O čem mislim in govorim, ko mislim in govorim o branju

20. 11. 2022 | blog

dr. Sabina Fras Popovič

Vedno pogosteje me družinski prijatelji in prijateljice presenetijo s spodbudo o tem, da bi z njimi govorila o branju. Teme ne načnejo z: »Sabina, pogovarjajmo se o branju!«, temveč bolj takole: »Pa daj, Sabina, lahko objaviš kaj, kar se ne navezuje na branje in knjige?« Zame je to dovolj močna iztočnica, da vam povem, o čem torej mislim in govorim, ko mislim in govorim o branju.

O iskrenosti v življenju, seveda. Seveda jim o tem razložim s precej več besedami, kot jih lahko zajamem v stavku formata twiter. Pet besed v tem stavku lahko pojasnim tudi s triurnim predavanjem, znanstvenim ali strokovnim člankom, ki presega avtorsko polo, torej na več kot šestnajstih straneh, ali pa tudi z leposlovnim delom. Od letošnje jeseni lahko svoje misli o branju pojasnim tudi s svojim prvim mladinskim romanom.

A v pogovoru s prijatelji in prijateljicami se ne poslužim nobene od teh možnosti. Izberem še eno zelo mojo, odgovorim pač po Sabinino. »Eh, seveda ni možno, da ne bi govorila o branju. Potem to ne bi bila moja objava.« Navadno je samo en odgovor na to objavo: nasmeh. Ta ni ravno tiste vrste, ki se razleze čez celoten obraz in je posledica nebrzdane sreče ali veselja, temveč je to bolj skriti nasmeh, ki ne ve točno, v katero smer bi se podal, ker ne ve točno, kaj ga čaka, ga pa vseeno zanima. Tako kot iskreno pristopim k prebujanju nasmeha na obrazu prijatelja ali prijateljice ter počasi peljem pogovor v tisto smer, kamor si sama želim, tako pristopam tudi k branju.

Naj vam poskusim prikazati, kaj mislim, na konkretnem primeru.

Moji trije otroci (ki niso samo moji, so tudi moževi) so športniki. Šport jim je blizu in jih kot posameznike tudi opredeljuje. Starejša dva morda bolj kot najmlajšo, a tudi zanjo bo šport kmalu pomemben element njene osebnosti.

Vsi se zavedamo, kako posebno mesto ima šport v Sloveniji pri oblikovanju narodne identitete. Uspehi vrhunskih športnikov so nekaj, kar nas vedno znova navduši in poveže ter tudi umesti na zemljevid sveta. A vrhunski uspehi se ne zgodijo čez noč, temveč vodijo preko mladinskega športa. Mladi v starosti med petnajstim in devetnajstim letom v Sloveniji izražajo izredno veliko naklonjenost športu, kar pomeni, da resno trenirajo neko športno disciplino in se s športom ne srečujejo le rekreativno, kot občasno kakovostno preživljanje prostega časa. Zanje šport ni več le igra, je resna dejavnost, v kateri želijo uspeti.

O kakšnem deležu mladih, ki se resno ukvarjajo s športom, pa sploh govorimo? Mladi v starosti med petnajstim in devetnajstim letom so ravno v tisti občutljivi starosti, ko jih začnejo zanimati vse druge stvari, kot se zdijo pomembne nam: ne najdemo jih več v knjižnicah, pogrešamo jih pri bralni znački in ob prehodu iz osnovne v srednjo šolo se zaključi tudi marsikatera perspektivna športna pot.

K sreči gojimo v Sloveniji posebno ljubezen tudi do zbiranja podatkov. Številke nam vedno izrišejo tisto linijo, ki osebno zgodbo umestijo v širšo sliko. V Sloveniji nas živi 2.107.000 in še kakšen zraven. Za lažjo predstavo si tokrat to pleme naslikajmo kot jabolko in ne kot kokoško. Če to jabolko razdelimo na četrtine, mladi v prej omejeni starosti predstavljajo skoraj eno četrtino našega jabolka. Ob to številko sedaj postavimo število registriranih športnikov in športnic, torej tistih, ki se včlanijo v klub ali društvo in dajo soglasje za vodenje osebnih podatkov. Te številke pravijo, da imamo v Sloveniji 59.736 članov in članic športnih društev ali klubov. Pa naj bo ta številka naš kaki. Je podobne oblike kot jabolko in ker smo ravno v sezoni kakijev … ob tem pa ni nepomembno dejstvo, da je res treba biti skrben, da ta sadež dozori, tako kot je treba skrbno delati tudi športniki, da postanejo uspešni. Če torej naš kaki predstavlja vse registrirane športnike v Sloveniji, kar polovico kakija predstavljajo mladi. Sicer ne vem, kakšen sadež bi dobili, če bi križali jabolko in kaki vem pa, da je v tisti četrtini jabolka, ki predstavlja mlade prebivalce Slovenije, kar dobra tretjina takšnih, ki šport povezuje s svojo osebno identiteto.

Zakaj takšen športno-sadno-statističen prikaz, čeprav obstaja velika verjetnost, da sem vas vsaj malo izgubila že pri poskusu predstavitve branja kot iskrenosti v življenju? Ker le, ko se zavedamo, kaj posameznika v življenju iskreno zanima, lahko na enak način iskreno nagovorimo tudi celotno pleme (ali če povem marketinško: ciljno skupino). Če želim mladim govoriti o branju, je pomembno, da o njem spregovorim iskreno ter preko področja, ki jim je pomembno. Številke kažejo, da je to področje pri veliki večini šport. Zato, namesto da bi mladim sama govorila, kaj si mislim o branju, pripravim varen prostor srečanja in nanj povabim tiste, ki jih mladi spoštujejo, spremljajo in se po njih zgledujejo – vrhunske športnike in športnice. Zakaj? Ker le, če je športnik brutalno iskren, lahko pride skozi in prevzame odgovornost. Tega me je naučil Andrej Miklavec, ki je v teh letih postal pravi ambasador programa #športajmoinberimo.

Pred vrati je Slovenski knjižni sejem, ki bo po dveh letih ponovno potekal tudi v živo. Če bi peljala mlade na sejem, bi jih peljala na dogodek, kjer bi sodelovali športniki. Ker je to nekaj, kar je del vseh nas. Tudi Mitja Čander je v oddaji Panoptikum na vprašanje, ali ima res nos za knjižne uspešnice, odgovoril s športno prispodobo, da »ima občutek za gol.« Tako kot so pred leti Skandinavci načrtno zgradili fenomen skandinavske kriminalke, bi morda lahko mlade k branju vrnili s knjigami s športno tematiko. Življenja izjemnih športnikov pišejo vrhunske biografije, mladi športniki pa potrebujejo zgodbe, ki bodo tudi njih utrdile na njihovi poti. Da jim bodo dale vedeti, da njihova prizadevanja niso brez smisla in da uspeh najdemo v različnih oblikah, ne le na olimpijskih stopničkah. Pogosto se uspeh skriva v nasmešku brez rezultata, ker vse zmage niso vidne na semaforju. Če branje razumem kot iskrenost v življenju, potem lahko najdem ali pa ustvarim tudi takšne zgodbe. Za mlade. Ker če ne bodo videli smisla v branju, ne bodo prepoznali iskrenosti v besedah, ki jim jih sporočamo, pa naj bodo napisne ali izgovorjene. Potem se vprašanja le nizajo.

A niso toliko težava mladi. Bolj težavno je njihovo ogledalo. Mi, odrasli. Ko govorim z mladimi o branju, vidim le široko nasmejane obraze. Kar nekaj jih želi napisati knjigo, radi pripovedujejo in še raje poslušajo naše zgodbe. Včasih imam občutek, da so mladi za prebujanje zanimanja za branje kot gozdarji. Veste, kaj je ena pomembnejših nalog gozdarjev? Da pogorišče na novo pogozdijo! Če sem iskrena, so prav najstniki lahko tisti, ki pritegnejo odrasle nazaj k branju.

Če hočemo, da bomo v naši “kokoški”, ki sem jo malo spremenila v jabolko in kaki, več brali, ponudimo mladim in odraslim več branja, ki ima vsaj nekaj sledi iskrenosti v življenju. Kje je tega največ? V športu, ki piše zelo osebne in iskrene zgodbe. Mimogrede, te dni je v Sloveniji prodajna uspešnica postala knjiga mladega zdravnika Davida Zupančiča, ki je bila v petih dneh prodana v nakladi 2.500 izvodov. Knjiga prinaša nekaj osebnega, pristnega, iskrenega. Ni to nekaj, česar si vsi želimo in kar najbolj pogrešamo po tem koronskem času?

No, sedaj veste, o čem razmišljam, ko razmišljam o branju. O vsemu.

DOGODKI

Literarni natečaj Franceta Pibernika

2. septembra 2022 - 3. decembra 2022

Webinarji za moderatorje bralnih klubov

20. septembra 2022 - 6. decembra 2022

MOST-V: Kako se izogniti nevarnostim na spletu

16. novembra 2022 - 30. novembra 2022

Zakladnica bralnih dogodkov po vsej Sloveniji

Nacionalni mesec skupnega branja 2021
Nagrajene knjige
previous arrowprevious arrow
citat21
citat20
citat19
citat18
citat17
citat16
citat15
citat14
citat13
citat12
citat11
citat10
citat09
citat08
citat07
citat06
citat05
citat04
citat03
citat02
citat01
next arrownext arrow
Share This
Skip to content