Ilustracije, fotografije in povzetek besedila iz knjige Irene Cerar: Pravljične poti v zgodovino (Založba Sidarta, 2009, 2010.)
Menih koplje zaklad
Na starem Celjskem gradu je v globoki votlini, pod razvalinami, zakopan zaklad. Zapirajo jo velika črna vrata, pred katerimi straži pes, velik kot vol. Vhod do vrat je zasut. Ko je za zaklad izvedel nek menih, se je odločil, da ga dvigne v korist svojega samostana.
Tisti večer, ko je šel na delo, je zmolil, pod haljo dal križ ter vzel lopato in cepin v roke. Pot navzgor je bila težka, poleg tega pa se je bliskalo in grmelo, nato pa se je vlila huda ploha. Vihar ga je oviral pri hoji, vendar je srečno prisopihal do zakletih razvalin. Tam je postavil svetilko na tla in začel hitro kopati. Ko je odstranil veliko skalo, se je zrušila cela plast kamenja in zemlje, menih pa je pred seboj zagledal velikanskega psa. Groza ga je obšla, orodje mu je padlo na tla in tudi sam se je zgrudil. Slišal je strašno tuljenje, žvižganje, kričanje in pihanje ter videl sence, ki so v temi švigale proti njemu. V silnem strahu se je kar onesvestil. Zgodaj zjutraj so ga našli kmetje vsega otrplega in izmučenega pred kupom skalovja, kamenja in peska. Povedal jim je, kaj je doživel v viharni noči. Zato tudi mi še danes poznamo njegovo zgodbo.
Ilustracija: Marjan Manček
Celjski Stari grad
Grad, ki kraljuje nad starodavnim mestom, ni znan le po zakopanih zakladih in brezsrčnih graščakih, pač pa so v njegovi bližini ljudje videvali tudi čudne prikazni, na primer belo »veščo«, iz katere je puhal ogenj in je smrdela po žveplu, ko je napovedala smrt celjskega gradu in gospode. Tudi prerokb ne manjka: v bližnjem Pečovniku naj bi bila skala s kamnito ploščo in skrivnostnim napisom. Če se ji hočeš približati, se proti tebi tako vali kamenje, da se moraš vrniti. Toda ko se bo našel človek, ki bo prebral napis, bo znova vstal rod grofov Celjskih …
Fotografija: Franci Horvat
Več ...
Čeprav so bili v 13. stoletju prvi lastniki gradu Vovberški, se je v zgodovino in ljudsko domišljijo zapisal predvsem kot domovanje grofov in knezov Celjskih, ki so v 14. in 15. stoletju omogočili silovit vzpon celotnega območja. Na grajskem grebenu je v štiristo letih zrasel največji srednjeveški grajski kompleks pri nas. Nekoč pravo pravcato mesto v malem je danes le delno ohranjeno. Med mogočnimi razvalinami izstopata trinadstropni gotski palacij in štirinadstropni Friderikov stolp. Imenuje se po Frideriku II., ki naj bi – zgodba ni ravno za nežna otroška ušesa – umoril svojo prvo ženo Elizabeto Frankopansko in si tako utrl pot do svoje nove ljubezni, Veronike Deseniške. S tem si je nakopal srd svojega očeta Hermana II., ki je sina zaprl v stolp, Veroniko pa obtožil čarovništva. Ker jo je sodišče oprostilo, je poskrbel, da so jo utopili.
Na Grajski grič se bomo povzpeli po Pelikanovi poti, ki je dobila ime po slovitem celjskem fotografu Josipu Pelikanu (1885–1977). Uspešno se je preizkušal v več zvrsteh fotografije; njegov posnetek Starega gradu se je znašel tudi med fotografijami nekdanje Jugoslavije, ki jih je revija National Geographic objavila leta 1930. Bil je ne samo fotografski mojster, pač pa tudi strasten planinec, predsednik celjskega turističnega društva in pobudnik ureditve sprehajalne poti na Stari grad. Pot se začne pri železniški postaji, v bližini katere je imel tudi svoj atelje. Danes je v njem stalna muzejska postavitev, kjer si poleg avtentičnih prostorov, tehnične opreme in izbora fotografij lahko ogledamo popolnoma ohranjen stekleni salon s konca 19. stoletja, ki je posebnost tudi v evropskem merilu.
Opis poti
Parkiramo na urejeno (in plačljivem) parkirišče južno od železniške postaje v Celju.
Na južnem koncu parkirišča poiščemo informacijsko tablo, ki označuje začetek Celjske planinske poti (CPP), ki prav tako vodi na Stari grad in ji tudi sledimo. Gremo ob levem bregu reke do sotočja Savinje in Voglajne kjer prečkamo most in nato zavijemo levo. Takoj za podvozom zavijemo v prvo ulico desno (sledimo oznakam za CPP). Tu je na desni manjše parkirišče (kjer je začetek krajše različice), pot pa se strmo vzpne levo v gozd. Ko pridemo do gradu, zagledamo v severnem obzidju vrata, skozi katera so lahko včasih sprehajalci s Pelikanove poti vstopili v grad. Sledimo oznakam levo in se sprehodimo vzdolž obzidja do vhoda v grad.
Z gradu se vrnemo po isti poti. Od parkirišča pri železniški postaji je le nekaj minut hoje do fotografskega ateljeja Josipa Pelikana. Če gremo po Ulici XIV. divizije proti železniški postaji, bomo na levi strani ceste kmalu opazili tablo, ki opozarja na atelje na Razlagovi 5. Če se želimo sprehoditi do Hermanovega brloga zavijemo nasproti železniške postaje levo, gremo čez Krekov trg in naravnost po Prešernovi ulici do Muzeja novejše zgodovine Celje (Prešernova 17), kjer je doma tudi otroški muzej.
Informacije za na pot
Nadmorska višina: 407 m
Višina izhodišča: 241 m
Višinska razlika: 166 m
Vrsta izleta
Sestavljanka mestnega in gozdnega sprehoda. Pot je urejena in markirana, vzpon na Grajski grič pa kratek, a strm.
Najprimernejši čas
Vsi letni časi, razen v mokrem. Prvi del poti ob Savinji v poletni vročini ni najprijetnejši, nasprotno pa je drugi del poti po Grajskem griču prijetno gozdnat in hladen.
Odpiralni čas Fotoateljeja in galerije Pelikan ter Otroškega muzeja Hermanov brlog preverite na www.muzej-nz-ce.si.
Nevarnosti
V mokrem je pot lahko spolzka, zato je potrebna dobra obutev.
Dolžina izleta
Izhodišče pri železniški postaji–Stari grad 30 min
Izhodišče pod Grajskim gričem–Stari grad 20 min
Vrnitev 20–30 min
Skupaj 1.30 h
Gostišče na poti
Kavarna na gradu
Več informacij
Vir zgodbe: Janko Orožen: Gradovi in graščine v narodnem izročilu. Celje, 1936; priredila Irena Cerar.
Podrobnejši opis izleta lahko poiščete v knjigi Irene Cerar: Pravljične poti v zgodovino, Založba Sidarta, 2009, 2010.
