Ilustracije, fotografije in povzetek besedila iz knjige Irene Cerar: Pravljične poti v zgodovino (Založba Sidarta, 2009, 2010.)
Kamnite skrivnosti
Skrivnostni kamen iz Krkavč ljudje danes imenujejo preprosto Kamen, mesto, kjer se nahaja in njegovo bližnjo okolico pa »Pri Kamnu«. Kamen so včasih tudi častili. Na dan svetega Vida so polagali roke nanj, za božič pa so ob njem preživeli celo noč, tako da so na ogenj dali hrastovo drevo, ki je gorelo do jutra. Ko se je svitalo, so se zbrali vsi vaščani in si nazdravili. Pomagal naj bi, da bi narava bogato obrodila.
Ilustracija: Milan Erič
Blizu Kamna, na drugi strani ceste, je Gradišče, kjer je nekoč stal grad. V sredini gradu je bil 40 metrov globok vodnjak, na dnu katerega naj bi bilo zakopano zlato tele. Na gradu je živel graščak, z dlakami po vsem telesu, ki so se ga vsi bali. Pravijo tudi, da je na njivi pod gradom vrag nastavljal zlatnino. Ko so jo ljudje hoteli pobrati, jo je potegnil nazaj pod zemljo. Tudi o Kamnu so govorili, da se pod njim ali v njegovi bližini skriva zaklad, tja pa naj bi ga zakopal nek duhovnik. Tisti, ki bo hotel zaklad dvigniti, bo moral to storiti molče. Žebelj iz skrinje bo moral privezati konju za rep, ko pa bo konj povlekel skrinjo ven, mu bo rep odpadel …
Kamen iz Krkavč
Krkavče so sicer ena izmed najstarejših vasi v slovenski Istri, a pozornost so pritegnile predvsem s skrivnostnim Kamnom, ki stoji na obrobju vasi. Podolgovata reč je visoka približno 2,5 metra, vendar je iz tal gleda le še 1,6 metra. Na obeh straneh ima Kamen vklesani stilizirani človeški podobi z razširjenimi rokami in žarkovno krono. Kamen so v letih 1998–1999 očistili in naredili kopijo, izvirnik pa vrnili v Krkavče. Zgornji del je nekoliko poškodovan, po pripovedovanju domačinov naj bi imel nekoč tri glave, ki naj bi jih z motiko odbil nek jezen mož.
Fotografija: Janez Skok
Več ...
O starosti in pomenu Kamna obstajajo najrazličnejše teorije. Nekatere umeščajo kamen v rimsko dobo, in naj bi bil star okoli 2000 let, podobi na kamnu pa razlagajo z značilno upodobitvijo sončnega boga Mitre, katerega čaščenje so v naše kraje prinesli vojaki iz vzhodnega dela Rimskega cesarstva. To teorijo podpira tudi dejstvo, da je mimo Krkavč proti Dragonji tekla pomembna rimska cesta. Druga teorija meni, da je Kamen starejši in naj bi predstavljal naš edini doslej znani megalitski spomenik – menhir. Menhirji, v keltščini dobesedno »veliki kamni«, ki jih lahko na primer občudujemo v francoski Bretaniji in na Korziki, so v neolitiku in bronasti dobi rabili v kultne, darilne ali nagrobne namene. Še dodatno pa vse skupaj zaplete teorija, da je na njem upodobljena »vrhovna« staroslovanska božja trojica: Perun, Svarog in Svarožič. Kakorkoli že, verjetno ne bomo nikoli izvedeli, kaj vse je Kamen nekoč domačinom pomenil in kje vse je stal. Nekateri arheologi menijo, da je bilo prejšnje stojišče na bližnjem Gradišču, kjer so našli ostanke mozaičnega tlaka, vodnjak, kipce in žigosane rimske opeke, ki dokazujejo, da je tam stala rimska vila. Ob Kamnu naj bi se odvijali obredi, povezani s čaščenjem sonca in priprošnjami za rodovitnost. Krščanski duhovniki so stare obrede poskušali preprečiti in jim dati novo vsebino. Okoliške cerkve so namreč v 12. stoletju postavili tako, da Kamen skupaj z Gradiščem stoji v križišču osi štirih oziroma petih cerkva, ki tvorijo latinski oziroma prostorski križ, ki vsekakor ni naključen. S Kamnom so povezane tudi procesije za prošnje dneve pred vnebohodom (štirideseti dan po veliki noči), ko so šli ljudje čez njive in polja ter prosili za blagoslov, varstvo pred naravnimi nesrečami, lepo vreme in dobro letino. Procesija je bila v različnih obdobjih različno dolga, a zbirno mesto je bilo vedno pri Kamnu. Tokratni izlet smo zasnovali po poti procesije, ki je bila v rabi pred 50 leti in več in nas bo popeljala po slikoviti in tihotni okolici Krkavč.
Opis poti
V Krkavče se lahko pripeljemo iz Kopra ali Izole. Pred vasjo sledimo oznaki za Kamen, ki nas pri pokopališču usmeri levo; parkiramo pri Kamnu.
Od njega nadaljujemo po ozki asfaltni cesti proti Škrljevcu, gremo skozi vas, na koncu vasi pa pri transformatorju zavijemo desno na zaraščeno stezico. Po njej gremo mimo Žvabov in ko dosežemo boljši makadam, zavijemo desno. Kmalu smo na asfaltni cesti, kjer krenemo levo, pod nami pa vidimo nasade oljk in slutimo dolino Dragonje. Ko se začne cesta spuščati proti Svetemu Mavru (čez približno 30 metrov), še pred vasjo zapustimo asfalt in zavijemo desno na kolovoz. Od tu je že lep pogled na Krkavče, kamor se počasi vzpnemo. Ogledamo si župnijsko cerkev sv. Mihaela, ki je grajena na živi skali, in nadaljujemo po uličici levo od cerkve do glavne ceste, po kateri se vrnemo na izhodišče.
Informacije za na pot
Nadmorska višina: 175 m (Krkavče)
Višina izhodišča: 274 (Gradišče)
Višinska razlika: 99 m
Vrsta izleta
Pot je neoznačena, a orientacijsko nezahtevna. Večinoma poteka po cestah. Ves čas hodimo skozi naselja, tako da lahko vedno koga povprašamo za pot, če smo negotovi.
Najprimernejši čas
Vse leto.
Dolžina izleta
Kamen–Krkavče 45 min
Krkavče–izhodišče 20 min
Skupaj 1.30 h
Več informacij
Vir zgodbe: Jana Puhar, Andrej Pleterski: Krkavški kamen v ljudskem izročilu in v sklopu obredne prostorske strukture. Studia mythologica Slavica, VII, 2005, Ljubljana 2005. Priredila Irena Cerar.
Podrobnejši opis izleta lahko poiščete v knjigi Irene Cerar: Pravljične poti v zgodovino, Založba Sidarta, 2009, 2010.
