Berkmandeljc

Rudarji imajo težko in nevarno delo. V jami nočejo delati hrupa, da se ne zamerijo Berkmandeljcu, ki je sicer dober duh, a vpitja in žvižganja ne mara. Prav tako ne vinjenih rudarjev. Nek rudar pa je le vzel na delo četrt litra žganja in ga skril v skrivališče, da bi ga v odmoru popil. A ko je steklenico nagnil, je videl, da je prazna; naslednji dan se je vse ponovilo. To je rudarja ujezilo. Kupil je liter najmočnejšega žganja, ga postavil v skrivališče in si mislil: “Napij se pošteno, da bom videl, kdo si!” V odmoru je našel v skrivališču majhnega možica, Berkmandeljca. Bil je tako pijan, da se ni mogel premakniti z mesta. Rudar ga je zgrabil in zahteval od njega, naj mu pokaže, kje se nahajajo zlate žile. Možic se je oprijel rudarjeve roke in prehodila sta vso Peco. Kjerkoli sta hodila, povsod so se razodevale rude: svinec, železo, srebro, zlato in diamanti. Ko sta vse obhodila, je Berkmandeljc postavil rudarja pred rov in mu rekel smeje: “Zakaj se nisi polastil mojega pasu, dokler sem bil pijan? Tedaj bi ti moral pokazati tudi pot do svojih zakladov, tako pa si samo pasel oči in ostal boš prav takšen siromak, kakor si bil doslej!”
Škrat je izginil, rudar pa je šel domov. A našel ni več ne svojih ljudi ne svojega doma: hodil je namreč tristo let pod zemljo …

Podzemlje Pece

Po ljudskem verovanju naj bi bile tam, kjer prebiva rudarski škrat Berkmandeljc, bogate rudne žile. In res so med Peco in Uršljo goro ljudje že od nekdaj kopali svinčevo rudo. Najdišče so odkrili že Rimljani, vendar so prvi pisni viri o izkoriščanju iz leta 1665, ki sedaj velja za začetek rudarjenja. V več kot treh stoletjih so rudarji odkopali 19 milijonov ton svinčeve in cinkove rude, za kar so morali izkopati več kot 800 kilometrov rovov! Pravijo, da škrati ne marajo sprememb in se nikoli niso mogli vključiti v moderno življenje. Ne marajo elektrike, industrije, novosti, tehnike in aparatov. Zato so bili verjetno veseli, ko so leta 1988 rudnik začeli postopno zapirati, šest let kasneje pa se je proizvodnja dokončno ustavila. Del rudnika so začeli preurejati v muzej, spodnje rove pa so zalili z vodo.

Opis poti

Na izhodišče, ki je v industrijski coni Glančnik, se pripeljemo iz Raven na Koroškem po magistralni cesti Dravograd–Črna na Koroškem. Peljemo skozi Mežico in pred naseljem Polena zavijemo levo za Mežiški rudnik oziroma Podzemlje Pece (dobro označeno).

V stavbi na Glančniku, ki so jo zgradili angleški lastniki rudnika leta 1928, si ogledamo muzej z zbirko rud, mineralov in fosilov, etnološko zbirko, jamomersko sobo … Nato se pripravimo na odhod v podzemlje, kjer je stalna temperatura 10 ºC, si nadenemo površnike, čelade in svetilke. S pravim rudarskim vlakcem se bomo po rovu Glančnik 15 minut vozili do postaje Moring na osmem obzorju, ki leži na nadmorski višini 510 metrov. Nato se dvignemo na višje, sedmo obzorje, 542 metrov visoko. Hoje po rudniških rovih je približno za kilometer in pol, vmes pa premagamo tudi 300 stopnic. Z vlakcem se vrnemo na izhodišče.

Več informacij

Vir zgodbe: Jakob Kelemina: Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva; priredila Irena Cerar.

Podrobnejši opis izleta lahko poiščete v knjigi Irene Cerar: Pravljične poti Slovenije, Založba Sidarta, 2004, 2005, 2007, 2012, 2016, 2019.