Vsaj enkrat ali dvakrat letno se srečam z vprašanjem, zakaj obiskati knjižni sejem. Na vprašanje, oblikovano z vprašalnico zakaj, ne znam odgovoriti drugače kot zato, a ta pogovor ne pelje nikamor. Kako to mislim? Čisto enostavno. Pogovori, ki iščejo odgovore s pomočjo vprašalnice zakaj, se hitro ustavijo. Ne verjamete?
»Zakaj si naredil takšno predstavitev za sestanek?«
»Kako pa naj bi naredil?
ali
»Zakaj se nisi učil?«
»Ker se mi ni dalo.«
ali
»Zakaj je danes juha za kosilo?«
»Ker sem se tako odločila.«
Vprašalnica zakaj nas ne pelje naprej, prepogosto nas le ustavi.
Lažje razmišljam s pomočjo vprašalnic na črko K. Ja, seveda, ker je to tista črka, ki stoji na začetku besede knjiga. Lahko velja tudi ta razlaga, ni kaj. Sprejmem. A mene vprašalnice, kot so kdaj, kako, kolikokrat, kaj, komu, kje vedno peljejo naprej po poti misli in besed ter dejanj.
Že več let je slovenski knjižni sejem umeščen v zadnji teden novembra, tako da se rahlo dotika pričakovanja, ki ga prinese s seboj adventni čas ali pa vsaj prižig luči v prestolnici. Tudi letos se začenja v tem času, že drugo leto le na spletu. A od vseh stvari, ki jih sedaj selimo na splet, mi knjižni sejem tam še najmanj ‘sede’. Če bi me vprašali zakaj, bi vam odvrnila, zato pač, se ob tem še rahlo namrdnila in z obrazno mimiko izrazila odsotnost navdušenja. A to bi videli le, če ne bi imela obraza skritega za masko. Joj, ja. Zakaj v resnici pogrešam knjižni sejem v živo, bom poskusila razložiti skozi pet vprašalnic, ki se pričnejo s črko k.
Kje se lahko udeležimo knjižnega sejma?
Tokrat na spletu. Letos prinaša tudi vrsto spletnih pogovorov, ki so jih organizatorji posneli vnaprej. V zadnjih dveh letih so se tudi številne založbe s prodajo preselile na splet in ustvarile uporabniku prijazno spletno nakupovalno izkušnjo. V veliki večini to velja za tiste založbe, ki nimajo lastne knjigarniške mreže v fizičnem okolju. Vendar ni boljše izkušnje knjižnega sejma od tiste v živo.
Nikoli ne bom pozabila svojega prvega obiska knjižnega sejma. Bologna. Tam sem prvič doživela sodelovanje založnika, pisatelja, ilustratorja in knjižničarja na poti h kakovostni mladinski literaturi. Zame je bil izjemen tudi obisk knjižnega sejma v Parizu. Najbolj me je navdušila dolgaaaaaaaa vrsta pred vstopom na sejmišče. Pa to niso bili strokovnjaki, ki na različnih priključkih združijo poti knjige, temveč mladi, odrasli, starejši, družine, ki so se odločili, da dan preživijo med knjigami. Poseben kulturni šok je zame ostal knjižni sejem v Beogradu. Zagotovo tudi zato, ker sem ob vstopu na sejmišče stopila v oblak cigaretnega dima. V Sloveniji je takrat že veljala prepoved kajenja v zaprtih prostorih, tam pa je bila cigareta obvezna kulisa na vsakem ‘štantu’. Ob tem sta me navdušili tudi količina in kakovost knjižne produkcije. Objel pa me je tudi glas pogovora. Ni bilo tišine, ne šepeta, igrala je glasba. Bilo je kavarniško debatno vzdušje z dobro glasbeno spremljavo.
Kdaj na knjižni sejem?
Kar takoj. Z enim klikom. Ta kdaj se pri meni lomi. Najprej je bil vedno vezan le na strokovno zavest, povezano z letnimi načrtovanji, kateri sejem izbrati. Slovenski knjižni sejem je bil vedno vključen vanj. Z vsakim letom se je v moje dojemanje lastnega strokovnega delovanja utirala nujnost povezanosti vseh, ki sooblikujemo knjižno-založniško-knjižničarsko pokrajino.
Nekaj pa se je prelomilo, ko v svojem delovanju nisem bila več odgovorna le zase. Takrat sem se na enem od obiskov knjižnega sejma v Ljubljani zavedela množice navzočih otrok. Res so hiteli od stojnice k stojnici, se pri nekaterih tudi ustavili, nekateri pa so se pod vodstvom spremljevalcev udeležili tudi kakšnega pogovora in srečanja s pisatelji ali ilustratorji. Takrat sem pričela razmišljati tudi o nedeljskem obisku sejma kot družinski izkušnji.
Kako na knjižni sejem?
Lahko organizirano ali čisto po svoje. To je možno tudi pri obisku letošnjega knjižnega sejma na spletu. Lahko sami pregledamo založbe, ki sodelujejo, in njihovo ponudbo, se sprehodimo skozi vrsto spremnih dogodkov, torej tistega programa, ki ima v središču pogovor, to univerzalno vezivo. Imamo pa tudi možnost, da se prepustimo in se predamo v zaupanje drugim.
Sama imam ob obisku sejma ednino, dvojino in množino. Rada se sama podam spoznavat knjige, založbe in ljudi. Rada vzamem nove knjige v roke, podrsam po papirju, ki ni vedno le papir in ki pogosto razkriva premišljen celostni pristop založnika. Rada se ustavim na stojnicah, ki dihajo drugače kot izložbeno okno neke velike knjigarne. In ja, začutim kreativno energijo.
Dvojino imam rada v pogovoru, tam se utelesijo moje misli o knjigi. Rada pohvalim, predam ali pridobim drug pogled, ki pomaga mojemu naprej po poti k drugačnemu branju.
Množino najdem na spremljevalnih dogodkih. Koliko nas je navdušenih nad branjem, knjigami, zgodbami in znanjem. Občutek, da nas je malo, le nekaj, je zgrešen. Na knjižnem sejmu v Ljubljani se počutim kot na nogometni tekmi v Mariboru. Med množico strastnih navijačev, izredno kritičnih selektorjev in najpametnejših trenerjev na tribuni. Kot da gledam tekmo z varne razdalje. Ta je tudi na knjižnem sejmu, vendar se s spoznavanjem ljudmi za knjigami z leti preoblikuje v odgovorno sodelovalno razmerje. Nisem avtorica, nisem založnica, a produkt teh dveh ima v mojem strokovnem in osebnem življenju posebno mesto.
Kaj iskati na knjižnem sejmu?
Izkušnjo, doživetje, vzdušje. Ja, slednje je ključno. Ne znam si predstavljati, da otrok, ki trenira npr. nogomet, če sem se tega športa že dotaknila, nikoli ne bi obiskal nogometne tekme. Katere koli, še posebno pa tiste na najvišji ravni. Da ne bi sedel na tribuni ter bil del množice, ki jo povezujejo strast, navdušenje in radost spremljanja nogometne tekme. Da ne bi doživel navijaškega programa in prav posebne koreografije, ki se dotakne še tistih gledalcev, ki so dokaj na distanci. Roko na srce, na tribunah skoraj ni takšnih, ki ni bili na varni distanci. Lahko so navdušeni, lahko so kritični, a so vsi zagreti in zavzeti. So polno predani. Takšno vzdušje je nekaj, česar splet ne more pričarati, vsaj ne v polnosti.
Knjižnega sejma na spletu se udeležimo ciljano, kar pomeni, da praviloma vemo, katere knjige želimo še umestiti v knjižnico, pa naj bo ta doma ali v službi, ali pa katero knjigo želimo podariti.
Obiskati knjižni sejem pomeni spoznati življenje, ki ga poganja in prinaša knjiga. Ne bom pozabila naše prve družinske izkušnje, ko sem na knjižni sejem v Ljubljano povabila sinova. Dokaz tega je tudi priložena fotografija, posneta 24. novembra 2017 ob 10.44. Seveda sta šla. Ker sva se z možem tako odločila in ker sta iskala pri naju vzrok za najino odločitev z vprašalnico zakaj, nista prišla daleč.
»Zakaj morava na ta sejem?«
»Ker sva se midva tako odločila!«
Na knjižnem sejmu sta našla drugačen svet, kot sta si predstavljala. Svet nore količine stripov – ta svet se jima je najbolj iskril. Bila sta presenečena nad količino knjig. »Vau, kaj si nor. Knjig je res dosti,« je bil pogost komentar tistega dne. Navdušena sta bila nad ljudmi za knjigami. Svoj pečat je pustil tudi kulinarični del sejemske izkušnje. In to je bilo dovolj, za takrat.
Letošnjo napoved po sejmu v živo sta sprejela z navdušenjem. Sta že načrtovala, kdaj in kako bomo šli ter navduševala tudi najmlajšo članico naše družine. Čeprav to ni potrebno, le rečeta ji in jima sledi. Ko sem jima povedala, da se sejem seli na spet, sem dobila odgovor: »Torej ga ni!« Res je. V tej izkušnji, ki najbolj poseže v navduševanje, ga ni. Smo ga pa že vnesli v rokovnik za naslednje leto.
Komu priporočati, naj se odloči za obisk knjižnega sejma?
Vsem. Tistim, ki so poklicani, da sodijo, in tistim, ki so poklicani, da vrednotijo. Tistim, ki so poklicani, da navdušujejo, in tistim, ki so poklicani, da negujejo radovednost. Vsem. Letos termin slovenskega knjižnega sejma sobiva s Tednom Karitas. Nisem preverjala, ali je bilo tako tudi v preteklosti, dovolj mi je simbolika tega leta, prepletenega z epidemijo covida-19. Beseda karitas, ki sicer izhaja iz latinščine, pomeni ljubezen. Ljubezen do sočloveka lahko pokažemo tudi tako, da mu pokažemo pot v svet branja, ga na tej poti vodimo čez ovire in težave ter ga spremljamo pri izbiri knjig, ki mu v trenutke življenja prinašajo radost in veselje. Knjižni sejem je pri tem pomemben pomočnik. Na ogled postavi vse, kar imamo na izbiro. Ali bomo to kupili ali pa si izposodili v knjižnici, je naša izbira. Da bi le brali!
