Kakšen digitalni starš sem

7. 2. 2022 | blog

Alenka Štrukelj, urednica strani Družinska pismenost

V pandemiji covid-19 se je veliko delodajalcev odločilo, da omogočijo zaposlenim delo od doma. Tistim, ki že tako veliko časa preživimo pred računalnikom in pametnim telefonom, so se te ure pri delu od doma skoraj podvojile. Računalnik uporabljam za pisanje različnih besedil, urejanje spletnih strani, za vizualno pripravo in pisanje objav za družbena omrežja, prek njiju komuniciram s sodelavci in strankami, sestankujem prek različnih videokonferenčnih orodij, vodim delavnice in podobno. S telefonom fotografiram in na njem berem e-knjige. Moja otroka me zato večino časa vidita, kako gledam v to kvadratno škatlo in se pogovarjam z neznanci na drugi strani povezave ali pa kako zamišljeno tapkam po tipkovnici, da bi izbrala prave besede, ki bodo prenesle sporočilo na način, kot sem si ga zamislila, ali pa med branjem napetega romana gluha in slepa za okolico strmim v ekran.

Dolgo časa sem se ukvarjala z vprašanjem, kakšen digitalni starš sem. Kakšen zgled jima dajem s tolikšno uporabo računalnika, telefona in drugih digitalnih orodij? Kako jima razložiti, da  računalnik večinoma uporabljam za delo, medtem ko bi ga onadva uporabljala za igro in druženje s prijatelji? Da je računalnik orodje za delo, sta hitro izkusila tudi sama med zaprtjem šol. Sprva jima je bilo težko sedeti nekaj ur pred ekranom, zbrano poslušati in si pri tem še zapomniti predavano vsebino. Še posebej tuje jima je bilo druženje s prijatelji le prek ekrana. Sčasoma pa sta se navadila, tako da ju je bilo težko pripraviti za igro brez računalnika.

Zaradi vsega naštetega sem se dolgo ukvarjala z vprašanjem, kako naj kot starš odgovorim na izzive digitalne dobe? Kako naj ju zaščitim pred pretirano uporabo spleta in drugih digitalnih vsebin, lažnimi novicami, predatorji, ki prežijo na nedolžne žrtve, ali, bog ne daj, zlorabami identitete? Koliko časa je še primerno, da preživita pred ekrani?  Ali naj spremljam, kaj počneta na svojih popotovanjih po digitalnem svetu, ali naj ju pustim, da sama odkrivata pasti in nevarnosti, ki se skrivajo na spletu? Kako naj jima digitalni svet predstavim kot nadvse uporabno okolje za učenje in razvoj kreativnosti in veščin, a se da bosta hkrati znala izogniti pastem, ki jih ta prinaša?

Vedno sem ju želela vzgojiti v kritična misleca, ki se bosta znala samostojno odločati in si izoblikovati svoje mnenje na podlagi različnih, tudi nasprotujočih si informacij iz različnih virov. Prepoznati, katere informacije so prave in katere ne, komu verjeti, komu slediti in komu ne. Želim pa tudi, da postaneta kreativna in spretna uporabnika digitalnih tehnologij, saj se zavedam, da svet od nas to zahteva vse bolj.

Odločila se pri svoji vzgoji slediti načelom pozitivnega digitalnega starševstva, ki jih priporoča Svet Evrope. To pomeni, da se z otrokoma odprto pogovarjam o uporabi interneta, o njegovih tveganjih in koristih. Pri tem so mi bili v veliko pomoč nasveti za starše, ki jih pripravljajo v združenju safe.si in smernice slovenskih pediatrov o priporočenem času uporabe zaslonov glede na starost otroka.

Namesto, da jima ves čas prepovedujem, katerih vsebin se ne smeta dotakniti, se raje zanimam in aktivno vključujem v njune dejavnosti na internetu. Skupaj raziskujemo priložnosti, ki jih ponuja digitalni svet in dovolim si, da me tudi onadva kaj novega naučita. Seveda ju ne pozabim opozarjati na nevarnosti, ki se pojavljajo na internetu – od nadlegovanja in poniževanja na družbenih omrežjih, do kraje identitete in osebnih podatkov, kako naj varujeta zasebnost in prepoznata lažne profile. Skupaj smo se dogovorili, da igrice in aplikacije lahko nalagata na svoj telefon le z mojo odobritvijo, kar pomeni da odpade strah, da bi zlorabila mojo bančno kartico. Hkrati pa v digitalno okolje prenašam tudi druge veščine pozitivnega starševstva, kot so spodbujanje spoštljive in prijazne komunikacije, vljudnosti, potrpežljivosti in tovarištva.

Vse to je pripomoglo, da mi zaupata in ne skrivata, s kom se pogovarjata prek spleta in različnih aplikacij, in tudi brez težav pokažeta svojo dejavnost in zgodovino brskanja po spletu. Seveda ju še kdaj zanese in tako kot jaz buljim v napete romane na Biblosu, onadva občasno nekritično strmita v videoposnetke na Tik Toku in Youtubeu. Presodila sem, da jima lahko zaupam, da znata oceniti, katere vsebine so primerne za njiju in tega zaupanja ne izkoriščata.

Način, kako sem se o uporabi digitalne tehnologije in njenih vsebin pogovarjala s fantoma, se je z leti spreminjal, tako kot so se s starostjo spreminjale njune kognitivne zmožnosti, pa tudi navade, potrebe, njuna osebnost. Morebiti sem sedaj, ko prihajata v najstniška leta, še nekoliko bolj zaščitniška in previdna v komunikaciji. Nekateri pogovori so morda zato nekoliko težji od drugih, še posebej če ju sprašujem o temah, ob katerih jima je nerodno. A vztrajam, ker se zavedam, kako pomembno je, da imam z njima odkrite in iskrene pogovore o čemerkoli, saj vem, da jima bom le tako lahko pomagala, če se bosta znašla v skrbeh in težavah – ne samo na internetu, temveč nasploh v življenju.

Tako smo se odločili, da bomo dan varne rabe interneta, ki ga letos, kot po naročilu, praznujemo na slovenski kulturni praznik, 8. februarja, izkoristili za digitalni detox. Namesto, da bi preživeli dela prost dan vsak pred svojim ekranom, bomo raje obiskali katerega od številnih dogodkov, ki jih kulturne ustanove pripravljajo za otroke in družine, ali pa se bomo prepustili blagodejnim učinkom zvokov narave. Digitalnim napravam pa bomo privoščili dan počitka. Tudi one kdaj pa kdaj potrebujejo odmor od nas.

 

Foto: Kampus production/Pexels

Zakladnica bralnih dogodkov po vsej Sloveniji

Nacionalni mesec skupnega branja 2021

Nagrajene knjige

previous arrowprevious arrow
citat21
citat20
citat19
citat18
citat17
citat16
citat15
citat14
citat13
citat12
citat11
citat10
citat09
citat08
citat07
citat06
citat05
citat04
citat03
citat02
citat01
next arrownext arrow
Share This
Skip to content