Dandanes se vse več otrok v ožjem družinskem pa tudi v širšem družbenem okolju srečuje z dvema ali več jeziki. Nekateri otroci neformalno in sočasno usvajajo oba jezika že v zgodnjem otroštvu in v družinskem okolju (sočasni dvojezični govorci), drugi pa pridejo v stik z novim jezikom po tretjem letu starosti (zgodnji zaporedni dvojezični govorci) v vrtcu ali med šestim in dvanajstim letom starosti v šoli (pozni zaporedni dvojezični govorci).
Otroci, ki v družini hkratno usvajajo dva jezika v naravnih, neformalnih, vsakodnevnih okoliščinah, sočasno usvajajo fonološke pa tudi sintaktične, slovnične in semantične značilnosti obeh jezikov. V začetku lahko te značilnosti uporabljajo netočno, kar lahko privede do preklapljanja, in sicer do prehajanja z enega jezika na drugega, ali do interferenc, in sicer uporabljanja besed ali struktur enega jezika med uporabo drugega. V takih primerih se lahko zdi tudi, da imajo otroci revnejše besedišče v obeh jezikih, a gre le za problem obsega spomina. S časom se lahko pokažejo prednosti dvojezičnosti (kognitivna fleksibilnost, sposobnost prenašanja pojmov z enega jezika na drugega, boljša inhibicija motečih dražljajev, boljše metajezikovne sposobnosti, kulturno bogatenje ipd.). Seveda je treba za to otroka pravilno vključevati v jezikovne izkušnje tudi v novem jeziku.
V primeru sočasnih dvojezičnih otrok se ni treba prekomerno formalno ukvarjati s fonološkim zaznavanjem glasov v jeziku, saj jih otrok usvaja neformalno in naravno v vsakodnevnem življenju. Ti otroci pa morajo širiti besedišče, tudi v jeziku, ki je bolj ogrožen. Otrok lahko spoznava besedišče jezika s poslušanjem glasnega branja in pripovedovanjem zgodbic, s spremljanjem televizijskih in radijskih oddaj, z obiskovanjem pravljičnih uric in gledaliških predstav in z uporabo (računalniških) didaktičnih iger v novem jeziku. Pomembno je, da je pri vsem tem tudi aktiven govorec. Ko mu starši berejo ali pripovedujejo, ko gleda televizijske oddaje ali se igra, je dobro, da pride do dialoške situacije. Starši mu lahko postavljajo enostavna vprašanja, ki ne smejo od otroka takoj zahtevati uporabe pretežkih sintaktičnih struktur. Vprašanja naj bodo taka, da lahko otrok nanje odgovarja le z nekaj besedami. Postopoma pa lahko z vprašalnicami »Zakaj?«, »Kako?«, »Kako to misliš?« starši otroka vodijo v širjenje govornih izjav.
Avtorica: Tanja Colja
Povezava do publikacije Porajajoča se pismenost v dvojezičnem okolju
Prvotno objavljeno na strani projekta Jezik-lingua
