V primerih, kjer starša ne poznata jezika, ki ga otrok usvaja v vrtcu ali šoli, je bolje odsvetovati glasno branje otroku v tem jeziku. Netočna izgovarjava pri branju in nesmiselna intonacija lahko otroka odvračata od poslušanja. Zaradi tega je bolje, da starši otroku berejo v jeziku, ki ga sami poznajo, in tako pri otroku razvijajo pozitivno motivacijo za branje nasploh. Otrok bo sam prenesel motivacijo za branje z enega jezika na drugega in s samostojnim branjem v drugem jeziku pozneje spoznaval njegovo besedišče in morfosintaktične značilnosti.
To pa še ne pomeni, da starši, ki ne poznajo otrokovega drugega jezika, nimajo orodij, s katerimi lahko otroka uspešnejše uvajajo v svet dvojezične pismenosti. Starši, ki novega jezika ne poznajo, lahko uporabljajo drugačno gradivo v tem jeziku, na primer televizijo, DVD-je, CD-je, radijske oddaje, (računalniške) didaktične igre in spletne strani. Dandanes imajo skoraj vsi otroci dostop do omenjenih medijev, ki včasih naletijo na celo vrsto predsodkov in negativnih mnenj. Ti mediji imajo lahko v primeru, da so odrasle osebe pozorne na vsebine, ki jih otroci izbirajo, zgolj pozitivne učinke. Tako lahko pride otrok v stik s knjižnim jezikom in s pravilno izgovarjavo novega jezika. Audiovizualni material ima zelo pomembno funkcijo pri razvijanju otrokovega razumevanja jezika in pri širjenju besedišča.
V današnji družbi se otroci kaj kmalu srečujejo tudi z računalnikom, prek katerega lahko poslušajo glasbo, gledajo animirane zgodbe, spoznavajo črke in igrajo didaktične igre tudi v jeziku, ki ga na novo usvajajo. Raziskave so pokazale, da otroci, ki se preskusijo v računalniških igrah, razvijejo tudi različne sposobnosti fleksibilnega mišljenja in sestavljanja zgodb. Spoznajo namreč, da svet besede ni vedno linearen, saj obstajajo fleksibilni prehodi, ki jih v tradicionalni tiskani knjigi ni. Računalnik zahteva drugačno vrsto interakcije z besedilom, saj ne gre zgolj za razbiranje besednega, temveč tudi slik, simbolov in ostalih znakov digitalnega sveta. Prek računalnika se torej lahko otrok vpeljuje tudi v svet mnogopismenosti.
Starši, ki ne obvladajo jezika, ki ga otrok usvaja, imajo na voljo tudi otroške gledališke igre in pravljične urice, ki jih prirejajo društva in knjižnice. Teritorialno sodelovanje vseh ustanov, društev, knjižnic, vrtcev in šol je torej izjemnega pomena tudi za otroke, ki šele stopajo v svet pismenosti v novem jeziku.
Avtorica: Tanja Colja
Link do publikacije Porajajoča se pismenost v dvojezičnem okolju
Prvotno objavljeno na strani projekta Jezik-lingua
