Ilustracije, fotografije in povzetek besedila iz knjige Irene Cerar: Kamniške pravljične poti (Založba Sidarta, 2015.)
Vile na Menini planini
Neke pomladi, pred davnimi leti, je grajski gospod iz Motnika šel s svojim sinom in spremstvom na lov na Menino. Komaj so začeli z lovom, ko je zagrmelo in začel je padati leden dež, megla pa je prekrila planino. Grajski gospod in sin sta se izgubila. A rešile so ju dobre vile. Gospod se jim je hotel zahvaliti, vendar so se samo skromno nasmehnile in odšle v gozd. Gradu že zdavnaj ni več, a vile še vedno živijo na Menini. Sprehajajo se, vendar jih nihče več ne vidi. In tako je tudi prav.
Menina planina
Obstaja več ljudskih pravljic, ki se godijo na Menini in skoraj vse so povezane z vilami. Znana zgodba, ki govori o nastanku planine, pravi, da so se pastirji nekoč stepli, kdo bo imel najmlajšo in najlepšo vilo za ženo. Vila pa jim je rekla: “Tisti me bo dobil, ki me bo ulovil!” Tekla je in tekla, pastirji pa za njo. Ko se je je najmlajši in najlepši pastir prvič dotaknil, je spustila solzo, iz katere je nastala reka Dreta. Ko jo je ujel drugič, si je izpulila las, iz katerega je zrasla Menina planina. Ko jo je na vrhu ujel tretjič, pa je tako dolgo jokala, dokler se ni stopila v solzah. Na mestu, kamor so padale vilinje solze, je nastalo jezerce Biba …
Tudi če na svojem potepanju ne bomo videli nobene vile, bomo njihovo čudežnost lahko zaslutili v lepotah te prostrane kraške planote v predgorju Kamniško-Savinjskih Alp.
Ilustracija: Polona Lovšin
Več ...
V davnini so ljudje sredi širokih gozdov Menine planine izkrčili pašne površine, kjer poleti in v zgodnji jeseni še vedno pasejo. Tudi jezerce Biba, ki ga omenja zgodba, je nekaj posebnega in je zavarovano kot naravni spomenik. Na sicer luknjičastem kraškem površju je nastalo zaradi ozkega pasu gline, verjetno pa so dno zatesnjevali tudi pastirji, ki so jezerce že v preteklosti uporabljali kot pomemben vir za napajanje živine. Kako veliko bo vilinsko vodno domovanje ob našem obisku, pa bo predvsem odvisno od količine padavin.
Na planini Biba se bomo srečali s kravami, čredami konj in tropi ovac – vsekakor redko doživetje za današnje najmlajše. A živali samo opazujmo, ne hranimo, božamo ali motimo jih. Na cilju, pri koči, bomo nagrajeni s širokim razgledom na Kamniško-Savinjske Alpe, saj planina velja za odlično razgledišče.
Opis poti
Do Koče na Bibi se lahko pripeljemo iz Tuhinjske doline. Začetek označene planinske poti proti Domu na Menini je pri koči. Vzpnemo se čez slikovite pašnike do večje kotanje, v kateri je jezerce Biba. Ne aprej sledimo pašnikom, nato pa nas markirana pot vodi izmenično po cesti in pašnikih. Na poti do planinskega doma bomo, predvsem ob večjih padavinah, prešteli kar 7 »jezerc« – lokev oziroma luž za napajanje!
Vrnemo se po isti poti, lahko pa jo mahnemo kar po cesti, ki nas bo prav tako pripeljala do avtomobila. Za ta planinsko nezahteven izlet bomo potrebovali slabo uro v vsako smer.
Informacije za na pot
Nadmorska višina: 1453 m
Višina izhodišča: 1309 m
Višinska razlika: 144 m
Značaj poti
Planinski izlet. Pot je tehnično nezahtevna, dobro označena in obiskana.
Najprimernejši čas
Izlet je primeren v vseh letnih časih, tudi pozimi, če ni preveč snega. V snegu je na nekaterih mestih pot lahko orientacijsko zahtevna. V megli nam lahko ponagaja slabša vidljivost; takrat se izletu rajši odpovejmo.
Nevarnosti
V času paše ne izzivajmo goveda, štirinožne prijatelje pa vodimo na vrvici.
Dolžina izleta
Koča na Bibi–jezerce Biba 20–30 minut
jezerce Biba–Dom na Menini 40 minut
Vrnitev na izhodišče 50 minut
Skupaj 2–3 h
Planinske koče ob poti
Koča na Bibi, 1309 m
Dom na Menini planini, 1453 m
Zemljevid
Savinjska dolina in širša okolica, 1 : 50.000
Več informacij
Zapis zgodbe: po pripovedovanju Jožeta Keršiča na Križnikovem pravljičnem festivalu 7. 6. 2014 v Motniku priredila in skrajšala Irena Cerar.
Pravljico Kako je nastala Dreta, Menina in Biba je zapisal Lojze Zupanc v knjigi Povodni mož v Savinji, Mladinska knjiga, 1957.
Podrobnejši opis izleta lahko poiščete v knjigi Irene Cerar: Kamniške pravljične poti, Založba Sidarta, 2015.
