Fotografije, ilustracije in besedilo povzeto iz knjige Irene Cerar Pravljične poti Slovenije (Založba Sidarta, 2004, 2005, 2007, 2012, 2016, 2019).
Kako je Jezernik odšel v pravljice
Nekoč je živel v Lovrenških jezerih na Pohorju povodni mož Jezernik. Dolgo mu je kar dobro šlo, ker ga ni nihče motil. Nato pa je prišla industrializacija in v dolini je nastajal vedno večji hrup in vedno več smrdljivih plinov. Ti strupi so prihajali tudi do Pohorja, kar je zelo motilo Jezernika. Najbolj pa se je jezil na mesto Maribor.
Ko ni mogel več zdržati, je prijel velikansko skalo, ki jo je iztrgal iz enega pohorskih hribov, in jo z vso močjo zagnal proti Mariboru. K sreči pa je zagnal premalo. Skala je padla sredi polja na zemljo in obstala. Danes se imenuje Pekrska gorca. Drugič ni metal, ker so se mu zasmilili ljudje. Rajši se je sam umaknil.
Ja, kam? V pravljice, menda!
Ilustracija: Marjan Manček
Lovrenška jezera
Pohorje je najbolj znano in obiskano pogorje severovzhodne Slovenije. Divja pohorska pokrajina s potoki, jezeri, slapovi in prostranimi smrekovimi gozdovi je od nekdaj burila ljudsko domišljijo.
Včasih seveda niso vedeli, da se to kar 70 km dolgo in 25 km široko pogorje razlikuje od večine drugih slovenskih gora po kamninah starejšega izvora. Osrednji del je namreč zgrajen iz neprepustnih magmatskih kamnin, zaradi katerih voda tu ne ponikne, ampak teče po površini, se zadržuje v kotanjah, tvori jezera in hrani mlake visokih šotnih barij. Nastanek teh skrivnostnih jezerc, ki so brez pritokov, a nikoli ne presahnejo, so ljudje pojasnjevali na različne načine. Najpogosteje so bili mnenja, da jih je ustvaril povodni mož Jezernik. Nekatere zgodbe pa pripovedujejo, da so na teh mestih nekoč stali lepi gradovi, v katerih pa je prebivala zelo skopuška in sebična gospoda. Ker je ponavadi zavrnila pomoč revnim ali lačnim, je bila kaznovana tako, da se je grad podrl, območje pa je zalila voda.
Več ...
Lovrenška jezera so med vsemi pohorskimi jezerci in barji najbolj slikovita in največja. Pravzaprav niso “prava” jezera, ampak visoka šotna barja, ki so se razvila pred 8000 leti. V zamočvirjenih kotanjah so v dolgih stoletjih nastala barja, za katera je značilno, da nimajo nobenega stika s podtalno vodo in se napajajo samo z deževnico. Značilni rastlini sta šotni mah in barjansko ruševje, ki prehaja v smrekov gozd. Zanimiva rastlina pohorskih šotnih barij je tudi mesojeda okroglolistna rosika, ki z lepljivimi laski na listih lovi manjše žuželke in se z njimi hrani.
Lovrenških jezerc, ki ležijo med Črnim vrhom (1543 m) in Roglo (1517 m) je kar 21 in med njimi je speljana urejena in utrjena pot, saj sicer po mehkih in občutljivih tleh ne bi mogli hoditi. Nenavadno barjansko pokrajino pa si lahko ogledamo tudi z bližnjega razglednega stolpa. Vsekakor so Lovrenška jezera s svojimi črnimi barjanskimi okni, ki jih obkroža zeleno ruševje in v katerih se zrcali nebo ter prevažajo oblaki, osupljivo lepa in še vedno nekako skrivnostna.
Fotografija: Franci Horvat
Opis poti
Do smučarskega središča Rogla se pripeljemo iz Zreč; parkiramo na velikem parkirišče pri hotelu Planja.
Preko širnih travnatih planjav sledimo Slovenski planinski poti v severozahodni smeri. Kmalu pridemo do sedla Komisija, kjer se poti cepijo. Do jezer bomo izbrali levo pot (smer Ribniška koča), na naslednjem razpotju pa nas table usmerijo desno do razglednega stolpa. Z njega si lahko ogledamo Jezerski vrh, Roglo, Kozjak in Lovrenška jezera, ki jih lahko obhodimo po učni poti s pojasnjevalnimi tablami.
Za ta planinski izlet potrebujemo ustrezno planinsko opremo in obutev ter vsaj dve uri in pol časa.
Informacije za na pot
Nadmorska višina: 1529 m
Višina izhodišča: 1450 m
Višinska razlika: 200 m
Najprimernejši čas
Primerno v vseh letnih časih.
Gostišče na poti
Turistični center Rogla
Dolžina izleta
Rogla–Lovrenška jezera 1 h
Lovrenška jezera–Rogla 1 h
Skupaj 2–2.30 h
Več informacij
Vir zgodbe: Anton Gričnik: Noč ima svojo moč, Bog pa še večjo, Kmečki glas, 1995; priredila Irena Cerar
Še več izletov po Pohorju lahko poiščete v knjigi Irene Cerar: Pravljične poti Slovenije, Založba Sidarta, 2004, 2005, 2007, 2012, 2016, 2019.
