Kdaj začeti, kaj brati in koliko brati

Otroku pomeni poslušanje branja knjige tudi bližino staršev in skupno opravljanje neke dejavnosti. Skupne dejavnosti otroku ustvarjajo občutek večje povezanosti in varnosti. Vendar kdaj začeti, kaj brati in koliko brati otroku, da bo zrasel v bralca?

Kdaj začeti z branjem?

Nikoli ni prezgodaj in nikoli ni prepozno. Otroci se glede pripravljenosti za poslušanje pripovedovanja ali branja zgodbic med seboj močno razlikujejo. Nekatere otroke moti to, če morajo mirovati, nekaterim otrokom vsebina še ni zanimiva ali ni razumljiva in se hitro naveličajo. Vprašanje o tem, kdaj začeti z branjem otroku, je povezano z vprašanjem kaj, kakšno vsebino ponujamo otroku. Za različne starosti so primerne različne vsebine in različno trajanje branja. Pomembno je, da starši (odrasli) ponudijo otrokom branje takrat, ko so ga otroci pripravljeni sprejeti kot nekaj zanimivega in prijetnega. Mogoče bo to pomenilo, da bodo večkrat poskusili in odnehali.

Nekateri otroci v predšolskem obdobju ne kažejo interesa za leposlovje in se bolj zanimajo za zgodovinske, naravoslovne ali tehnične vsebine. Dobro je, če imajo starši razumevanje za otrokove interese in se mu z izbiro knjig približajo.

Ponudba bralnega gradiva v knjižnicah in knjigarnah pri nas je izredno pestra in ponuja veliko možnosti za pridobivanje primernega gradiva za vse starosti predšolskega obdobja.

Kako brati?

Starši, ki želijo otroka navdušiti za branje, morajo poskrbeti za njegovo dobro počutje med branjem. To bo prispevalo k temu, da bo branje ostalo v spominu kot nekaj prijetnega in si bo otrok želel ponavljanja. Pomembno je, da se starši z vsebino, načinom branja in trajanjem prilagodijo posameznemu otroku. Po tem, kaj bo otroka pritegnilo in za koliko časa, se tudi enako stari otroci zelo razlikujejo med seboj. Živahni otroci ponavadi teže prenašajo mirovanje. Nekateri otroci raje poslušajo pravljice in izmišljene zgodbe, marsikateri otrok pa se bo navdušil za pripovedi o življenju živali, razlage o delovanju strojev ali nastanku vesolja. Starše po eni strani preseneča in po drugi strani dolgočasi branje iste vsebine ali knjig z istim junakom, ker se vsebine ponavljajo. Toda zdi se, da predstavlja otrokom posebno čar prav to, da je vsebina znana in jo lahko sami pri sebi napovedujejo.

Tako kot si odrasli izbiramo vsebine, ki nas privlačijo, je toliko bolj pomembno, da izbiro berila za otroke prilagodimo njihovim željam in interesom.

Otroci zelo hitro zaznajo razpoloženje odraslih in bodo opazili nestrpnost ali naveličanost tistega, ki jim bere. Naj bere tisti od staršev, ki mu branje bolje leži, ima več potrpljenja ali časa. Otroci kmalu zaznajo, koga med branjem lahko prekinjajo in sprašujejo, kdo rad razlaga, tega jim odrasli ne morejo prikriti. Tako kot pri vseh igrah in dejavnostih z otroki so za branje primernejši eni, za druge dejavnosti in igre pa drugi družinski člani. Nekateri starši se bojijo brati otrokom, ker se imajo za slabe bralce, vendar je bolj kot izraznost in pravilnost pri branju pomembno to, da odrasli radi berejo otrokom in med branjem delijo navdušenje z njimi. Otroci imajo radi, da se kakšne stvari ponavljajo ob istem času ali na enak način. Tudi glede branja se lahko razmeroma zgodaj izoblikujejo svojevrstne navade. Nekaterim otrokom je všeč branje za mizo, drugim v postelji, enim pred spanjem drugim ob nekem drugem času. Glede časa se je dobro prilagoditi otroku, koliko je to pač možno tudi glede na druge otroke in siceršnji način življenja v družini.

Koliko brati?

Starši se pogosto sprašujejo, koliko brati otrokom in koliko vztrajati. Tudi pri tem je odgovor, da so med otroki zelo velike razlike v tem, kako bodo sprejeli branje knjig. Število prebranih knjig samo po sebi ni pomembno, pomembno je, kaj je otrok imel od branja. Pri živahnih otrocih, ki težko sledijo branju daljši čas, je dragoceno že to, da staršem uspe brati vsak dan krajši čas. Nekateri otroci z razvitimi različnimi interesi bodo nenasitni pri poslušanju, neustavljivi pri spraševanju, pri kaki drugi igri ali dejavnosti pa so povsem nemotivirani.

Branje otroku je ena od poti, ki staršem omogoča, da pri vzgoji in poučevanju otroka združijo prijetno s koristnim, ni pa edina pot, zato ni vredno, da bi starši poskušali s prisilo. Ni dobro, če starši uporabijo branje za pogojevanje nekaterih drugih dejavnosti, npr. če ne bo poslušal pravljice, ne bo dobil nečesa drugega, in obratno, da se kakšno nesprejemljivo otrokovo vedenje »kaznuje« s tem, da ne bo branja. Vsak otrok ima pravico do tega, da mu odrasli berejo.

Spodbujanje zanimanja za branje lahko poteka tudi izven doma, saj je v okolju veliko različnih tiskanih informacij in napisov. Starši lahko spodbujajo otroka k opazovanju in ga opozarjajo na različne napise. Opazili bodo, kako so pisana imena trgovin, prometni in drugi znaki otroku privlačni in kako hitro si otrok zapomni posamezne napise.

Priporočljivo je brati otroku vsak dan, pa vendar se lahko kdaj zgodi, da to ne uspe, in to ni narobe. Pomembno je, da si starši takrat, ko otroku berejo, vzamejo čas in uživajo v branju skupaj z njim.

V času počitnic ali prazničnih dni starši lahko posvetijo skupnemu branju nekaj več časa. Pomembno je, da si vzamejo dovolj časa za izbor literature za počitnice in jo skrbno izberejo, da je bo dovolj in da bo otroku zanimiva.

Dejaven odnos do branja, ki ga pokažejo starši, se prenese na njihove otroke in obratno: umik pred novostmi, ki ga (nehote) pokažejo starši, pogosto tudi njihovim otrokom zapre nove možnosti.

Branje različnih knjig (leposlovnih, poljudnoznanstvenih itn.) in drugega bralnega gradiva otrokom je nedvomno izjemnega pomena, ker otrok s tem pridobiva znanja, ki so priprava za šolo in življenje. Prav tako je pomembno, da je odnos do branja in učenja na sploh, ki ga starši prenašajo na otroke, pozitiven, da otrok že zelo zgodaj spozna, da se človek uči vse življenje ter da branje omogoča dostop do najrazličnejšega znanja in informacij, ki jih potrebuje za opravljanje različnih dejavnosti.

Vir: Knaflič, L. (2003). Vzgoja bralca v družini. V: Beremo skupaj: priročnik za spodbujanje branja. Ljubljana: Mladinska knjiga. Str. 34-39. (Članek objavljen s privoljenjem založbe Mladinska knjiga.)