Ilustracije, fotografije in povzetek besedila iz knjige Irene Cerar: Pravljične poti v zgodovino (Založba Sidarta, 2009, 2010.)
Zmaj Kač in zlata krona
Nekoč je v votlini na gradu Grad živel zmaj Kač, ki je imel na glavi lepo zlato krono. Vsako jutro se je odpravil v grajski ribnik kopat. Da se zlata krona ne bi zmočila, jo je odložil v travo ob ribniku. Grof in grofica sta se vsako jutro sprehajala po grajskem parku. Opazila sta krono in njena lepota je grofa premamila, da si jo je zaželel. Razglasil je, da bo tisti, ki mu prinese zmajevo krono, dobil njegovo hčer za ženo. Grofična je bila zelo lepa, pa vendar si nihče ni upal priti navzkriž z zmajem Kačem. Nekega dne pa se je krepak mlad fant iz okolice gradu vseeno opogumil. Kakor vsak dan se je tudi tega dne zmaj namakal v ribniku. Fant je v trenutku njegove nepazljivosti pograbil krono, zajahal urnega konja in oddirjal v grad. Zmaj Kač se je pognal za njim, a prepozno. Ko je fant prijezdil na grajsko dvorišče, so za njim spustili mogočna železna vrata. Zmaj je pridirjal s tako hitrostjo, da se pred spuščenimi vrati ni mogel pravočasno ustaviti in se je zaletel vanje. Udarec je bil zanj usoden, saj je obležal mrtev pred grajskimi vrati. Tako je grof dobil zmajevo krono. Svojo novo lastnino je tako dobro skril v gradu, da je nikoli več niso videle človeške oči. Od takrat je minilo že več sto let. Zmajeva krona še danes varuje graščino, saj je še vedno skrita v njej …
Ilustracija: Mojca Cerjak
Grad na Goričkem
Poleg zmaja naj bi pred mnogimi leti na gradu živela tudi skoraj 20 metrov dolga kača, ki je imela 10 oči in je znala govoriti, na glavi pa je nosila preprosto krono. Do ljudi je bila zelo prijazna, dajala jim je hrano, denar in oblačila. Z njo je živelo mnogo manjših kač. Nekega dne pa velika kača nekemu skopuhu ni dala dovolj denarja, zato jo je ta lopnil s kolom po glavi. Kača je začela tako jokati, da je nastala velika povodenj. Ko so se ljudje začeli utapljati, je prenehala jokati. Slekla je svojo kožo in pod njo se je skrivala prekrasna deklica z biserno krono. Vse ostale kače pa so se spremenile v grajsko gospodo in služinčad. Tako se je končal davni urok …
Fotografija: Franci Horvat
Več ...
Zmaja in kače velikanke ob našem obisku ne bomo srečali, bomo pa vsekakor imeli kaj videti. Grad že leta 1214 omenjajo kot castrum Lyndua (Gornja Lendava), arheološka izkopavanja pa potrjujejo njegov obstoj že v 11. stoletju. Po ljudskem izročilu naj bi ga, tako kot čudovito rotundo sv. Nikolaja v Selu, pozidali ali se ga polastili vitezi templjarji, a zgodovinski viri tega ne potrjujejo. Dejstvo je le, da so v gradu skoraj tisoč let gospodovali madžarski plemenitaši. Nekateri od njih naj bi bili tako skopi, da so morali kmetje med obiranjem češenj žvižgati, da jih ne bi mogli jesti! Domačini pravijo, da je to največje grajsko poslopje v Sloveniji, saj naj bi imel po ljudskem pripovedovanju 365 prostorov, kolikor je dni v letu. Razvrščeni so okoli velikega notranjega dvorišča, ki ga objemajo baročni arkadni hodniki. Na dvorišču je s ploščo zavarovan globok vodnjak, ki je vklesan v živo skalo. Verjetno je nekoč najudobnejši kotiček gradu predstavljal stanovanjski del s stekleno teraso, kjer je grajska gospoda uživala v razgledu na cvetlični vrt, ribnik in urejen angleški park.
Tako kot veliko naših gradov tudi ta grad obnavljajo. V novih prostorih ima sedež Javni zavod Krajinski park Goričko, obiskovalci pa si lahko ogledajo delavnice domačih obrti, poročno in viteško dvorano, črno kuhinjo, obnovljeno klet ter grajsko kapelo z lepim baročnim zvonikom. V okolici gradu lahko z majhnimi otroki raziščete grajski park, kjer rastejo veličastna stara drevesa in manj znane vrste, kot so tulipanovci, rdeče bukve, rdeči hrasti, gledičevke, sofore in platane. Zelo lep pa je sprehod do grobnice grajskih velikašev – kripte, ki stoji na obronku zaselka Kaniža. Pot do slikovitega kotička, kjer so si grajski gospodje v 18. stoletju postavili zadnje počivališče, je krajši del sicer 15 kilometrov dolge Graščakove poti.
Opis poti
Na grad Grad se lahko pripeljemo iz Murske Sobote ali iz Radencev skozi Cankovo in mimo Ledavskega jezera.
Če se po ogledu gradu in parka želimo sprehoditi do grajske kripte, gremo iz parka naravnost, mimo odcepa za daljšo Olivinovo pot, ki se začne na desni. Kmalu smo pri razpotju treh stezic: naravnost se nadaljuje daljša Graščakova pot, skrajno levo se vzpne sprehajalna pot ob robu grajskega parka, mi pa poiščemo srednjo gozdno stezico. Nekoliko se spustimo, dosežemo asfaltno cesto, zavijemo levo po njej in ji sledimo, dokler cesta ne zavije ostro levo. V zavoju jo zapustimo (rjava tabla za Graščakovo pot) in gremo ponovno v gozd na kolovoz. Rahlo se vzpenjamo do naslednjega razpotja; ko se približamo naselju Kaniža, tik pred asfaltno cesto zavijemo desno po kolovozu (na drevesu je smerokaz z napisom Kripta). Svet se kmalu odpre in z vrha hriba imamo lep razgled na okolico. Med njivami se sprehodimo do gozdička, v katerem se med starimi bukvami skriva kripta. Pot nam bo vzela dobre pol ure. Vrnemo se po isti poti.
Informacije za na pot
Nadmorska višina: 340 m
Višina izhodišča: 271 m
Višinska razlika: 69 m
Vrsta izleta
Grajski sprehod. Večidel poti poteka po gozdu, tako da je prijetna tudi poleti, samo zadnji del hodimo po odprtem. V deževnih obdobjih so gozdne poti lahko zelo razmočene, zato dobra obutev ne bo odveč.
Najprimernejši čas
Vse leto, razen v globokem snegu.
Pred obiskom Gradu grad preverite odpiralni čas na spletni strani Parka Goričko.
Nevarnosti
Na krajšem odseku po cesti previdnost ne bo odveč.
Dolžina izleta
Sprehod po grajskem parku 15 min
Grad–grajska kripta 35 min
Vrnitev 30 min
Skupaj 1–1.15 h
Več informacij
Vir zgodbe: Povedala Štefanija Bohar, zapisala Štefanija Fujs, 2006 (za knjigo Pravljične poti v zgodovino).
Podrobnejši opis izleta lahko poiščete v knjigi Irene Cerar: Pravljične poti v zgodovino, Založba Sidarta, 2009, 2010.
