Praktični napotki za uvajanje branja:

• Starosti primerno knjigo damo otroku v roke čim bolj zgodaj: sprva jo tipa, okuša, grize in jo tako spoznava.
• Niti dojenček ni premajhen za poslušanje. Beremo mu iz knjige, mu pojemo ali pripovedujemo. Kolikor je mogoče zgodaj oblikujemo navado, neke vrste obred. Pomembno je, da je otroku med tem prijetno. Branja se bo veselil, postalo bo zanimivo. Branje bo vzljubil.
• Pol leta star dojenček dojema ilustracije v slikanici izolirano, iztrgane iz celote. Vendar že “bere” podobe.
• Po prvem letu starosti malček znane podobe v slikanici že pokaže, če jih poimenujemo.
• Narisane podobe so za malčka kot prva abeceda – uči se, da so podobe v knjigi med seboj povezane. Pripoveduje zgodbo.
• Dveletni malček pa že zna knjigo sam držati in listati – že “bere” slike. Pozorno jih ogleduje in opazi neverjetne podrobnosti.
• Otrok od drugega do tretjega leta ob slikanici že v glavnih obrisih razume, kako se preprosta zgodba odvija, kako si dogodki sledijo.
• Po tretjem letu pa zgodbo prične razumevati globlje. Zaporedje slik mu pomaga, da sledi zgodbi od začetka do konca. Odrasle večkrat prosi, naj mu sliko “preberejo”.
• Štiriletnik ponosno poskuša glavne dogodke zgodbe obnoviti čisto sam, včasih jih tudi povsem po svoje preoblikuje. Poslušajte ga čim pazljiveje in z zanimanjem!
• Med množico knjig se otrok pogosto vrača k eni, najljubši, vse dokler ga ta zanima. Ustrezite mu! Otroku dopustimo, da med knjigami, ki smo mu jih ponudili, izbere sam.
• Že zelo majhen otrok znova in znova želi poslušati točno določeno pravljico iz ene in iste slikanice. Zanj je to zelo pomembno.
• Nekateri strokovnjaki menijo, da si s pretvarjanjem besedila v nazorne predstave vsak otrok ustvarja svojo lastno risanko. Naslikano zaporedje dogodkov začne povezovati v zgodbo, ki je lahko povsem drugačna od zgodbe, ki mu jo beremo. Ko pravljico ponovno in ponovno sliši/gleda, se v resnici vadi in odkriva nove in nove pomene in povezave v vedno isti zgodbi. To ponavljanje je za njegov razvoj zelo pomembno in mu ga brez zadržkov omogočimo.
• Nekateri otroci se jezijo, če vsebino zgodbe kakorkoli spreminjamo, drugi v teh novostih uživajo.
• Branje otroku ne more biti nekaj, kar se dogaja mimogrede. Zahteva svoj čas in umirjenost, moramo se mu posvetiti v celoti. Ko otroku beremo, se skušamo v zgodbo čim bolj vživeti. Napeto bo prisluškoval vsem odtenkom našega glasu in zgodba pred njim bo oživela.
• Triletnik zelo rad šteje. Številke ga začno zanimati. Ob knjigi se začne seznanjati s števili, štetjem, kar je osnova za njegove poznejše matematične spretnosti.

Praktični napotki za uvajanje pripovedovanja:

• Pripovedovanje ni le golo posredovanje zgodbe, je tudi najbolj naraven način učenja, saj otrok ob tem usvaja čustva, vrednote, miselne vzorce in tvorbo govorjenih besedil.
• Pripovedovanje je zelo neposreden in oseben stik z drugimi.
• Več kakovostnih besedil bo otrok slišal, pozorneje bo znal tudi sam pripovedovati.
• Nikoli ni prezgodaj: otroku lahko začnemo pripovedovati celo, še preden se rodi. Navado, da mu pripovedujemo, potem postopno razvijamo, kot je primerno njegovi starosti.
• Namesto da bi ga pri izgovorjavi popravljali, bo otrok med čim bolj sproščenim pripovedovanjem sam zaslišal, kako besede izgovarjamo, kako jih naglašujemo, kako jih pravilno uporabljamo v povedih.
• Poskusite z družinskim albumom – ob fotografijah boste našli ustrezne besede, da boste opisali dogodke in osebe na njih. To je lahko zelo sproščen način navajanja na pripovedovanje tudi za starše.
• Pripovedovanje lahko poenostavimo z družinsko kroniko – pripovedujte zanimive dogodivščine iz svojega življenja ali življenja sorodnikov.
• Z ugodjem, ki ga bomo občutili ob ustvarjalnem pripovedovanju, bo otrok nevede srkal informacijo, da je pripovedovanje lahko potrditev in uveljavljanje samega sebe.
• Glede na otrokovo starost bo logika njegove zgodbe lahko zelo različna: dveletnik bo le nizal besede, triletnik bo ob eni besedi skušal povedati še kaj več, štiri leta star otrok pa bo že pripovedoval dogodke in osebe v nekakšni verigi, ki se bo nekoliko nelogično nadaljevala kot jara kača. Vadimo se v tem, da ga pazljivo poslušamo, čeprav ga ne razumemo prav dobro.

0–2

• Na poslušanje govorjene besede lahko že dojenčka navajamo, tako da pojemo ali pripovedujemo kratke, rimane nagajivke in pesmice, ki jih znamo deklamirati še iz otroštva. Otrok jih bo vsakič napeto poslušal, čeprav smo jih povedali že ničkolikokrat.
• Že zelo majhen dojenček bo jasno zaznal, da se pogovarjamo z njim, da mu nekaj pripovedujemo. Čeprav se morda še ne bo odzival, nas bo slišal.

2–4

• Dve leti star malček nas lahko preseneti s tem, da nas bo pri pripovedovanju posnemal – sam bo poskusil povedati zgodbo.
• Štiriletnemu otroku postopno dajemo vse več priložnosti, da bo tudi sam povedal zgodbo. Pogosto bo v zadregi, ker bo iskal primeren način, kako naj izrazi svoj pisani notranji svet. Nevsiljivo ga spodbudimo z vprašanji, pazljivo in potrpežljivo ga poslušamo, čim manj prekinjamo.

4–6

• Od štiri do pet let star otrok bo zgodbo pripovedoval, tako da bo iz besed gradil nekakšno miselno verigo, pojmi se bodo vrstili kar drug iz drugega.
• Že predšolski otrok lahko mimogrede vadi pripovedovanje, tako da pripoveduje obnovo kratke risanke, ki si jo je ogledal na televiziji.
• Predšolski otrok že razume, da pripovedovalec ni del zgodbe, ampak jo pripoveduje. Ve, da lahko poljubno izbira dogodke in osebe v zgodbi. Zna pripovedovati pravo zgodbo.
• Predšolski otrok bo že znal samostojno povedati zgodbo, ki bo imela logično zgradbo, različne junake in dogodke.
• Naj nas ne moti gostobesednost pet ali šest let starega otroka. Pokažimo mu, da smo zbrani poslušalci. Ker smo pozorni, ga bo to spodbudilo k sproščenemu pripovedovanju.

Praktični napotki za urjenje predmatematičnih spretnosti:

• Nikoli ni prezgodaj: že od zgodnega otroštva lahko pomagamo, da bo otrok dobro obvladal predmatematične spretnosti.
• V predšolskem obdobju so otroci izredno dojemljivi za vse novo v okolju, saj se vsakodnevno srečujejo s številnimi matematičnimi vsebinami. Otrok skozi igro spoznava prva števila in številke.
• Priprava na matematiko je lahko zabavna in ne pomeni, da otroka učimo seštevati in odštevati že pred vstopom v šolo.
• Še preden začne otrok šteti in računati, je pomembno, da si pridobi nekaj znanj iz vsakdanjega življenja, predvsem nove besede za opisovanje matematičnih odnosov. Ti pojmi so pomembni, ker jih otrok pozneje potrebuje za učinkovito ravnanje in računanje s števili. To so predmatematične spretnosti.
• Ob igri lahko skupaj razvrščamo igrače, na primer razvrstimo jih na igrače iz plastike, lesa, pliša. Otrok se uči opazovati in vzpostavljati red med igračami.
• Če otrok v predšolskem obdobju sam izraža želje po preštevanju, računanju, mu pri tem brez zadržkov pomagamo, ga podpiramo in spodbujamo.
• Otroku radi dovolimo, da nam pomaga v kuhinji, pri tehtanju različnih stvari, kjer ugotavlja, kaj je lažje – težje, lahko pospravlja posodo in zlaga manjše posode v večje, razvršča lahko zelenjavo po barvi, obliki …
• Če otrok v predšolskem obdobju ne pokaže interesa za številke, ga k temu ne priganjamo. Ne bodimo zaskrbljeni! Pomagajmo mu skozi sproščeno igro usvajati matematične pojme: velik, dolg, kratek, pojme za višino, težo, velikost, barve.
• Starši lahko zelo pomagamo vzgojiteljem v vrtcih, tako da doma utrjujemo osnovne predmatematične pojme, ki so jih otroci v vrtcu že spoznali.
• Z otroki urimo razvrščanje, urejanje, prirejanje; razvrščamo lahko igrače, čevlje, perilo …
• Pomembno je, da v predšolskem obdobju z otrokom vadimo tudi vzorce. Delamo jih s konkretnimi materiali; lahko uporabimo slike. Če otrok pokaže interes za števila, lahko uporabimo tudi simbole, na primer črke in številke.
• Za predšolskega otroka je gibanje izjemno naravno in spontano, zato gibanje vključimo tudi pri spoznavanju matematičnih vsebin. Učinkoviti so gibalni in ritmični vzorci.
• Gibanje lahko na zelo preprost način povežemo s pojmom števila. Ko z otrokom hodimo po stopnicah, lahko stopnice štejemo, lahko jih preskakujemo – tako konkretno urimo pojem števila.
• Otrok naj čim bolje razume pomen besed: veliko – majhno, daleč – blizu, okroglo – ravno; v šoli lažje sledi, ker bo imel jasne predstave o teh pojmih.
• Spontano bo štel v situacijah, ki bodo koristne in smiselne, npr. preštel bo, koliko žlic in vilic naj pripravi za vso družino.
• Ne čakajmo, da se otrok z matematiko sreča šele v šoli, že v predšolskem obdobju mu lahko veliko pomagamo. Izkoristimo vse priložnosti iz vsakdanjega življenja: na izletu, na vrtu, v kuhinji, pri igri.
• Tudi babice in dedki so nepogrešljivi pri razvijanju predmatematičnih spretnosti pri naših otrocih. Seznanite jih z vsebino te oddaje.

Napotki za urjenje matematičnih spretnosti:

• Težave pri matematiki so najpogosteje povezane z nerazumevanjem navodil, besedilnega dela nalog. Otroka spodbujajmo, naj sam sestavlja besedilne naloge. Naj nam razlaga, opiše postopek reševanja.
• Otroka vztrajno navajamo na red, ki je v matematiki zelo pomemben.
• Matematične spretnosti lahko dobro vadimo tudi z različnimi družabnimi igrami: izštevankami, človek ne jezi se, monopoli, karte, šah …
• Starši se moramo osvoboditi strahu pred matematiko. Poskrbimo, da se otrok počuti koristnega. Naj razume, da je matematika v življenju zelo uporabna.

Praktični napotki za spodbujanje pisanja:

• S pisanjem naj se otrok sproščeno sreča skozi igro.
• Skupaj opazujmo črke v okolju, v vsakdanjem življenju.
• Običajno je prva beseda, ki jo zna sam zapisati, njegovo ime. Pokažimo mu, da to njegovo znanje cenimo.
• Otroku v predšolskem obdobju ne narekujemo, kako se zapiše posamezna črka, dovolj je, da vadi natančne gibe in s pisanjem krepi mišice rok.
• Veliko naj riše in spontano piše, kot sam želi.
• Otrok razvija tritočkovni prijem, zato izbirajmo debelejša in kakovostna pisala.
• Naj ima možnost opazovati odrasle, ko pišemo. Čez čas bo tudi sam želel poskusiti.

Praktični napotki za urjenje predpisalnih spretnosti:

• Otroci naj gnetejo testo in glino ter oblikujejo iz plastelina.
• Sestavljajo naj različne sestavljanke. Veliko naj se igrajo s kockami.
• Trgajo naj papir ter oblikujejo trganke in lepljenke.
• S prstnimi barvami, brivsko peno ali kremo naj rišejo po starem ogledalu ali oknu. Črke naj pišejo v zdrob, ki smo ga natresli v kartonast pokrov ali na pladenj.
• Odpirajo naj različne ključavnice, zavijajo matice na vijake.
• Z zaprtimi očmi naj iščejo pare krpic iste debeline ali pare gumbov istih oblik.
• Z različno velikimi žlicami naj prenašajo ali presipavajo koruzni zdrob, riž, mivko. Prelivajo naj vodo iz ene posode v drugo.
• Rišejo naj po napihnjenih balonih, celofanu, papirju ali folijah.
• Skupaj z otroki oblikujte črke iz kartona, pene in žice. Na tleh oblikujte vrv v obliki črke in otrok naj hodi po njej. Otroci se učijo z vsemi čutili.
• Otroke učimo različnih pesmic in jih skupaj ponazorimo z gibanjem celega telesa, oponašanjem živali ali prostim plesom. V pesmice vključite otrokovo ime ali imena njegovih igračk.
• Več časa naj otroci preživijo v naravi. Hodijo naj čez korenine, v hrib, po lužah, čez robnike, po nizkih zidovih, naj skačejo, tekajo …
• Skupaj se igrajmo družabne igre, saj je pri njih otrok pozoren na pravila, vrstni red igranja, razvija pozornost, spomin in ročne spretnosti, potrebne za pisanje.
• Otroci naj nam pomagajo pri domačih opravilih – tudi tako razvijajo potrebne ročne spretnosti, se primerjajo z nami in se učijo za življenje (uporabna opravila so na primer: čiščenje solate, pranje sadja, brisanje prahu, zlaganje posode v omaro, pranje avta, pomoč pri delu na vrtu).

(Praktične napotke za urjenje predpisalnih spretnosti je prispevala Tanja Černe.)