dr. Barbara Baloh
Kaj se zgodi, če na srečanju o branju odrasli ne govorimo mladim o tem, zakaj bi morali brati, temveč se vloge zamenjajo? Če mladi govorijo, odrasli pa poslušamo?
Prav na tej predpostavki je bilo zasnovano dvodnevno srečanje Pagina dopo pagina, ki je septembra 2026 potekalo v Trstu. Prvi dan so bili v središču mladi bralci, drugi dan pa premislek odraslih o vprašanjih, ki so jih odprli. Mladi so govorili o svojih bralnih biografijah, knjigah, žanrih, družbenih omrežjih in šolskem branju ter spraševali odrasle, kako razumemo njihovo branje.
Mladi so konferenco tudi soustvarili. Približno trideset mladih iz tržaških šol je sodelovalo pri oblikovanju tem in razpisa. Izločili so temi, ki bi ju odrasli skoraj samoumevno pričakovali: promocijo in vzgojo za branje. Zanimali so jih individualni odnos do knjige, bralna biografija ter medgeneracijska razmerja. Ali morda odrasli odgovarjamo mladim na vprašanja, ki si jih sami ne zastavljajo?
Ob poslušanju njihovih pripovedi sem si zapisala: bralec ne nastane sam. V njihovih zgodbah so bili starši, učitelji, prijatelji in vrstniki, poti do knjige pa različne. Zato se je morda pravilneje vprašati, kakšne okoliščine omogočajo srečanje med konkretnim bralcem in konkretnim besedilom.
Iz pogovora z mladimi je bilo razbrati tudi, da šola sicer lahko odpira vrata do knjige, vendar pa branje ponavadi spremeni v nalogo, obveznost. Pred razčlenjevanjem morajo imeti mladi priložnost za srečanje z besedilom, pred preverjanjem jim moramo dati prostor in čas za odziv. Mladi potrebujejo predvsem možnost izbire, pogovora in tudi pravico, da jim knjiga ni všeč.
Posebej zanimiva je bil ugotovitev, da mnogi berejo tudi v angleščini. Bralna biografija mladostnika je lahko hkrati tudi njegova jezikovna biografija.
Po dveh dneh srečevanja z mladimi se nam zato ne sme več le postavljati vprašanje, kako mlade spodbuditi k branju, temveč kakšno mesto smo odrasli pripravljeni zavzeti v njihovih bralnih biografijah.
Če bi morala iz tržaškega srečanja odnesti tri misli, bi jih strnila takole:
1. postati bralec je zgodba odnosov;
2. stati bralec pomeni, da ta zgodba postopoma postaja naša lastna;
3. vzgajati za branje pa pomeni spremljati ta prehod, ne da bi odrasli zasedli ves prostor bralca.
Odrasli ne moremo ustvariti bralca po svoji podobi. Lahko pa ustvarjamo okoliščine, v katerih se srečanje s knjigo lahko zgodi, in ostanemo dovolj blizu, da ga podpremo, ter dovolj daleč, da lahko mladi bralec izbere svojo pot.
Celoten prispevek si lahko preberete na strani Bralnega društva Slovenije: https://bralno-drustvo.si/ko-o-branju-spregovorijo-mladi/