Fotografije, ilustracije in besedilo povzeto iz knjige Irene Cerar Pravljične poti Slovenije (Založba Sidarta, 2004, 2005, 2007, 2012, 2016, 2019).
Vremenar
Na pobočju Nanosa, pod Plešo, stoji še danes cerkvica brez strehe in njeno kamenje je prav belo in izprano od sonca in zimskih viharjev. Pred več sto leti, ko tu še ni bilo cerkve, je imel na tem pobočju svojo kolibo menih Heronim. Bil je samotar, a dober človek. S tega mesta se še danes v jasnem vremenu vidi do morja. Zvečer je prižgal ogenj, da je mornarjem, ki so pluli, dajal znamenje, da se bližajo obali. Bil je vremenar. Prebivalce Podnanosa in okolice je obveščal in svaril pred nevarnostjo toče in burje. Po njegovi smrti so mu ljudje zgradili cerkvico, ki nosi njegovo ime.
Ilustracija: Ana Razpotnik Donati
Sveti Hieronim
Kamnita cerkvica, ki jo omenja zgodba, ni več brez strehe, saj so jo lepo obnovili. Stoji na zahodnem delu visoke kraške planote, Nanosa, ki ima več vrhov. Najvišje se dvigata Suhi vrh (1313 m) in Debeli vrh (1301 m), a najbolj znan in priljubljen planinski cilj je 1262 metrov visoka Pleša z Vojkovo kočo na jugovzhodnem delu planote. Nanjo vodijo številne poti, po katerih se vzpenjajo ravno tako številni planinci. Malo manj ambiciozen, a za najmlajše prav tako imeniten izletniški cilj je cerkvica sv. Hieronima. Leži pod vznožjem Grmade na višini 1019 metrov. Za svetega Hieronima, ki mu je cerkev posvečena, se uporabljajo tudi druga imena, kot npr. Jerom, Jeromen ali Jeronim, kar v dobesednem prevodu pomeni človek s svetim imenom.
Več ...
Cerkvica je bila verjetno zgrajena leta 1586, če lahko sklepamo po letnici, zapisani na cerkveni steni. Že v poznem srednjem veku je privlačila romarje in tudi sedaj jih, še posebej 30. septembra. Takrat je tu vsakoletno žegnanje, imenovano šagra, ki poteka na dan smrti sv. Hieronima. Dobrohotni vremenar, ki naj bi živel na travnatem pobočju Nanosa, je imel čudovit razgled. Zapustil ga je tudi nam. S klopi pred cerkvijo se široko odpira pogled na Vipavsko dolino, matični Kras, na odsekano planoto Trnovskega gozda. Lahko se vidi vse do morja …
Fotografiji: Simon Strnad
Opis poti
Avtocesto Ljubljana–Koper zapustimo pri izvozu za Razdrto in z vožnjo nadaljujemo po stari cesti proti Vipavi. Po nekaj kilometrskem spustu pridemo do križišča, kjer se v desno odcepi naša cesta proti Nanosu. Po približno osmih kilometrih smo pri lovski koči Vojkovo, kjer parkiramo.
Smerokaz pred kočo nas usmeri proti vzhodu, k cerkvi sv. Hieronima. Pot nas popelje skozi borov gozdiček, ko pa stopimo na plano, se nam razkrije cilj našega potepanja – kamnita cerkvica, katero bomo imeli ves čas pred očmi. Pot je vedno bolj razgledna. Če nas sprehod do cerkvice ni utrudil, lahko nadaljujemo po stezi ali makadamski cesti proti Vojkovi koči, ki jo dosežemo v dobre pol ure. Vrnemo se po isti poti.
Informacije za na pot
Nadmorska višina: 1019 m
Višina izhodišča: 800 m
Višinska razlika: 219 m
Vrsta izleta
Planinski izlet. Pot je lahka in označena.
Najprimernejši čas
Od spomladi do začetka junija. Nikar na izlet v burji ali poletni vročini!
Nevarnosti
V pozni pomladi lahko zdrsnemo na travah, poleglih od snega. Če se držimo poti, te nevarnosti ni. Še najbolj nevarna je ozka cesta, ki se v serpentinah dviga na Nanos, oziroma prehitri vozniki in padajoče kamenje.
Dolžina izleta
Izhodišče–cerkev sv. Hieronima 1 h
Cerkev sv. Hieronima–izhodišče 45 min
Skupaj 2–2.15 h
Gostišče na poti
Lovska koča Vojkovo, 800 m
Več informacij
Vir zgodbe: Marija Stanonik: Slovenske povedke iz 20. stoletja, Mohorjeva družba, 1990.
Podrobnejši opis izleta lahko poiščete v knjigi Irene Cerar: Pravljične poti Slovenije, Založba Sidarta, 2004, 2005, 2007, 2012, 2016, 2019.
