Branje v 21. stoletju ni več samoumevna spretnost, ki se ohranja sama od sebe. Digitalne navade, pomanjkanje časa, družbene neenakosti in vse bolj razpršena pozornost vplivajo na to, kako (in ali sploh) beremo.
Raziskave kažejo, da se bralne kompetence in motivacija pri mladostnikih v več državah zmanjšujejo. V Sloveniji se podobni trendi kažejo v šolah in družinah, kjer branje pogosto izgublja status samoumevne kulturne navade.
V takšnem okolju potrebujemo sodobne, empirično in pedagoško utemeljene pristope/podporne strategije spodbujanja bralne pismenosti. Eden najpomembnejših v zadnjem desetletju prihaja iz Italije – delo Rosselle Caso, ki branje razume kot ekosistemsko prakso, vpeto v družino, šolo, knjižnice, vrstnike in širšo skupnost.
Italijanska pedagoginja in raziskovalka Rossella Caso v monografiji Promuovere la lettura nell’infanzia e nell’adolescenza (Spodbujanje branja v otroštvu in adolescenci ) predstavi celovit model bralne promocije, ki temelji na treh ključnih izhodiščih:
a) Branje je socialna in kulturna praksa
- Branje ne nastane spontano. Oblikuje se v prepletanju različnih kontekstov – družine, vrtca, šole, knjižnice, vrstnikov in skupnosti.
b) Bralna identiteta je pomembnejša od tehnične sposobnosti branja
- Otroci lahko znajo brati, pa vendar ne berejo.
- Ključ je v emocionalni povezanosti z besedilom, občutku kompetentnosti in bralnih ritualih, ki jih razvijejo doma in v šoli.
c) Bralna motivacija se skozi razvoj spreminja
- v otroštvu jo najmočneje oblikuje družina,
- v šoli postane institucionalna,
- v adolescenci pa je povezana z identiteto in vrstniki.
Gre za sistematičen, znanstveno utemeljen pregled teorij, praks in institucionalnih okvirov, ki oblikujejo bralno kulturo od rojstva do adolescence. Avtorica vzpostavi konceptualni model, ki bralno promocijo razume kot večrazsežen proces, umeščen v presečišče razvojne psihologije, pedagogike, sociologije branja in kulturnih politik. Knjiga gradi na italijanskih ter mednarodnih raziskavah, pri čemer razčlenjuje tako mikro kot makro dejavnike, ki vplivajo na bralno vedenje in bralno pismenost v različnih starostnih obdobjih.
V uvodnih poglavjih Caso izhaja iz sodobnih teorij o zgodnji pismenosti (emergent literacy), ki poudarjajo kontinuiteto med predbralnimi izkušnjami in kasnejšimi bralnimi kompetencami. Avtorica branje opredeli kot družbeno-kulturni proces, ki se oblikuje skozi interakcijo med otrokovo kognitivno-čustveno razvitostjo, družinskimi praksami, širšim družbenim okoljem in šolskimi strategijami.
Poseben poudarek namenja razvoju bralne identitete, ki se vzpostavlja na presečišču motivacije, izkušenj, bralnih modelov in čustvene povezanosti z branjem. Opozori, da je bralna identiteta nestabilna, procesna in občutljiva na mikrodinamike družinskih odnosov ter na institucionalne diskurze o tem, kaj šteje kot branje.
Osrednji del knjige obravnava družino kot primarni prostor bralne socializacije. Avtorica analizira:
- vlogo skupnega branja (shared reading) in njegov vpliv na jezikovni razvoj,
- pomen bralnih modelov, zlasti starševskih navad,
- transformacije družinskih praks zaradi digitalnih medijev.
Caso opozarja, da bralna socializacija ni zgolj prenos navad, temveč konstruiranje vrednot in razmerij do znanja, pri čemer imajo bralni rituali, čustvena atmosfera in kvaliteta interakcije večji vpliv kot količina prebranega gradiva.
Šola je v knjigi predstavljena kot ključno, a ne zadostno okolje za razvijanje bralne pismenosti. Avtorica razčleni tri ključne funkcije šolskega prostora:
- Didaktična funkcija – razvoj dekodiranja, razumevanja, interpretacije in kritičnega branja.
- Kulturna funkcija – posredovanje literarne dediščine in sodobne književnosti.
- Socialna funkcija – oblikovanje skupnosti bralcev, ki spodbuja dialog in pripadnost.
Caso opozarja na tveganje, da lahko formalizacija branja izrine užitek, svobodo izbire in osebno bralno pot. Zato zagovarja hibridne pedagoške modele, ki kombinirajo strukturirano poučevanje bralnih strategij z neformalističnimi oblikami literarnega življenja v razredu (bralni kotički, srečanja z avtorji, bralni klubi, bralne minute).
Knjiga posveča veliko pozornosti javnim knjižnicam, ki jih avtorica razume kot infrastrukturo demokratičnega dostopa do kulture. Poudarja tudi funkcijo knjižnic v odnosu do ranljivih skupin (migranti, socialno-ekonomsko ogroženi mladostniki).
Posebej izpostavi:
- pomen knjižničarjev kot mediatorjev branja,
- razvoj skupnostnih programov za spodbujanje bralne kulture,
- povezovanje knjižnic, šol, občin in civilne družbe.
Avtorica predstavi več primerov dobrih praks, ki temeljijo na principu sodelovalne vzgoje za branje (educazione cooperativa alla lettura), kjer branje postane skupna kulturna praksa.
V zaključnih poglavjih se Caso osredotoča na adolescenco kot obdobje, ki je zaznamovano z intenzivnimi kognitivnimi, socialnimi in identitetnimi premiki. Posebej analizira:
- upad motivacije za branje,
- konflikt med šolskimi zahtevami in mladostniškimi literarnimi preferencami,
- vpliv vrstniških skupin,
- razširjenost nebralnih oblik preživljanja časa.
Avtorica zagovarja pristop, ki mladostnika priznava kot avtonomnega agenta, ki v branje vstopa z vidika samoizražanja, identitetne artikulacije in kritičnega mišljenja. Pri tem poudari pomen:
- personaliziranih bralnih poti,
- vključevanja mladinske književnosti in grafičnih romanov,
- povezovanja literature s kulturnimi praksami (glasba, film, družbena omrežja),
- ustvarjalnih metod (booktrailerji, bralne aplikacije, participativne akcije).
Rossella Caso v monografiji vzpostavi široko, ekosistemsko razumevanje branja. Branje ni zgolj individualna kognitivna aktivnost, temveč kompleksna, večkodna in socialno vgrajena praksa, ki se oblikuje skozi interakcije med družino, šolo, knjižnicami, vrstniki in kulturnimi politikami.
Knjiga je pomemben prispevek k pedagogiki in didaktiki branja, saj združuje empirična spoznanja, teoretske uvide in praktične smernice ter tako ponuja celovit pristop za razumevanje ter spodbujanje bralne kulture v otroštvu in adolescenci.
