedene v slovenščino (48 odstotkov) ali ker prevodi niso dobri (34 odstotkov); ker se ob branju učijo tujega jezika (52 odstotkov) in ker so cenejše (11 odstotkov).  

Odrasli kot najpogostejši razlog, da ne berejo, navajajo pomanjkanje časa. V mladih družinah, katerih stari starši in starejši sorodniki so še vedno delovno aktivni, je pomanjkanje časa res lahko dober razlog, da jim kljub najboljšim namenom pogosto ne uspe umestiti branja v dnevno rutino. Pa ne, ker bi dvomili v pomembnost branja, temveč ker je tudi na to področje posegla težnja po popolnosti in udejanjanju idealne podobe bralnega trenutka; predvsem gre za razmišljanje, če mi ne uspe »tako in toliko« brati, je bolje, da sploh ne berem.

Na pomoč pri umeščanju bralnega trenutka v življenjsko rutino jim lahko priskočijo pripadniki beroče generacije. Ni treba brati vsak dan, dovolj bo že enkrat na teden. Bolj kot količina je pri vzpostavljanju bralne rutine pomembno veselje do branja. In tega bralna generacija premore v obilju. Nič hudega, če v primarni družini nimate pripadnika te generacije. Morda pa ga imate v širši družini, pri sosedih, med prijatelji in znanci. Nekje blizu vas je zagotovo nekdo, ki vam je pripravljen pomagati in širiti veselje do življenja. Saj branje pomeni življenje.

Zapisano mi je prišlo na misel ob branju fantazijskega mladinskega romana Neverjetna bitja. Fantastika nikoli ni bila moja prva izbira. Brala sem jo, ker sem pač morala na fakulteti (Gospodar prstanov), ker so brali vsi (Harry Potter), ker je bil to dogovor s hčerko (Razcepljeni), ker je bila bralna izbira študentov (Igre lakote) in končno je ta zadnja kar sama skočila med izbrane knjige in šla z menoj iz knjižnice. Nisem še našla odgovora, zakaj mladi precej radi berejo fantastiko, praviloma raje prevodno kot izvirno, a pri srečevanju z junaki romana Neverjetna bitja me je morda prav en majhen zmajček razsvetlil: vedno si pomagajo, gradijo skupnost, poudarjajo pozitivne lastnosti in so tudi v žalosti skupaj. V teh romanih nikoli nihče ne potuje sam.

Če je neko vedenje privzgojeno, se posploši in je prisotno v različnih okolij in življenjskih obdobjih.  Zato umestimo branje in knjigo nazaj v zibko in voziček. Ter seveda tudi ob kolo.