Ilustracije, fotografije in povzetek besedila iz knjige Irene Cerar: Pravljične poti v zgodovino (Založba Sidarta, 2009, 2010.)
Lipa
Štanjelski grof se je bal roparjev, zato je dobil tri kovače in jim naročil, da morajo v treh dneh skovati železna vrata. Hiteli so in jih tudi naredili, vendar jim je zmanjkalo časa, da bi jih postavili, prehitela jih je noč. Zato jim je grof naročil, naj varujejo vhod v mesto. Kovače je bilo strašno strah, da pridejo ravbarji. Zato so se spravili na lipo, ki je stala tam zraven. Tudi za vrata so se bali, zato so jih z vrvmi privezali na lipo. Potem so bili tiho.
Tisto noč so res prišli ravbarji v Štanjel in ukradli grofu cekine. Ko so se vračali, so na mizo pod lipo stresli cekine in jih šteli. Na sedem delov so delili, toliko jih je bilo. Če si jih tako pogledal, so si bili zelo podobni, samo eden je imel navado, da je zmeraj držal jezik ven iz ust. Eden od kovačev se je začel premikati. Druga dva sta mu kazala, naj bo tiho. »Ne morem več tiščati!« »Tišči, tišči,« sta mu dopovedovala.
Ilustracija: Matjaž Schmidt
A ni mogel in se je polulal. Razbojnika, ki je štel denar, je to nekoliko zmotilo in je rekel: »Nocoj je pa močna rosa.« Potem je štel naprej. Čez nekaj časa je začel drugi mencati: »Joj, ne morem več, moja potreba je še hujša kot tvoja. Smo morali pojesti vse tiste češplje! Zdaj je po nas!« Ni več zdržal, je popustil. »Danes pa pada tudi mana!*,« je rekel eden od razbojnikov, drugi še opazili niso, tako so bili zaverovani v cekine. Mine nekaj časa, ko potoži tretji kovač: »Joj, ne morem več držati teh težkih vrat!« Oni spodaj so ravno končali s štetjem. Takrat so železna vrata štrbunknila ravno na tistega razbojnika, ki je držal jezik zmeraj ven iz ust in so mu ga prebila. Kovači na lipi so se ustrašili, zakaj ta s prebitim jezikom jih je opazil. A ni mogel povedati! Drugi razbojniki so tekli, ta pa za njimi … hotel jim je povedati, da kazen ni prišla z neba, samo z lipe.
Grof je vse tri kovače bogato nagradil. Sedem razbojnikov pa verjetno še zmeraj teče, če se niso vseeno kje ustavili.
* mana – božji dar
Štanjel
Za kraj, kjer so doma nabrite »štorije«, kakor tod pravijo izmišljenim zgodbam, lahko mirno rečemo, da je eden najbolj slikovitih in najstarejših na Krasu. Od daleč se zdi kot nekakšno dobro utrjeno kamnito gnezdo, skladno in zlito z okoliško pokrajino. Osrednje zgradbe v naselju so grad, cerkev sv. Danijela in trg z vodnjakom. Od tu v notranjost tečejo kamnite uličice, ki ležerno ovijajo pobočje griča, na katerem se je vse skupaj pravzaprav začelo.
Več ...
Grič Turn je bil namreč naseljen že v železni dobi, pred 2500 leti, ko je na njem nastala naselbina. V antičnem obdobju so ga zasedli Rimljani in zgradili utrjeno postojanko, od koder so imeli nadzor nad prehodom s Krasa v Vipavsko dolino. V srednjem veku se je Štanjel razvil v terasasto naselje in je predstavljal pomembno trgovsko postajo. Prvič je bil omenjen leta 1402. Turkom gre zasluga, da je v 15. stoletju dobil močno obzidje, v kasnejših stoletjih pa so praktični domačini hiše in del gradu zaradi prostorske stiske preprosto naslonili nanj. To naselju še danes daje značilen utrjen videz. V času od 16. do 19. stoletja so v Štanjelu vladali grofje Cobenzli, ki so si v gradu uredili svojo rezidenco. Spomin na enega od njih ohranja tudi naša zgodba o kovačih in ravbarjih. Cobenzli so z različnimi prezidavami dali naselju prepoznaven pečat. Štanjelski grad je bil v drugi svetovni vojni močno prizadet in ga postopno obnavljajo. V njem je urejena likovna zbirka slikarja in grafika Lojzeta Spacala, grajski prostori pa so prizorišče porok in najrazličnejših kulturnih prireditev.
V času med obema svetovnima vojnama je naselju dal poseben arhitekturni in razvojni pomen arhitekt in urbanist Maks Fabiani (1865–1962), rojen v bližnjem Kobdilju. Celo desetletje je bil štanjelski župan. Pod njegovim vodstvom je nastal tudi Ferrarijev vrt pod naseljem, ki velja za najpomembnejšo parkovno ureditev iz časa med obema vojnama pri nas.
Fotografija: Janez Skok
Opis poti
Do Štanjela se pripeljemo po cesti Sežana–Nova Gorica. Parkiramo pod naseljem ali na večjem označenem parkirišču pred turistično-informacijskim centrom (TIC).
V Štanjelu in okolici se lahko zadržujemo malo ali veliko časa, zelo verjetno pa se bomo želeli večkrat vrniti. Za začetno raziskovanje, posebej če imamo s seboj majhne otroke, bo poleg potepanja po naselju najbolj primerna krožna panoramska pot, ki nas popelje po severni strani griča v Ferrarijev park in do Kobdiljskega stolpa. Pred vstopom v naselje bodimo na levi strani ceste (v zavoju) pozorni na monumentalni portal, kjer je začetek Fabianijeve poti (oznaka poti je podobna srebrnozeleni zanki), katere majhen del bomo prehodili. Panoramska pot je pravzaprav nekdanji dostop za avtomobile do Ferrarijeve vile. Pot obkroži grič, popelje pa nas mimo dveh urejenih razgledišč s prekrasnim razgledom na okolico. Speljana je skozi gozdiček, kar je poleti še posebej prijetno, konča pa se z razširjenim prostorom, kjer so v 30. letih prejšnjega stoletja lahko parkirali pet avtomobilov. Skozi vhodni paviljon vstopimo na vrt in že se nam odpre razgled na Braniško dolino. Otroke bo zagotovo zanimal ribnik z otokom, mostičkom, vodometom, z značilnimi detajli školjk, s shrambo za barke in razglednim paviljonom. Na izhodu iz vrta je Kobdiljski stolp ali Stolp na vratih – ravno zanj so naši kovači kovali železna vrata. Tu imamo dve možnosti: lahko se vrnemo v naselje in prekrižarimo še kamnite uličice. Ogledamo si romansko ali kraško hišo, ki odraža arhitekturne značilnosti prvotnih kraških hiš, grajenih v času romanike in gotike. Lahko se povzpnemo na razgledno Ledenico ali Gledanico, najvišjo točko na vrhu hriba Turn, kjer so ostanki rimskega razglednega ali obrambnega stolpa.
Druga možnost pa je sprehod do cerkvice sv. Gregorja, ki jo že iz Ferrarijevega vrta vidimo na sosednjem griču. Sledimo oznakam za Fabianijevo pot, ki se od Kobdiljskega stolpa spusti vzdolž parka po Štanjelskem griču do borovega gozdička s klopmi. Pod nami je avstroogrsko vojaško pokopališče, klopi pa so bile prvotno počivališče za sorodnike umrlih vojakov. Povzpnemo se do Svetega Gregorja, od koder je lep razgled na Štanjel. Ob majhni cerkvi iz 15. stoletja je pokopan arhitekt Maks Fabiani. Na izhodišče se vrnemo po isti poti.
Informacije za na pot
Nadmorska višina: 311 m
Višina izhodišča: 330 m
Višinska razlika: 19 m
Vrsta izleta
Sprehod. Krožna panoramska pot (osnovna različica) je primerna tudi za sprehod z otroškim vozičkom. Fabianijevo pot sestavlja več med seboj povezanih sprehajalnih poti; v vodniku sta predlagani samo dve krajši različici. Če želimo, lahko od cerkve sv. Gregorja nadaljujemo do Gornjega Kobdilja (nekdanje posestvo Fabianijevih) in dalje v Dolnji Kobdilj ter mimo avstroogrskega pokopališča nazaj na izhodišče. Pot je mestoma pomanjkljivo označena, zato je orientacija otežena. Vodnik z opisom celotne poti lahko dobite v bližnjem TIC-u.
Najprimernejši čas
Vsi letni časi, razen v hudem mrazu in burji. Lepo je spomladi, ko pred gradom cvetijo divji kostanji.
Dolžina izleta
Krožna panoramska pot 30 min
Krožna panoramska pot–Sv. Gregor– izhodišče 1 h
Gostišče na poti
Restavracija v gradu
Več informacij
Vir zgodbe: Jelka Hadalin, Danila Kocjan: Bejži zlodej, baba gre. Kmečki glas, 1993. Priredila Irena Cerar.
Podrobnejši opis izleta lahko poiščete v knjigi Irene Cerar: Pravljične poti v zgodovino, Založba Sidarta, 2009, 2010.
