Kako beremo z otrokom

irena Matko Lukan

Vse družine so si podobne v temeljni nalogi, ki jo morajo opraviti starši, odrasli: otroka morajo dobro opremiti za življenje, tako da ga imajo radi, da zanj skrbijo, ga varujejo in spo- štujejo ter se za otroka tudi zanimajo. Večina staršev in odraslih to počne po svojih najboljših močeh. Iz odnosov v družini in iz drugih odnosov se otrok uči imeti rad, uči se sodelovanja in povezanosti pa tudi samostojnosti, začne se zanimati za svet in ljudi, uči se spoštovanja, sa- mospoštovanja, nauči se komuniciranja … Za otroka je pomembno, da se ga vidi in sliši, da sme misliti po svoje, da ima pravico do vseh svojih občutkov in čustev. Otrok se razvija postopoma. Potrebuje na tisoče izkušenj in na tisoče pogovorov. Najboljši pogovori so tisti, kjer lahko vsak otrok in odrasli pove, kaj misli in čuti. (Povzeto po Gabi Čačinovič Vogrinčič.)

Človek je od spočetja dalje v stiku z drugimi, v odnosu z njimi. Brez tega stika ni mogoče preži- veti. V vsakem odnosu je ves čas prisotna komunikacija. Ni odnosa brez komunikacije. Komu- nikacija: sporazumevanje, pogovarjanje, dotik, sporazumevanje z ritmom in gibanjem, petje … – dialog z otrokom od rojstva naprej je njegova osnovna potreba in pravica. Otrok se že od prvih tednov življenja odziva na ljudi in dogajanja v okolju: zaznavno, čustveno, gibalno, socialno, miselno, govorno … Človek se razvija oziroma spreminja vse življenje, od spočetja do smrti.

Vključevanje odraslih v interakcijo z otrokom ima zelo pomembno vlogo za otrokov razvoj in učenje. Če starši zmorejo in znajo prisluhniti otrokovim potrebam ter jih zadovoljijo, si otrok pridobi izkušnjo, da je svet prijazen in varen. Otrok se lahko tako počasi osamosvaja in tudi sam v interakciji z drugimi raziskuje svet, ga spoznava, spoznava sebe in druge. Večina staršev se zaveda pomena družinske vzgoje in želi, da bi bili otroci srečni, da bi zrasli v zdrave, samostojne in odgovorne odrasle.

 

Pomen branja in pripovedovanja

Kakšen bralec bo postal otrok in kakšne bodo njegove bralne zmožnosti, je odvisno od njegovih sposobnosti in spretnosti ter od vpliva družinskega okolja in delovanja družinskih članov. Skupno branje ali pa pripovedovanje otroku je priložnost, da smo skupaj z otrokom, da se imamo lepo … Otrok ob tem, ko mu ljubeči odrasli bere oz. pripoveduje, čuti ljubezen in nežnost. Gre za občutek ugodja. Branje in pripovedovanje je tudi priložnost za bogato komunikacijo.

Kakšno bo družinsko branje, je v največji meri odvisno od staršev: kakšne so bile njihove izkušnje v otroštvu, kakšen je njihov odnos do knjig, kakšne bralne zmožnosti imajo, koliko časa imajo na voljo; šele, ko bodo sami doživeli ugodje ob poslušanju, branju oz. pripovedovanju, bodo imeli veselje pri tem spodbujati tudi otroka. Če imajo starši pozitiven odnos do branja, bodo svojim otrokom z veseljem in spontano približali knjige. Brali bodo iz užitka, uživali bodo v bližini z otrokom, ki se z branjem in ob pogovoru o prebranem še poglablja. Mnogo je staršev, ki niso imeli dobrih izkušenj s knjigami ali pa niso imeli priložnosti, da bi prišli v stik z njimi, nekateri pa so v taki situaciji, da se težko ukvarjajo z otrokom. Ob otroku se starši tudi učijo in pridobivajo nove izkušnje. Če se odrasli ob tem, ko se igra z otrokom, mu bere oz. pripoveduje, dobro počuti, ga to spodbuja k nadaljnji igri. Pozitiven odziv otroka in uživanje obeh v ljubečem preživljanju prostega časa je najboljša motivacija za odraslega, da bo poskušal znova in znova. Še posebej, če bo vedel, kako pomembno je to za dober razvoj otroka. Večina staršev je zelo motivirana za to, da otrokom ponudi vse najboljše za njihov razvoj. Vrzeli, ki so nastale doma, je možno v veliki meri dopolniti z načrtno in sistematično knjižno vzgojo v vrtcu. Treba pa bi bilo najti načine za knjižno vzgojo tudi za otroke, ki niso v vrtcu, ter pomagati staršem, da bodo otrokom v oporo pri osvajanju bralnih zmožnosti.

V zgodnjem otroštvu večina otrok rada posluša in uživa, ko jim kdo bere ali pripoveduje. Otroci starše pri tem spodbujajo s svojimi željami, zanimanjem in radovednostjo. Otroku pomeni poslušanje branja oz. pripovedovanja tudi bližino staršev. Gre za skupno dejavnost, ki ustvarja občutek večje povezanosti; čustvene vezi, ki se stkejo ob tem, ostanejo in so pomembne za vse življenje. Branje je socialna izkušnja, ki jo lahko spremlja ljubkovanje, pogovarjanje, šaljenje, postavljanje vprašanj in odgovarjanje nanje. Vse to pomembno vpli- va tudi na razvoj govora. Kasnejša otrokova uspešnost branja in pisanja je povezana s tem, koliko je bil otrok v predšolskem obdobju deležen branja, kakšne zglede je imel, koliko je bil v stiku s knjigami in drugimi gradivi.

Pomembno je, da starši skupaj z otrokom berejo ali pa mu pripovedujejo čim večkrat (najbolje bi bilo, da vsak dan). Da otroka obdajajo raznovrstne knjige in druga bralna gradiva, primerna njegovi starosti. Starši lahko berejo oz. pripovedujejo kjer koli in kadar koli: na postelji, za mizo, v fotelju z otrokom v naročju, v avtu, zjutraj, po kosilu, zvečer pred spanjem …

 

Vir: Matko Lukan, I. (2009). Kako beremo z otrokom. V: Branje za znanje in za zabavo: priročnik za spodbujanje družinske pismenosti. Ljubljana: Andragoški center Slovenije. Str. 27-42. (Članek objavljen s privoljenjem Andragoškega centra Slovenije.) 

Berite dalje
Kaj upoštevamo, ko otroku beremo ali mu pripovedujemo

Za predšolskega otroka je izkušnja, ko mu odrasli pripoveduje, zelo pomembna. Predstavljajmo si otroka v očetovem ali materinem naročju, ko posluša glas ljubeče osebe. Ob tem lahko odrasli in otrok sodelujeta: sprašujeta, razlagata, prehajata iz realnega sveta v svet občutij in domišljije. Pripovedujemo lahko o lastnih doživetjih in občutkih, spominih iz otroštva: »kako je bilo, ko sem bila jaz majhna, kaj sem doživela, kako sem se počutil, kaj sem naredila, kaj sta počela dedek in babica kot oče in mama, kako je bilo, ko si se ti rodil, kaj si počela, ko si bila še dojenčica, kaj se je zgodilo, ko sem nekaj »ušpičil« …«. Otrok ob tem običajno zelo uživa, sprašuje, dodaja svoje misli, pove, kaj čuti … Pripoved je v primerjavi z branjem običajno bolj živa, vanjo lahko vnesemo tisto, kar nam je všeč in kar pritegne otroka, denimo humor. Pripovedovanje pravljice je bolj zahtevno, saj jo moramo, če jo želimo povedati, dobro poznati. Nič pa ni narobe, če jo povemo čisto po svoje. Morda se spomnimo kakšne pravljice, pesmice, ki smo jo poslušali v otroštvu. Otroku lahko povemo, kako smo jo doživeli mi, ko smo bili še majhni. Ko pripovedujemo, lažje sledimo potrebam otroka (npr. če vidimo, da je pripoved za otroka predolga, jo skrajšamo, izbiramo krajše povedi, spremenimo glas, zaigramo …). Govorimo v vsakdanjem jeziku, ki je otroku najbolj domač.

Pripovedovanje in glasno branje je primerno od otrokovega rojstva pa vse dokler je pripravljen poslušati. Tudi kasneje otrok uživa, ko mu starši pripovedujejo o svojih izkušnjah ali če mu preberejo knjigo ali pa vsaj zanimive odlomke (še srednješolcem in študentom to dobro dene). Tudi otrok bo kasneje, ko bo že popolnoma samostojen v branju, užival, če bo lahko staršem prebral kaj naglas. Ali pa jim bo na kratko povedal vsebino knjige, filma …, ki mu je bila všeč ali se mu je zdela neprijetna.

Starši najbolje poznajo otroka in vedo, kakšne knjige so mu všeč. Omogočimo mu izbiro. Če bo izbral knjigo sam, je bolj verjetno, da jo bo poslušal s še večjim zanimanjem. Upoštevati moramo tudi otrokovo trenutno počutje, kaj ga zanima, kakšna vprašanja se mu zastavljajo … Skupaj z njim poiščimo knjige (npr. enciklopedije), v katerih bomo našli odgovore, ali pa leposlovne, da se bo otrok lahko identificiral s konkretnim junakom ali junakinjo.

Po navadi so knjige za predšolske otroke bogato ilustrirane. Ilustracije lahko »bere« tudi otrok. Ilustracija je enako pomembna kot besedilo. Kriterij za izbor otroške knjige naj bo kakovost besedila in ilustracij. Pri tem lahko staršem pomaga izkušena vzgojiteljica ali pa knjižničarka. V marsikateri družini si ne morejo privoščiti nakupa številnih knjig, a dobro je, da ima vsak otrok vsaj nekaj kakovostnih zbirk pravljic, pesmi, zgodb in slikanic doma. Morda starši lahko to zagato rešijo z darili za rojstni dan (knjiga je še vedno cenejša od večine igrač). Dobro je, če ima otrok nekaj svojih najljubših knjig na domači knjižni polici. Ravno tako pa bo zanimivo, če bomo vsak teden iz knjižnice prinesli nov kupček knjig. Otroci so tako kot odrasli zelo različni. Nekateri zdržijo poslušati celo uro, nekateri pa le deset minut. Nekateri se med poslušanjem premikajo, se igrajo, sprašujejo, razlagajo, drugi pa pozorno poslušajo do konca zgodbe. Enemu otroku so všeč smešne zgodbe, drugega zanima dramatičnost dogajanja, tretji ima rad take zgodbe, kjer se veliko prepeva, četrti pa ima rad knjige o živalih in naravi … K sreči je tako, da kot so raznovrstni otroci, so raznovrstne tudi knjige, ki jih lahko ponudimo otrokom. Spet drugače je v družinah, kjer je več otrok. Enkrat se prilagodimo enemu, drugič pa drugemu. Kadar se prilagodimo starejšemu, bo malček lahko medtem risal, se igral. Pa bo kljub temu morda miren, saj bo, četudi zgodbe ne bo razumel v celoti, užival v zvenu besed in v druženju. Če bomo izbrali zgodbo, ki je bolj primerna za mlajšega otroka, bo morda starejši otrok pri tem dejaven: spodbujal bo mlajšega, še on kaj povedal, dopolnil zgodbo, tudi on prebral del zgodbe … Otroci so različni tudi po tem, kako zahtevnim besedilom lahko sledijo. Tudi če ne razumejo pomena prav vsake besede, lahko razumejo zgodbo ali pesem kot celoto. Ob tem spoznavajo pomen novih besed, tudi takih, ki jih v vsakdanjem življenju redko slišijo. S tem širijo tudi besedišče. Dobro je izbirati različne knjige: ljudske pravljice, v katerih se dogajajo najbolj nenavadne in čudežne reči, in zgodbe iz vsakdanjega življenja, zbirke s pesmimi za otroke, knjige ugank in dopolnjevank, sodobne avtorske pravljice, glasbene pravljice, igralne knjige, pesmarice, stripe, zbirke otroških ljud- skih pesmi, poučne knjige, knjige kuharskih receptov, knjige za izdelovanje, ustvarjanje …

Če je otroku knjiga, zgodba, pesem všeč, jo večkrat preberemo. Tako jo bo bolje razumel  in doživel. Vse dokler si to želi. Po navadi jo želi slišati tolikokrat, da jo zna že na pamet. Potem jo bo »bral« samostojno. Najpomembnejše je doživetje. Ob vsaki pesmi, pravljici, zgodbi, ilustraciji se lahko z otrokom pogovarjamo, a včasih otrok potrebuje le sanjarjenje, tišino, objem, da prebrano lahko podoživi.

 

Zakaj otrok uživa ob poslušanju pravljic, pesmi, zgodb

Vsaka zgodba, vsaka pesem nam govori o ljudeh, svetu in pojavih v njem.

Primer: V slikanici Srečka Kosovela Medvedki sladkosnedki z ilustracijami Jelke Reichman lahko otrok uživa v stiku z umetnostjo. Tako »zre« v lepo. Ob tem, ko mu ljubeči odrasli bere pesmi, občuti toplino in uživa v zvenu lepih besed, v rimah. Tudi ilustracije Jelke Reichman prikazujejo lep, mil in varen svet. Otrok se ob podobah lahko pogovarja, išče podrobnosti, pove, kaj takega, kot je na sliki, je že videl in kje (denimo pujska, trobentice, zvončke, sonč- nico …). Ob pesmici Sonček boža … se lahko otrok poistoveti z muco, zleze v naročje in »zaprede« od ugodja. Ob pesmici Sultanček na vlaku podoživi žalost psička, ki odhaja od doma, ob pesmi Prošnja pa lahko otroka zazibljemo v mir, tišino in spanje.

V pravljici, pesmi, zgodbi … se lahko srečaš s sabo, z drugimi, z različnimi pojavi in tudi s težavami in različnimi načini njihovega reševanja. Pripovedovanje in branje lahko pogovor obogati, olajša, odpre … Velikokrat si lahko v pogovoru o določeni temi, npr. o strahu, pomagamo s knjigo.

Primer: Ob slikanici Cvetke Sokolov Ponoči nikoli ne veš se otrok že ob ilustracijah Petra Škerla lahko sprašuje in tudi pripoveduje, kaj se bo zgodilo. Otrok, ki ima že izkušnjo s šotorjenjem, bo prepoznal situacijo postavljanja šotora. Ob ilustracijah bo lahko po svoje povedal zgodbo. Morda bo opisal osebe (dva bratca, mamo, očeta), našteval predmete, način postavljanja šotora, kaj počnejo družinski člani, kako potekajo dogodki: postavljanje šotora, večerja, branje knjige, mamin objem, strah in na koncu skupno šotorjenje na morju … Pripoved bo odvisna od otrokove starosti in njegovih izkušenj s pripovedovanjem ob slikah ter od spodbud odraslega, ki je z njim. Zgodba pripoveduje o dečku Mihu, ki namerava prespati noč v novem šotoru na domačem vrtu. Ker se mu pri tem ne želi nihče od družinskih članov pridružiti, se odloči, da bo v šotoru prespal sam. Najprej je zelo pogumen, ko pa mama zvečer po prebrani pravljici odide iz šotora v hišo in ostane sam v šotoru, se začne spopadati s strahovi in poguma zmanjkuje. Ob poslušanju zgodbe se bo otrok morda poistovetil s starejšim ali pa z mlajšim otrokom. Morda bo povedal, česa se pa on boji, kdaj in kako je on pogumen, našel svojo strategijo za rešitev problema. Ali pa bo ob domišljijskem junaku našel način, kako naj sam reši morebitno stisko. Povedal, kako se počuti, kadar je tema in je sam v svoji postelji, zakaj potrebuje nočno lučko, ninico, kako mu ninica pomaga, koga bi poklical, če bi ga bilo strah, kako bi ravnal on … Včasih je ob knjigi laže izraziti svoja čustva.

Odrasli v pogovoru z otrokom izraža tudi svoja razmišljanja, občutke, želje … Sprašuje kaj, kdaj, kje in zakaj. Skupno branje je priložnost za bogato komunikacijo in jezikovni razvoj otroka. Odrasli otroka spodbuja k pogovoru. Spodbuja otroka, da sprašuje, razlaga, da daje pobude tudi sam … Otroka poskuša spodbuditi k dejavnosti v pogovoru. Te vrste branja imenujemo dialoško ali razgovorno branje. Mnoge zgodbe kar same vabijo k dialogu med odraslim in otrokom. Pogovor pogosto preseže meje zgodbe. Ob tem se otrok lahko uči novih besed in rabe stavkov, med branjem opazuje ilustracijo, kaže in označuje določene predmete.

Ko odrasli bere ali pripoveduje, se ne more izogniti svojim občutkom, razmišljanjem. Četudi tega ne pove na glas, izžareva svoj odnos do dogajanja. Ko otroku beremo ali pripoveduje- mo, to počnemo celostno. Otrok nas posluša z vsemi čuti in nas zaznava kot celoto. Izžare- vamo svoj stik z likovno in literarno zgodbo v slikanici, knjigi ali reviji. Če želimo otroka razumeti, moramo biti najprej odprti zase in svoje občutke, poskušamo razumeti sebe, šele potem bomo lahko odprti tudi zanj. Treba je upoštevati realno družinsko situacijo in sposobnosti otroka. S pomočjo simbolnega jezika v pravljici otroku sporočiš nekaj o sebi, o njem, o svetu in o tem, kaj se dogaja. Mnogokrat brez besed in ni nujno, da si otrok o vsem naredi tudi razumne zaključke. Morda ostane le pri slutnji, občutku.

Primer: Če otroku preberemo rusko ljudsko pravljico Zajček in repa (Mamka Bršljanka), se lahko z njim pogovarjamo o pomenu prijateljstva. (Zajček je sredi zime našel dve repi in pomislil, da je gotovo tudi osliček lačen, zato mu je eno odnesel. Ker ga ni bilo doma, mu jo je pustil na mizi. Ko se je osliček vrnil, pa se je že najedel krompirja, zato je repo odnesel jagnetu. Jagnje je neslo repo srnici … Na koncu je repa pristala spet na zajčkovi mizici. Zajček je bil zjutraj zelo vesel, ko je zagledal repo in ugotovil, da ima dobre prijatelje.) Otroka lahko spodbudimo, da pripoveduje, kaj je prijateljstvo, kdo je njegov prijatelj, kako on pokaže, da ima koga rad … V pogovoru bo otrok zaznaval, kaj odraslemu pomeni prijateljstvo. Morda pa bo otrok po prebrani ali povedani pravljici le sanjaril o tem, kaj vse bi zanj naredili njegovi prijatelji ali pa kako jim bo on pokazal svojo radodarnost. Mogoče bo le zaspal v prijetnem razpoloženju z občutkom, da je lepo, če imaš prijatelje. Spet drugače bo, če bo pravljico poslušalo več otrok (denimo bratje in sestre). Vsak bo povedal svoje, morda bodo pravljico nadaljevali, jo prenesli v domišljijsko igro, se ob tem prerekali, dogovarjali …

Včasih ob poslušanju pride le do čustvenega odziva, ki bo lahko povod za pogovor. Deni- mo pri slikanici Janko in Metka. Otroku se zdi čudno, da se nihče od odraslih ni postavil za Janka in Metko. Pravljica je čustveno zelo nabita, kar lahko sproža pogovor in otrok ob njej zahteva razlago, pojasnila … Pri Volku in Rdeči kapici lahko otrok trepeta ob tem, kaj se bo zgodilo z Rdečo kapico in babico, in morda na koncu uživa, ko je volk pošteno kaznovan. Zaradi srečnega konca pravljici otroka utrjujeta v veri, da se mu ne more zgoditi nič hudega, saj je svet urejen tako, da so dobri vedno poplačani, hudobni pa kaznovani.

Literatura pomaga otroku, da sam sebe bolje razume, da dojame socialno okolje in se mu (včasih le v domišljiji) prilagodi – najde svoje mesto v družbi, dojame njeno delovanje in lastno odgovornost v njej. Otrok se najprej v družini (nato pa tudi drugje, z drugimi odraslimi, med vrstniki, v vrtcu, v šoli) korak za korakom uči, kako bolje razumeti samega sebe. Tako se nauči bolje razumeti druge. Pomembno je, da vzpostavi odnose, ki zadovoljujejo tako njega kot druge. Življenje že zaradi notranjih stisk, pa tudi zaradi zunanjih okoliščin, ni samo lepo. Naloga staršev je, da otroku pomagamo poiskati smisel v življenju. Pri iskanju smisla nam lahko zelo pomagajo pravljice.

»Če hoče zgodba zares pritegniti otrokovo pozornost, ga mora zabavati in predramiti njegovo radovednost. Toda če hoče tudi obogatiti njegovo življenje, mora spodbujati njegovo domišljijo; mu pomagati, da razvija svoj razum in si pojasnjuje svoja čustva; biti mora uglašena z njegovimi strahovi in prizadevanji; priznavati mora njegove težave in hkrati nakazovati rešitve problemov, ki ga mučijo. Skratka, navezovati se mora na vse dele njegove osebnosti hkrati, ne da bi kadar koli podcenjevala otrokove stiske. Nasprotno, priznavati jim mora vso resnost, hkrati pa spodbujati otrokovo zaupanje vase in v svojo prihodnost.« (Bettelheim, 1999)

Tako ljudske kot sodobne pravljice ostajajo privlačne in vabljive za otroke in tudi odrasle. Ljudska pravljica neločljivo spaja realni svet z nevsakdanjim, čudežnim. To je zelo blizu pogledu predšolskega otroka. Ta si želi čudežev, ki bi ga rešili stisk (pričakuje od odraslih, da ga varujejo in mu pomagajo reševati probleme). Otrok v predšolskem obdobju se ne čuti dovolj močnega, da bi sam vplival na okolico in spremenil svet. Pravljične osebe so preproste, dobre ali slabe, grde, lepe, bogate, revne, srečne, nesrečne … Če junaki kršijo pravila, so kaznovani. Dobro je nagrajeno, hudobijo se kaznuje. To je zelo blizu predšolskemu otroku.

Pripovedovanje je zgodovinsko gledano neločljivo povezano z ljudskimi pripovedmi, saj so le-te živele zgolj kot živa beseda. Pravljice in mitološke zgodbe se dotikajo vprašanj, ki človeka vznemirjajo že od davnine. Ljudske pravljice niso plod domišljije enega samega človeka, temveč so se presejale skozi mnoge ljudi, zato toliko laže prinašajo temeljna človeška spoznanja. Preprosto govorijo o ljubezni in sovraštvu, dobroti in hudobiji, osamljenosti in sprejetosti, pogumu in strahopetnosti, radodarnosti in skoposti, premišljenosti in nepremišljenosti, sreči in nesreči, pameti in neumnosti, pravici in krivici, plemenitosti in zlobi … Seznanjajo nas z osnovnimi človeškimi situacijami: rojstvom, smrtjo, staranjem … Lotevajo se temeljnih vprašanj človeka: kdo smo, od kod prihajamo, kaj potrebujemo za srečo; sprašujejo o smislu in nesmislu. V njih se srečamo z modrostmi in spoznanji številnih generacij. Vsak pripovedovalec pravljici vdahne del sebe, jo pove na svoj način.

Ljudske pravljice govorijo simbolni jezik in so sporočilno zelo bogate. Na svoj način jim sledi tudi otrok. Že sami začetki pravljic: nekoč, pred davnimi časi, ko so živali še znale govoriti … kažejo na to, da je pravljica brezčasna, za katerikoli čas. V različnih starostnih obdobjih in življenjskih okoliščinah nam pravljice razkrivajo različne pomene. Pravljico bo vsak otrok dojel po svoje. Otrok pri štirih letih jo bo razumel čisto drugače kot pri šestih in spet čisto drugače kot pri desetih. Zato mu bo v vsakem obdobju drugače zanimiva.

Otrok ob poslušanju pravljice prepozna različna čustva, ki jih doživlja tudi sam. Vse je tukaj: žalost, veselje, jeza, strah, pogum, zaskrbljenost, samozavedanje, ljubosumnost. Sreča se s preprostimi odzivi imeti rad, ne marati. Ob poslušanju pripovedovanja in branja spoznava življenje v polni raznolikosti, se uči sočutja in spoznava različne načine reševanja problemov. Najbolje je, da smo z otroki iskreni. Težave v življenju so. Tudi v otrokovem. Nesmiselno je, da se z otroki obnašamo, kot da težav ni. V življenju je boj s številnimi težavami nujen. Če se človek ob težavah ne umakne, temveč se z njimi hrabro spoprime, potem premaga vse ovire in na koncu zmaga. Tako je tudi v pravljicah. V njih so pomembna tudi majhna dejanja (npr. delitev koščka kruha z lačnim starcem te kasneje lahko pripelje do poroke s kraljično …). Pri reševanju težav so nam pravljice lahko v pomoč, saj vlivajo človeku upanje in vero v dobro, ki premaga zlo. S pravljico se lahko približamo problemom otroka, dotaknemo se njegove zavesti in podzavesti. Razvijamo tudi otrokovo domišljijo. Nekatere pravljice so predvsem za smeh, ob drugih bo morda otrok laže opredelil svojo stisko in jo celo izrazil.

 

Kaj se skriva v pravljicah

Dobra pravljica vpliva na našo tankočutnost, opozarja na mnoge malenkosti in sprosti našo domišljijo. Najprej jo je dobro doživeti in se prepustiti, da se nas s svojim simbolnim jezikom dotakne na svoj način. Nato se lahko začnemo pogovarjati: si podelimo misli, čustva … Manjši ko je otrok, bolj ga moramo voditi, ga spraševati in spodbujati k pripovedovanju o doživetem, mu slediti in ga usmerjati k razmišljanju. Pri tem zelo pomaga ilustracija.

Predšolski otroci imajo zelo radi pravljice, v katerih nastopajo živali in so zgrajene na ponavljanju.

Primer: Ruska pravljica O veliki repi (Mamka Bršljanka) ali pa rezijanska ljudska Rusica pregnala grdinico iz lisičje hišice (Babica pripoveduje). Otrok bo v pripovedi zelo užival, saj bo zaradi ponavljanja podobnih dogodkov ob pripovedi ali pa ob branju lahko tudi aktivno sodeloval. Npr. na vprašanje, kaj se je zgodilo, ko je babica prijela dedka, vnučka babico, psiček vnučko in so vlekli in vlekli … bo otrok takoj navdušeno odgovoril: a repe niso izvlekli. V pripoved lahko vpletemo tudi znane osebe in živali. Obe pravljici bo otrok z veseljem poslušal znova in znova in užival v srečnem koncu. Pri prvi zato, ker je najmanjše bitje – miška pripomoglo k temu, da so izruvali repo, pri drugi pa zato, ker je (spet) najmanjše bitje – rusica (rdeča mravljica) pregnalo pošast. Obe pravljici sta taki, da jih lahko tudi zaigramo.

Tudi slovenska ljudska Miška je šla k čevljarju je zgrajena na ponavljanju. Šaljivo pripoveduje o tem, da je dobro zaprositi za pomoč; toda težave miška reši šele, ko je sama dejavna (do košnje le prosi za pomoč in jo pričakuje, ko nekaj naredi sama zase, se situacija obrne). A kaj, ko se ponovno zgodi, da leze skozi tisti plot (ne pazi nase), pa si spet trebušček raztrga. Ta pravljica je otrokom zelo všeč, ker pripoveduje o tem, da gre osel večkrat na led. Otrok ima občutek, da se to njemu ne more zgoditi. Dobi tudi potrditev o tem, da je dobro zaprositi za pomoč, da pa mora »miška« narediti nekaj tudi sama.

Ob slovenski prekmurski pravljici O povodnem možu (Babica pripoveduje) se lahko z otrokom pogovarjamo o tem, kaj nam veliko pomeni. Zgodba govori o potrebi po povezanosti. Na začetku se deček poskuša osamosvojiti in gre plavat kljub prepovedi staršev. »Pade v težavo« in zaspi (pogled predšolskega otroka – ko zaide v stisko, pričakuje pomoč odraslih). Povodni mož je sicer ljudomrznež, a ob pogledu na nedolžnega (pristnega) dečka se omehča in si zaželi družbe. Vse bi dal za naklonjenost in srečo dečka. Vse bi naredil, da bi zadovoljil potrebo po povezanosti. Materialno bogastvo mu ne zadovoljuje temeljnih potreb. Deček se bogastva najprej razveseli, a kaj kmalu spozna, da mu ljubezni s strani članov družine ne more nič nadomestiti. Povodnemu možu se deček zasmili, a ga nagradi, zato ker je tak, kakršen je (vztraja, je v stiku sam s sabo in svojimi potrebami). Zgodba se seveda srečno konča z opombo pripovedovalke, ki nas opozori, da so globoko v nas še vedno temne plati …

Primer: Neka mama je pravljico povedala štiriletni deklici, ko je bila v navalu besa, ker ji je mlajši brat zmečkal risbo. Deklica je najprej spraševala, kako to, da deček ni imel rokavčkov. Mama jo je spodbudila, da naj pokaže, kako strašen je bil povodni mož. Deklica je renčala in kazala kremplje. Ob tem je zelo uživala, mama jo je spodbujala, da izživi svoj bes in tako sprosti jezo. Deklica je uživala v pozornosti. Mama jo je nato spodbudila, da je pripovedovala o tem, kakšna je bila steklena soba in srebrna soba. Ob tem se je pokazala dekličina domišljija, njene želje. V domišljijsko pripoved je vpletla vse svoje ljube ljudi, mamo, očeta, brata, babico, dedka, prijatelje … Za vsakega je bilo nekaj v teh sobah. Pripovedovala je, kakšne igračke bi imeli (največ igrač bi imela ona in brat), kako bi jedli, kako bi spali (v srebrnih posteljicah) … Na vprašanje mame, če je še jezna na brata, je deklica odločno odgovorila, da ne. V pogovoru o tem, če bi se ona bala povodnega moža, je bila deklica odločna, da ne. Če bi bilo treba, bi poklicala mamo, ki bi prišla ponjo (ob tem se vidi, da se deklica počuti zelo varno). Na vprašanje, kaj bi naredila, da povodni mož ne bi bil žalosten, je deklica povedala, da bi ga povabila k sebi domov. Če bi pa pogrešal vodo, bi ga peljala na morje. Potem bi jo pa on naučil plavati brez rokavčkov. Na vprašanje, kaj bi kupila, če bi dobila bisere od povodnega moža, je deklica odgovorila, da velik vrtiljak, na katerem bi se vsi njeni ljubi ljudje (jih je prav vse naštela) vrteli in vrteli, dokler ne bi popadali na rite. Potem bi se pa smejali.

Vsak otrok v pogovoru ob pravljici počasi odkriva del sebe. Ob tem otrok spoznava tudi odraslega, kakšen je njegov odnos do problema, situacije, ljudi … Če pravljico poslušajo še bratje ali sestre, je pogovor še bolj pester. Tako vsak pove kaj o pravljici, o sebi, o svojih občutkih, hkrati pa tudi drug o drugem, o svojih željah, pričakovanjih.

Če se otroku zazdi, da mu gre vse narobe, mu lahko povemo angleško ljudsko pravljico O osličku, ki je šel pogledat svet (Čudežni mlinček). Pravljica govori o osličku, ki je bil rojen  na nedeljo (kot bi bil rojen pod srečno zvezdo). Ko mame ni bilo doma, se je odločil, da gre raziskovat svet. Naletel je na nevarnosti (hudobno čarovnico, divjega moža, hudobne vile). A takoj, ko so mu hoteli kaj slabega, so se opekli in ugotovili, da je rojen na nedeljo. In tako je »cika, coka, cika, coka« – srečno prišel domov. Taka pravljica otroka opogumi, da je prav, da se osamosvaja in da se mu ne more nič hudega zgoditi. Da se mu ni treba bati. Čudež, ki ga varuje, so njegovi starši.

Omenila bi še dve pravljici: slovensko ljudsko Bela kača s kronico (Babica pripoveduje) in židovsko ljudsko Teliček (Čudežni mlinček).

Slovenska pravljica govori o tem, kako se dobrota povrne. Govori o sočutju. Zanimivo je, da se otroci v pravljici kače ne bojijo (tudi v resničnem življenju je tako, da otroci šele sčasoma prevzamejo določene predsodke staršev, npr. strah pred kačami, striglicami, volkom itd.), ne vedo, kaj pomeni. Pravljica govori tudi o tem, da otroci s svojim ravnanjem in osebnostjo veliko prispevajo k dinamiki odnosov. Da jih je treba po človeški plati obravnavati enakovredno. V pravljici je z dobroto in naivnostjo (naivnost je včasih zelo blizu modrosti) otrok v hišo prišlo bogastvo. To je tista nepreračunljiva (spontana) dobrota otrok.

Židovska pravljica je v nekaj točkah presenetljivo podobna pravljici Kača z belo kronico, v nekaj bistvenih točkah pa prav provokativno drugačna. Govori o drugi vrednoti, namreč o tem, da dobiš zaklad, če se postaviš zase. Če rečeš NE. Najmlajša deklica je dolgo nemočna, a ko se postavi zase (ob tem ji ne morejo pomagati niti bratci, niti sestrica, še mati ne), s tem obogati celo družino. Bratci in sestrice ne vedo, za kaj gre, mati pa hitro ugotovi, da je ravno to največje darilo. In s tem darilom (postaviti se je treba zase – potreba po avtonomiji) srečno vzgoji vse svoje ljube otroke. Od najmlajše deklice so se vsi naučili, da se je treba postaviti zase.

V pravljicah je velikokrat tako, da najmlajši (ki včasih velja za najbolj neumnega) najde najboljšo rešitev, ki še druge reši iz zagate. Vsak otrok v družino ali skupino prinese nekaj novega, na novo se vzpostavijo odnosi, mnogokrat so mlajši otroci bolj uporni. Pri ljudskih pravljicah je v ozadju vedno duhovna vrednota. Ko »učijo« spoštovanja do samega sebe, učijo spoštovanja drugega. V njih lahko najdemo pravno in etično raven. V svojem bistvu se dotikajo človekovih in otrokovih pravic ter pravičnosti. V svoji moralnosti so zelo trdne. Za otroka je pomembno, da se vse srečno konča.

 

Vsakodnevno branje

Skoraj vsak otrok uživa ob tem, ko mu starši berejo – saj je ob tem v stiku s svojimi najljubšimi, se zabava in uči. Branje mu pomaga osmišljati svet, v katerem živi. Če bo otrok deležen poslušanja branja in pripovedovanja doma, bo v šoli lažje osvojil bralno veščino – eno izmed najpomembnejših socialnih veščin, ki je otroku pomembna tako pri igri kot v šoli. H kasnejšemu branju otroka spodbujamo najbolje tako, da mu že v predšolskem obdobju beremo in mu dajemo zgled. Tako bomo ustvarili bralca za vse življenje. Razvoj bralca je v največji meri odvisen od tega, kar se dogaja doma. Velikokrat se zgodi, da je prvorojeni otrok dober bralec, drugi ali tretji otrok pa ne. Prvi otrok po navadi prejema veliko pozornosti. Starši skrbijo za njegov razvoj, navdušeni so nad vsem, kar otrok novega pridobi, se nauči. Drugi ali tretji otrok pa je vedno deležen drugačnega starševskega odnosa. Ni v središču pozornosti, starše si mora deliti s sorojenci, pogosto se mora boriti za pozornost in naklonjenost. Tako se pogosto zgodi, da je prvorojeni otrok zelo dober bralec, drugorojeni ali tretjerojeni otrok pa morda hitreje napreduje na drugih področjih. V družinah z več otroki je treba prilagoditi branje vsakemu otroku posebej. Dobro je, če ima vsak otrok tudi nekaj svojih knjig in tudi občasno svoj čas za branje oz. poslušanje. Vsakemu od njih moramo dati priložnost za branje in sodelovanje. Nič ni narobe, če starejši otrok bere skupaj s predšolskim otrokom (še posebej, če so starši zaposleni), a starejši otrok ne more nadomestiti staršev. Upoštevati moramo tudi, da starejši otroci (četudi so že najstniki) pogosto izgubijo potrpljenje. Včasih pride tudi do spora med otroki, saj niso tako potrpežljivi (vsaj običajno ne) kot starši.

Otrok do približno petega leta starosti razvije osnovne spretnosti govornega izražanja in razumevanja, kar pomeni, da lahko drugim z rabo govora sporoči, kako se počuti, kaj misli o tem ali onem, kaj se je zgodilo, česa si želi. Starši naj poskušajo ugotoviti, kaj otroka zanima, in naj poiščejo primerne knjige o teh temah. Čim večkrat naj dopustijo, da izbira tudi sam. Kombinacija estetskega dražljaja in fizičnega ugodja v zaupni atmosferi, ko odrasli otroku pripoveduje zgodbo, pravljico, pesem, vzbuja pri otroku največji interes za literaturo. Če bomo omejili gledanje risank in gledanje televizije, bo časa za branje oz. poslušanje več. Branje in pripovedovanje otroku ni le podlaga za njegovo kasnejšo literarnoestetsko občutljivost in zmožnost za doživljanje literarnoestetskega užitka, temveč je njun pomen mnogo širši.

Najbolje je, če lahko otroku beremo vsak dan. S tem otroku pokažemo zanimanje za knjige in si tako vzamemo čas, ki ga v miru preživimo z njim. Doma se otrok uči imeti branje rad. Lahko si privoščimo in imamo otroka v naročju (če je otrok več, lahko vsi skupaj zlezemo na posteljo ali pa se zleknemo na preprogi). Še prehitro bo otrok toliko star, da ne bo želel več v naročje, zato je vredno izkoristiti ta čas. Veliko bolj pomemben kot fizični prostor branja je čas za branje. Nekateri starši radi berejo zvečer, nekateri po kosilu, nekateri po večerji.

Če otroku beremo vsak dan (denimo vsaj deset minut) in če pri tem poskrbimo, da se počuti prijetno, mu privzgojimo potrebo po tovrstnem doživljanju. Gre za ponavljanje, ki je ena od temeljnih značilnosti človekovega delovanja in učenja. Mlajši predšolski otroci si velikokrat želijo poslušati isto zgodbo, znova in znova, na enak način, celo v enakem položaju (denimo na postelji). Želijo, da uporabljamo isto intonacijo, iste kretnje. Tudi tu gre za doživljanje varnosti in potrebo po skupnem doživljanju prijetnih čustev ob poslušanju zgodbe. Vsebina otrokom služi za simbolno igro, morda gre za predelavo čustvenih doživetij, ali pa v igri preigravajo različne vloge in se vživljajo v položaj druge osebe in se vedejo kot ona. Otrok se v igri lahko ukvarja z eno temo v neštetih ponavljanjih ali pa tudi v različicah, in to vse dokler ga igra vznemirja. Ali pa mu je ta že tako domača, da se počuti, da jo obvlada, da zna in zmore.

Primer: Pri Bobku in barčici (Anja Štefan) ve, kdo vse si bo še želel v čolniček. In kaj vsaka žival zna. Napeto bo pričakoval, kdaj bo čolniček potonil. Enkrat se bo otrok počutil kot Bobek, drugič kot medved in bo z njim žalosten … Vedel bo za rešitev: vsi skupaj si bodo naredili barko in zapluli čez jezero. Otrok vnaprej ve, kaj se bo zgodilo, in to napeto pričakuje, potem se res zgodi in sledi sprostitev. Neprestano ponavljanje otroku vzbuja občutek varnosti. Če ve, kako se bo pravljica nadaljevala, lahko dejavno sodeluje in pri tem zelo uživa. Otrok obenem tudi želi, da mu starši vedno znova potrdijo, da jim je mar zanje. Pogovor ob umetniškem delu je vedno mogoč, še zdaleč pa ni nujen. Včasih otrok potrebuje le sprejemanje, objem, tišino.

Večina otrok zelo uživa, če jim beremo pred spanjem. Dobro je, če je v času za branje tišina in mir. Otrok prisluhne glasu enega od staršev, se umiri in se na koncu potopi v sanje. Izkušnja branja poteka znotraj nas. Ko otrok posluša npr. Moj dežnik je lahko balon (Ela Peroci), postane Jelka, ki poleti z dežnikom. Postane del dogajanja. Je znotraj pravljice. Če otrok želi, da odnehamo, ga upoštevajmo. Preverimo, če se želi drugače namestiti, morda nas hoče kaj vprašati ali pa se mu zdi knjiga nezanimiva. A knjiga, ki ga ta dan dolgočasi, se mu bo zdela morda v naslednjem tednu zabavna. Pomembno je, da so tako starši kot otroci sproščeni in da ob branju uživajo. Otroci so radovedni in imajo radi, kadar jim starši berejo. Knjige, ki jih izbira otrok, so po navadi staršem v veselje in obratno.

Starejši predšolski otrok bo bolj sodeloval, če mu prepustimo izbiro, kaj bomo brali, če bomo upoštevali njegovo počutje, mu dali več prostora za pogovor. Otroci so pri poslušanju zelo različni. Nekateri mirno sledijo, nekateri pa se med pripovedovanjem gibajo, sprašujejo … Vsak otrok na svoj način sledi zgodbi. Skupaj z otrokom lahko izberemo zbirko pravljic ali zgodb in vsak dan preberemo eno ali dve pravljici ali zgodbi.

Primer: Anča Pomaranča (Branka Jurca) ali pa Melje, melje mlinček (Anja Štefan). Pri Anči pomaranči se otrok poistoveti z Ančo ali pa z njenim bratom Jančkom. Vsak dan sproti čaka, da bo izvedel, kaj so počeli in kaj se je zgodilo. V zbirki pravljic Anje Štefan pa otrok prisluhne vsak dan drugi pravljici o živalih.

Najbolje je, če vsakodnevno branje postane ritual. Npr. večerja, nato umivanje zob, potem pa v posteljo. Ob postelji sedi (ali pa leži poleg otroka) mama ali oče (lahko se izmenjujeta) in bereta. Ali pa branje po kosilu: vzamemo si čas za počitek, zlezemo na kavč in preberemo eno pravljico, zgodbico, zapojemo pesem. Si povemo, kaj smo doživeli čez dan. Potem pa gremo na sprehod ali pa se posvetimo igri … Tudi pri ritualih gre za ponavljanje. Kakšni bodo ti rituali, je odvisno od otroka in staršev. Vsak otrok ima svoje posebnosti. En otrok bo želel starša prijeti za roko, ga spraševati vedno iste reči (npr. A boš potem povedal še eno pesmico? A mi boš dal poljubček na čelo?), drug bo želel imeti ob sebi svojo ninico. Nekateri radi poslušajo zgodbe, ki se jih starši spomnijo iz svojega otroštva, nekateri pravljice, ki si jih starši vsak večer izmišljujejo (še posebej, če so sami junaki). Večerno branje je odvisno tudi od tega, kaj je staršem prijetno. Nekateri starši so zvečer že tako utrujeni, da rituale pred spanjem časovno zelo omejijo. Kar pa ni nič hudega, še posebej če imajo v dnevu kak drug trenutek, ki ga posvetijo skupnemu branju.

Izbira knjige je lahko vsakokrat drugačna:

  • Otrok razmisli o tem, kakšno zgodbo, pravljico bi rad poslušal. Ali naj bo smešna ali grozljiva? Naj bo napeta? Naj bo kratka ali dolga? Ali bomo zraven gledali ilustracije, ali pa jih bomo celo skrili (da si bo otrok sam predstavljal junake, naslednji dan pa bo pogledal, kako je junake naslikal ilustrator)? O vsem tem se lahko odločamo skupaj.
  • Knjigo lahko izbere otrok sam. Če bo izbral tako, ki nam ni všeč, bo morda izkusil, da je naše branje bolj dolgočasno. Ali pa si bomo povedali, kaj je komu všeč in kaj ne. Tudi razložili zakaj (na način, ki je otroku razumljiv).
  • Otrok gre h knjižni polici z zavezanimi očmi in izbere knjigo. To bo presenečenje za oba: za odraslega in otroka.
  • Lahko preberemo nekaj zgodb ali pesmic iz otroške revije.
  • Lahko preberemo knjigo, ki jo je otrok prinesel iz vrtca.
  • Ali pa knjigo, ki jo je predlagal starejši brat ali pa sestra.
  • Včasih izbira odrasli po svojem okusu.
  • Lahko po telefonu pokličemo dedka in preberemo knjigo, ki jo je predlagal.
  • Lahko tudi žrebamo med nekaj knjigami.
  • Morda pa je na vrsti izmišljevanje pravljic oz. zgodbic. Glavni junak je lahko otrok.
  • Včasih otroka vprašajmo, ali bi raje poslušal pesmice ali pravljico.
  • Lahko poveste zgodbo o svojem življenju, ko ste bili še otrok.
  • Lahko se tudi šalite: poznate tisto O steklem polžu in O jari kači. Otrok izbira. Vsakokrat, ko izbere, ga prepričate, da je druga boljša, bolj zanimiva. A nekako morate zagato rešiti, če želite, da otrok zaspi (lahko si izmislite pravljico o steklem polžu).
  • Včasih pa lahko skupaj prisluhnete pravljici na kaseti oz. zgoščenki (npr. Sapramiški Svetlane Makarovič). Skupaj boste zapeli pesmice. Če so odrasli utrujeni, se večkrat zgodi, da prej zaspijo kot otroci.
  • Včasih lahko vloge zamenjate: otrok naj pove odraslemu pravljico za lahko noč.

 

Slikanice

Za predšolske otroke so slikanice zelo primerne. Otrok besedilo pravljice doživlja v povezavi z ilustracijami. Ilustracije so enako pomembne kot besedilo. Morajo biti kakovostne. Če so bogate in podrobne, spodbujajo pogovor. Otrok ob njih lahko sam pripoveduje zgodbo. Primer: Piko Dinozaver Leopolda Suhodolčana. Otrok ob slikah ugotovi, da ima otrok namesto psa na vrvici dinozavra. Ob slikah lahko pripoveduje, kaj vse se dogaja. Ob tem otroka lahko spodbujamo z vprašanji: Zakaj so prebivalci stanovanjskega bloka tako prestrašeni? Kaj se je zgodilo, ko je Piko Dinozaver prišel v Benjaminov dom? Kaj so počeli otroci na igrišču? In kaj se je dogajalo, ko je Benjamin s Pikom Dinozavrom odšel na sprehod? Kako so se otroci igrali? In kje je našel na koncu Piko Dinozaver svoj dom? Ob poslušanju zgodbe bo otrok lahko razmišljal o otroških željah (morda tudi svoji), da bi imeli žival. Kaj se zgodi, če se ti uresniči čisto posebna želja … Kaj pa si on želi? In kaj bi počel, če bi imel tako žival? Z otrokom lahko preverjamo, katere besede pozna. Lahko del zgodbe preberemo mi, potem pa nadaljuje otrok in ob tem razlaga. Pogovor lahko preseže meje zgodbe. Lahko se pogovarjamo o otrocih, ki imajo domačo žival. O živalih: kaj potrebujejo, kakšne navade imajo, kako živijo … O domačih in divjih živalih …

Nekatere slikanice so skoraj brez besedila, tako da zgodba nastane v pogovoru otroka z odraslim (npr. Maruška Potepuška Marijana Amaliettija in Medvedek, kaj delaš Slavice Remškar in Zvonka Čoha). Če gre za zgodbo iz vsakdanjega življenja, otrok ugotavlja podobnosti in razlike. Ni nujno, da je knjiga primerna le za otrokovo trenutno starost, lahko je namenjena tudi malo starejšemu ali pa mlajšemu otroku. Otrok bo užival ob temah, ki jih je že prerasel (npr. navajanje na kahlico), in tudi ob temah, ki se tičejo starejših otrok (npr. odhod v šolo).

Zanimiva je slikanica Lile Prap 1001 pravljica. V knjigi poteka več pravljic hkrati. Na dnu vsake strani sta namreč zapisani vprašanji, ob katerih lahko otrok izbira, kako se bo zgodba nadaljevala. Katero pravljico bomo prebrali, je odvisno od otrokove odločitve. V knjigi se prepletajo motivi različnih znanih pravljic (Rdeča kapica, Volk in trije prašički, Žabji kralj, Trije medvedi, Janko in Metka, Sneguljčica …). Začne se s pravljico o Rdeči kapici. Otrok je pri prebiranju zelo dejaven, saj zgodba poteka v sodelovanju z njim. Lahko prepoznava znane motive. Morda bo otrok želel, da preberemo tudi katero od pravljic, ki jih je prepoznal. Slikanico lahko beremo vsakokrat drugače. Če je več otrok, lahko izbira vsakokrat drug. Slikanica ponuja obilo zabave in estetskega užitka, hkrati pa odpira mnogo vprašanj in tem za pogovor z otrokom.

Med otroki so velike razlike. Otroci, ki so jim odrasli (že malčkom) veliko brali in jih spodbujali k pripovedovanju, znajo pripovedovati že zelo zapletene zgodbe in jih interpretirati. Otroci, ki so imeli v prvih letih manj možnosti za pripovedovanje in jim niso veliko brali, bodo tudi kasneje težje pripovedovali – tako ob ilustracijah kot o svojih doživetjih. Nenavadna, čustveno močno nabita ilustracija (še posebej, če so čustva junakov razpoznavna) s številnimi podrobnostmi, otroka kar sama vabi k pripovedi. Starejši predšolski otrok lahko posreduje tisto, kar je doživel ob poslušanju pravljice, drugemu otroku (vrstniku, sorojencu). Z vrstniki se je sposoben »prerekati«, utemeljevati svoj prav ipd.

Kaj vedno zanima starejšega predšolskega otroka? Humorne zgodbe, zgodbe o živalih, zgodbe iz vsakdanjega življenja otrok, rimane pesmice, uganke, izštevanke, knjige, ki se vežejo na njegove interese.

 

Otroka pri poslušanju in branju lahko usmerjamo

Branje prispeva k razvoju sposobnosti za fantazijsko razumevanje, ki otroku pomaga reševati konfliktne situacije. Branje razvija tudi otrokovo sposobnost zaznavanja in ga uvaja v možnosti simboličnega izražanja. Ob branju otrok spoznava in usvaja različne oblike izražanja, asociativne in druge oblike mišljenja in se tako pripravlja na jezikovne izzive odraslega sveta. Pri poslušanju in branju ga lahko usmerjamo na lastno notranjo in zunanjo podobo: kako se doživlja on sam in kako ga vidijo drugi. Ob tem lahko primerja realne življenjske okoliščine s tistimi v zgodbi.

Primer: Ob knjigi Kaja in njena družina Polonce Kovač lahko otrok iz razvezane družine primerja Kajino doživljanje s svojim. Razmišlja in se pogovarja o tem, kako ravnajo Kajini starši ter kako njegovi. Razmišlja o svojih občutkih krivde, o tem, kaj vse je počel, da bi oče in mama spet živela skupaj. O svojem vedenju, o dvojnem domu, o prepirih in dobrem koncu … Otroka lahko usmerimo na možne načine reševanja problemov, s katerimi se spopada v realnem življenju. Morda bo našel podobnost s Kajo, četudi ne živi v razvezani družini. Razmišljal bo lahko o tem, kako se počuti, ko se starša prepirata. Morda bo naletel na podobnost socialne situacije. Ob Kaji bo podoživel njeno stisko in skupaj z njo našel načine za premagovanje le-te.

Ob prebiranju zgodb lahko otroka spodbudimo, da v domišljiji uresniči svoje želje. Ob tem ga bomo začutili, se mu približali, ga bolje razumeli …

Otrok ob poslušanju zgodb, pravljic, pesmi … lahko odkrije košček sebe, se v domišljiji sreča z drugimi in se z njimi poistoveti (identifikacija). Ob tem lahko občuti veselje, žalost, strah, trepet … Otrok se v zgodbi, pravljici ali pesmi prepozna (se bolje razume) in hkrati spoznava druge. V tej simbolični igri lahko razvije ideal za lastni jaz, dojame socialno okolje in se mu prilagodi, lahko doseže neodvisnost od odraslih in dojame delovanje družbe   in svojo lastno odgovornost do oblik življenja … Pri tem pridobiva pozitivno samopodobo, samozaupanje, samospoštovanje. Ob ljudskih pravljicah se sreča s starejšimi rodovi in spoznava univerzalne stiske ter se jih uči reševati. Zaupa, da dobro premaga zlo, in razvija svoje vrednote. Ob avtorskih, sodobnih ali fantastičnih zgodbah in poeziji mu posredujemo informacije in izkušnjo o tem, kako živijo, čustvujejo, razmišljajo drugi; prepoznava, kakšne so njihove stiske in kako jih rešujejo, kakšne so njihove vrednote.

Primer: Ob slikanici Prodajamo za gumbe Vide Brest otrok spozna otroke, ki nimajo denarja, da bi si lahko kupili sadje na tržnici. Na pomoč je priskočil čarovnik Ujtatata. V domišljiji si lahko otrok izpolni želje. Ob knjigi pa spoznava pomen tega, da bi imel vsak, kar potrebuje za življenje … Ni pa nujno, da se ti vse želje izpolnijo v resnici. Včasih je dovolj, da se ti izpolnijo le v domišljijskem svetu.

Ob pesmih otrok uživa ob ritmu (ponavljanje vzbuja občutek varnosti), rimah, občuti ritmično valovanje med ugodjem in neugodjem. Ob dobri literaturi spozna, da njegovi problemi niso enkratni in da obstaja za vsak problem več rešitev. Spoznava drugačne ljudi in druga okolja ter vzroke za različno vedenje pri sebi in pri drugih ter najde možnosti za reševanje svojih problemov.

 

Dejavnosti ob branju

Različne bralne dejavnosti v predšolskem obdobju dodatno prispevajo k dovzetnosti za književnost in vplivajo na razvoj bralnih navad. Te dejavnosti dodatno spodbujajo jezikovni in intelektualni razvoj. Pri otroku vzbudijo zanimanje za različna področja. Bogatijo preživljanje skupnega (prostega) časa ob knjigi. Predbralne dejavnosti otroka motivirajo za branje oz. poslušanje besedil, medbralne dejavnosti prispevajo k razumevanju in poglabljanju doživetja, pobralne dejavnosti pa utrjujejo in poglabljajo razumevanje in doživetje besedil.

Otrok ob tem, ko sodeluje pri branju in v različnih dejavnostih pred branjem, ob branju in po njem, lahko pridobi pozitivno samopodobo, samozaupanje, samospoštovanje, se usposobi za reševanje problemov, se uči sodelovanja, doživi različne občutke – veselje, strah, jezo, žalost, bližino, osamljenost …

Uživa ob petju pesmi in ob igri z besedami (izštevanke, pesmi). Ob tem občuti valovanje, ritem, šumenje zvokov. Ko ustvarja, npr. gledališki ali plesni prizor, predstavo, se izrazi na svoj način. Ob tem lahko doživi katarzo in uvid.

Kaj bodo starši počeli pred branjem, med njim in po njem, je odvisno od njihovih izkušenj in od otroka. Nekateri otroci potrebujejo več predbralnih aktivnosti, da se umirijo, da vzbudimo radovednost ali pa da postanejo bolj dejavni.

Ob branju, pripovedovanju, petju in pri vzpodbujanju otrokove ustvarjalne domišljijske igre se povežemo s svetom občutkov, doživljanja in domišljije. Kot sem že večkrat omenila, je pomembno, da odrasli tudi sam uživa ob umetnostnem besedilu, ki ga pripoveduje ali bere. To navdušenje se prenaša, otroka prevzame in prepriča. Vsi otroci imajo sposobnost domišljijskega spreminjanja realnosti v prečudovite oblike. Kot bi nas naše notranje hrepenenje gnalo v pričakovanje nečesa čudovitega. Otrok si zna to pričarati tukaj in zdaj. S svojo otroško igro svet prilagodi sebi, svojim hrepenenjem, željam in potrebam. V tej igri lahko razmišlja o realnem svetu in ga lažje razume.

Vsi smo že opazovali kakega otroka v domišljijski igri. Petletni Jure se igra, da je graščino (on je v njej vladar) napadel strašni zmaj. V graščini se nekaj dogaja, vsi so pri večerji, ko izvejo, da prihaja strašni zmaj. Jure pokliče na pomoč brata, sestro, a triglavi zmaj prvega poje s prvo glavo, drugega z drugo glavo in pobije še množico vojščakov. Kralja in kraljice pa ni doma, strašna stiska. Na pomoč, na pomoč! Mimo prileti orel – prijatelj, napade zmaja, pa nič. Zmaj mu odgrizne kremplje. Orel prestrašeno odleti. Jure teče po čudežni napoj, ki bo uspaval zmaja. Najde ga v čisto zadnji sobi, na zgornji polici, teče do grajskih vrat, a se mu steklenička razbije. V tistem začne še deževati. Jure teče po sabljo in se odloči, da bo sam premagal zmaja. Zmaj začne bruhati ogenj, on se obleče v ognjevarno obleko. Zmaj je podrl že šest dreves. Jure skoči še na zadnje drevo in zmaju odseka prvo glavo, skoči na nižjo vejo in mu odseka drugo glavo. Tretja glava je vedno bolj besna. Borba je strašna! Mimo prileti vrabček in začivka. Zmaj pogleda, kdo čivka, takrat pa mu Jure odseka še zadnjo glavo. Nato mu razpara trebuh in ven skočita bratec in sestrica. Jure je junak! Pripravijo slavje, prideta še kralj in kraljica in vse se krasno konča … V taki domišljijski igri je deček dejaven, izživi svoj strah, jezo, hitrost, je agresiven, a tudi nemočen, pokaže svojo moč v primerjavi z bratom in sestro, uporabi zvitost in predvsem nekaj opravi sam (brez mame in očeta). Na koncu sta seveda oba prisotna na slavju … V takih igrah otroci zelo uživajo. Igra je odvisna od otroka samega, njegovih izkušenj, starosti. Zgodba pomeša domišljijske like z realnostjo, s fantazijami in kaže trenutno stanje v razvoju otroka. Otroci se zelo radi igrajo tudi v dvoje ali v skupini. V taki igri se dopolnjujejo, se prepirajo, postavljajo zase, eden prevzame vlogo vodje, drugi se podredi, vloge se lahko prepletajo.

Domišljijska igra lahko poteka pred branjem, potem pa otroka povabimo, da mu bomo še mi povedali napeto zgodbo. Ta potem lahko otroka prevzame in ga spodbudi k nadaljnji spontani improvizaciji. Med branjem se lahko igramo na različne načine: otrok po svoje zaključi zgodbo, pesem, lahko zamenjamo ime junaka z imenom našega otroka (to se mu bo zdelo zelo zabavno), med branjem lahko delamo nenavadne zvoke, se gibljemo, se »pocrkljamo«, zaigramo na male inštrumente …

Po branju najprej naredimo kratek premor za doživljanje. Nato lahko zgodbo, pravljico odigramo. Ali pa naslikamo svoje doživetje. Najbolj pomembno je, da nam je, medtem ko skupaj z otroki nekaj počnemo, lepo. Užitek otroka najbolj spodbudi k sodelovanju (le če otrok uživa, je pripravljen sodelovati). Skupaj lahko slikamo, se igramo, pojemo, plešemo, si izmišljamo zgodbe, jih poslušamo, ustvarjamo; pri teh dejavnostih gre vselej za verbalno in neverbalno, zavedno, zavestno, načrtovano in nezavedno, intuitivno ali naključno komunikacijo. Pri majhnih otrocih je zelo pomemben telesni stik in jezik telesa. Neverbalnih sporočil se včasih ne zavedamo, čeprav so lahko naši gibi, mimika in drža telesa bolj zgovorni od besed.

V nekaterih družinah so med starši huda partnerska nesoglasja. To se odraža tudi pri otrocih. Družinske napetosti se pri otrocih lahko pokažejo kot nemir ali iskanje pozornosti. Če družina prestaja težavno obdobje, bo tihi čas branja oz. pripovedovanja, ko bo otrok skupaj z enim od staršev, še pomembnejši. V času družinske napetosti je čas za branje lahko pomemben otok varnosti za otroka. V takih primerih je dobro, da za otroka izberemo tudi knjige,  s pomočjo katerih se spoznava in sprejema, ter pravljice, ki spodbujajo pogovor o določeni temi (npr. o strahu). Če gre za leposlovna dela, mora biti na prvem mestu kakovost besedila in ilustracije, in šele nato namen pomoči.

 

Otroci s posebnimi potrebami

Otroci s posebnimi potrebami potrebujejo v predšolskem obdobju (in seveda tudi kasneje) posebno pozornost staršev, vzgojiteljev in ustreznih strokovnjakov. Branje in pripovedovanje moramo prilagoditi potrebam in sposobnostim otroka. Npr. slabovidnemu otroku bomo več pripovedovali (poslušali zgoščenke, peli, se dotikali …), pri naglušnem otroku pa bomo večjo pozornost namenili ilustracijam in drugim slikovnim gradivom (se tudi gibali, likovno ustvarjali …). Strokovnjaki opozarjajo na otroke iz naslednjih rizičnih skupin:

  • otroci z govornimi in jezikovnimi motnjami,
  • otroci z motnjami pozornosti in koncentracije in drugimi nevrološkimi težavami,
  • otroci, ki živijo v pismeno nespodbudnih družinah (revni, otroci priseljencev itd.),
  • otroci z zaostankom v duševnem razvoju,
  • otroci s slušnimi in vidnimi

Jezikovne sposobnosti se razvijajo vse življenje, najhitreje pa prav v predšolskem obdobju. V tem obdobju je poudarek na poslušanju in govorjenju. Z jezikom se sporazumevamo na različne načine: s poslušanjem, govorjenjem, branjem in pisanjem. Vsaka jezikovna zmožnost zahteva različne kognitivne sposobnosti. Če opazimo, da ima otrok težave pri jezikovnem razvoju (usvajanje jezika, razumevanje sporočil in govorno izražanje), je najbolje, da poiščemo strokovno pomoč. Strokovnjak vam bo razložil, za kakšno težavo gre, in predlagal program dela z otrokom. Pri delu z otrokom naj bi izkoristili in podpirali otrokova močna področja in hkrati razvijali šibkejša. Za otroke z jezikovnimi težavami strokovnjaki uporabljajo v šolskem obdobju izraz otroci s specifičnimi učnimi težavami.

Predšolski strokovnjaki predlagajo, da upoštevajmo otrokov razvoj sposobnosti in veščin  in le počasi dodajajmo nove jezikovne dejavnosti. Pretirano hitenje za take otroke ni primerno. Za otroke, ki imajo težave z branjem in pisanjem, so primerne knjige na ustrezno nižji stopnji zahtevnosti (po navadi knjige za eno ali dve leti mlajše otroke): krajše zgodbe in pesmice. Pomembno je, da otroci vsako dejavnost dobro utrdijo. Poskrbeti moramo za raznovrstno gradivo in možnost izbire. Otroci naj se čim več gibljejo v okolju z bogatimi bralnimi in komunikacijskimi spodbudami (knjige, zgoščenke, video programi, DVD-ji …). Pomen branja naj spoznajo iz koristi in uporabnosti, ki jo branje prinaša v življenju (npr. spoznavanje narave …). Otroci z jezikovnimi težavami nove pojme počasneje usvajajo, zato jih morajo vaditi v različnih kontekstih. Potrebujejo več časa in več ponavljanja. Pomembno je, da pri branju in pripovedovanju »ujamemo« otrokov interes.

 

Raznolikost bivanja

V prispevku sem ves čas poudarjala pomen branja in pripovedovanja za razvoj otroka. Vendar je to področje le eno izmed mnogih, ki nas spremlja v življenju, ko smo skupaj z otrokom na njegovi poti odraščanja. In vsak od nas ve, na katerih področjih se dobro počuti. Tam, kjer je najbolj »doma«, bo tudi najbolj dejaven in najboljši. In prav je tako. A včasih lahko z radovednostjo pokukamo tudi drugam. Meni je literatura zelo ljuba. Verjamem, da vpliva na odprtost, domišljijo, čustva in razum. Vabi bralce različnih prepričanj. Vabi na poligon ustvarjalnosti in k domišljiji. V njej lahko prepoznamo različne oblike sobivanja. Lahko jo uporabimo za odpiranje pogovora, za raziskovanje sebe in drugega. Gre za sozvočje več svetov in več resnic. Lahko je delček vzgoje, ki otroka pripravlja za znosno življenje v neizmerni raznovrstnosti, prispeva k iskanju ravnotežja ter nas uči obvladovanja konfliktov v soočanju z realnostjo. Ob njej se učimo razumeti drugega, sebe in svet. Lahko nas vabi k preizkušanju možnosti sožitja v različnosti. Kljub trudu in želji različnih strokovnjakov, da bi k branju spodbudili starše predšolskih otrok, pa bo vedno veliko družin, ki jim branje ne bo ljubo. In to ne pomeni, da starši v takih družinah niso dobri starši. Nikakor ne! Mnogo je področij in različnih poti, kjer se lahko starši in otroci izkažemo in potrdimo. Za otroke so najbolj pomembni ljubeči starši. Živimo zelo različno in prav to bogati naš svet. Otroci iz družin, kjer branje ni najbolj priljubljena dejavnost, bodo morda prišli v stik s knjigami v vrtcu, knjižnici ali pa kje drugje.

 

PRIPOROČENA LITERATURA
  • Amalietti, Marijan: Maruška Potepuška. Ljubljana: Feniks, 1987.
  • BABICA pripoveduje: slovenske ljudske pripovedi. Izbr. in ur. Kristina Brenkova. Ilustr. Ančka Gošnik Godec. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005.
  • Brest, Vida: Prodajamo za gumbe. Ilustr. Marjanca Jemec Božič. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2001.
  • ČUDEŽNI mlinček: Pravljice s celega sveta. Izbr. in prir. Anja Štefan. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2002.
  • Grimm, Jakob in Wilhelm: Janko in Metka. Ilustr. Kamila Volčanšek. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994.
  • Grimm, Jakob in Wilhelm: Rdeča kapica. Ilustr. Marlenka Stupica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1970.
  • Jurca, Branka: Anča Pomaranča. Ilustr. Marjanca Jemec Božič. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1983.
  • Kosovel, Srečko: Medvedki Sladkosnedki. Ilustr. Jelka Reichman. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004.
  • Kovač, Polonca: Kaja in njena družina: povej mi o ločitvi. Ilustr. Maja. B. Jančič. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999.
  • MAMKA Bršljanka: pravljice s celega sveta. Izbr. in ur. Kristina Brenkova. Ilustr. Ančka Gošnik Godec. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999.
  • O MIŠKI, ki si je trebušček raztrgala: koroška ljudska pripovedka. Prir. Marija Vogelnik. Ilustr. Eka Vogelnik. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1986.
  • Praprotnik Zupančič, Lilijana: 1001 pravljica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005
  • Remškar, Slavica: Medvedek, kaj delaš?. Ilustr. Zvonko Čoh. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004.
  • SLOVENSKE ljudske pravljice. Ilustr. Ančka Gošnik Godec. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999.
  • Sokolov, Cvetka: Ponoči nikoli ne veš. Ilustr. Škerl Peter. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2006.
  • Suhodolčan, Leopold: Piko Dinozaver. Ilustr. Marjanca Jemec Božič. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005.
  • Štefan, Anja: Bobek in barčica. Ilustr. Polona Lovšin. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005.
  • Štefan, Anja: Melje, melje mlinček: sedem pravljic za lahko noč. Ilustr. Marjanca Jemec Božič. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999.
  • ZLATA skledica: Pravljice z vsega sveta. Izbr. Kristina Brenkova. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1980.

 

Vir: Matko Lukan, I. (2009). Kako beremo z otrokom. V: Branje za znanje in za zabavo: priročnik za spodbujanje družinske pismenosti. Ljubljana: Andragoški center Slovenije. Str. 27-42. (Članek objavljen s privoljenjem Andragoškega centra Slovenije.) 

Zakladnica
S klikom do pravljice
Kaj bomo danes skupaj brali?
Skupaj na družinski izlet
Gremo v knjižnico
Priročniki in didaktična gradiva

“Ko se naučiš brati, boš za vedno svoboden.” 
— Frederick Douglass

“Televizija je zelo poučna. Vsakič, ko jo kdo prižge, grem v drugo sobo in berem knjigo.” 
– Groucho Marx

“Veliko malih stvari obstaja, ki povzročijo, da tvoj svet raste. Ljubezen do knjig je najboljša izmed.” 
– Jacqueline Kennedy

previous arrowprevious arrow
next arrownext arrow
Slider

Nagrajene knjige

DOGODKI

april 2021
ponedeljek torek sreda četrtek petek sobota nedelja
29. marca 2021 30. marca 2021 31. marca 2021 1. aprila 2021 2. aprila 2021 3. aprila 2021 4. aprila 2021
5. aprila 2021 6. aprila 2021 7. aprila 2021 8. aprila 2021 9. aprila 2021 10. aprila 2021 11. aprila 2021
12. aprila 2021 13. aprila 2021 14. aprila 2021 15. aprila 2021 16. aprila 2021 17. aprila 2021 18. aprila 2021
19. aprila 2021 20. aprila 2021 21. aprila 2021 22. aprila 2021 23. aprila 2021 24. aprila 2021 25. aprila 2021
26. aprila 2021 27. aprila 2021 28. aprila 2021 29. aprila 2021 30. aprila 2021 1. maja 2021 2. maja 2021
Share This
Skip to content