Na povabilo Slovenske študijske knjižnice smo se članice uredniškega odbora spletne strani za družinsko pismenost v začetku novembra odpravile na prisojno stran Karavank, v Celovec, kjer smo zbranim dvojezičnim vzgojiteljem, učiteljem, staršem, študentom in vsem, ki jih ta tema zanima, predstavile različne dejavnosti za spodbujanje razvijanja pismenosti znotraj družine.
Več kot 60 slušateljev je vse popoldne v predavalnici Mladinskega doma v Celovcu potrpežljivo sledilo našim predstavitvam o knjigah, branju, pripovedovanju, saj jim – po njihovih besedah – takšnih predavanj v njihovem dvojezičnem okolju močno primanjkuje.
Začele smo z branjem. Dr. Sabina Fras Popovič je branje v družini miselno povezala z žvečilko. Branje je dar, ki nas poveže in krepi naše odnose znotraj družine in širše jezikovne skupnosti, kar je še posebej pomembno v dvojezičnem okolju, kjer se morda jezik družine razlikuje od jezika okolja oziroma jezika, ki se ga otroci učijo v šoli. Popeljala nas je skozi pisano paleto knjig, s katerimi bi še tako nezainteresiranega bralca navdušili za branje.
Poudarila je, da branje ni dejavnost, ki jo je treba negovati le v otroštvu, temveč jo moramo – tako kot telo – trenirati vse življenje, saj s tem ohranjamo dejavne naše možgane. Največja napaka, ki jo naredimo starši pri krepitvi bralne pismenosti, je ta, da otrokom prenehamo brati, ko se tega sami naučijo. Branje je primerjala z dejavnostjo, ki se je lotimo prvič ali le redko, po dolgem času – za vsakogar bi bila taka stvar naporna in stresna. In tako je tudi z branjem. Če ga ne vadimo redno ali če svoje možgane preobremenjujemo z neštetimi mimobežnimi mislimi in nepotrebnimi informacijami, je branje napor. A če aktivno posežemo v to, kakšne misli si želimo sprejemati, če prečistimo vso nesnago, ki se nam poraja, potem aktiviramo naše možgane, da pokažejo svojo moč.
Branje je eden od načinov za prebujanje mogočnosti naših možganov. Knjiga je tista, ki nas popelje v prepoznavanje lastnih misli (nas poveže z nami samimi), in je tista, ki nas povezuje z drugimi. Danes si morda ne moremo vzeti časa za branje klasične literature, lahko pa si vzamemo trenutek za krajše literarne zvrsti, kot sta poezija ali strip. Zato, da preberemo eno pesem ali stripovsko zgodbo, je dovolj že nekaj minut, ki jih utrgamo vsakdanu in v katerih najdemo trenutek, da se ustavimo, zadihamo in premislimo o prebranem.
Prav tako je pomembno, da znotraj družine člani ustvarjajo nenehne impulze za branje, sicer potreba po njem počasi izgine. Da bi bilo branje lahko igrivo, družabno in povezovalno, pa lahko poiščemo različne poti in izberemo tisto čtivo, ki bo odgovarjalo vsakemu posameznemu članu – “enako kot pri objemu,” pravi dr. Sabina Fras Popovič.
Njeno predavanje se je smiselno nadaljevalo v predavanju mag. Barbare Hanuš, ki je predstavila strategije za prve korake v svet branja. Te so bile sicer bolj namenjene razvijanju bralne pismenosti v razredu v dvojezičnem okolju, a jih smiselno lahko uporabimo tudi v domačem okolju, predvsem tam, kjer je morda otrok tisti, ki uči svoje starše jezik, ki se ga uči v šoli. Izpostavila je, da je literatura odlično orodje, s katerim lahko spoznamo svoje učence oziroma otroke.
Predvsem slikanice so zaradi bogatih ilustracij in preprostih pomenskih besedil z osnovnim besediščem odlično orodje za pogovor in razvijanje zmožnosti pripovedovanja pri tistih, ki šele vstopajo v svet branja oziroma znanja jezika. Slikanice lahko listamo, pregledujemo, iščemo motive, opazujemo, kako se podobe spreminjajo in o tem govorimo. Naša pripoved ne bo nikoli enaka. Ko bomo usvojili več besedišča, bomo imeli tudi več za povedat.
Za grajenje besedišča in usvajanje načinov uporabe jezika pa so primerna tudi enostavnejša bralna gradiva ali revije, ki jih lahko beremo skupaj ali sprožajo pogovor.
“Branje je odvisno od naših izkušenj, čustev, želja”, pravi mag. Barbara Hanuš, ki zagovarja, da moramo za bogatenje besedišča brati oboje: literarna dela, ki so prostor svobode, in stvarno literaturo, iz katere izvemo preverljiva dejstva.
Dr. Barbara Baloh je uvodoma nadgradila razmišljanja mag. Barbare Hanuš o pomenu branja slikanic, predvsem slikanic brez besedila. Rekla je, da otroci, ki še ne berejo, pripovedujejo, in slikanice brez besedila so lahko dobra vidna spodbuda, da otroke v predbralni fazi spodbudimo k pripovedovanju.
Zmožnost pripovedovanja zgodbe je namreč močan napovednik zgodnje in akademske pismenosti (predvsem na ravni povezanosti govora in mišljenja) in vpliva tudi na druge zmožnosti sporazumevanja, mišljenja, reševanja problemov, našo samopodobo, izražanje čustev ipd. Če se te zmožnosti naučimo že zgodaj, nam je potem v življenju precej lažje.
Slikanice brez besedila zato niso le listi polni slik, temveč so lahko zelo zahtevno branje. Tudi odrasli se jih moramo naučiti učinkovito in pozorno brati, da jih bomo znali približati otroku tako, da se bo naučil ob opazovanju ilustracij pripovedovati, ne da bi mu vsilili svoje videnje sveta. Pomembno je, da smo pozorni na to, kako otrok vidi neko ilustracijo, kako jo vidi odrasli, kako jo interpretira eden ali drugi in da vemo, kaj lahko od otroka določene starosti pričakujemo.
Svoje novo znanje o pomenu pripovedovanja za razvoj pismenosti smo v delavnični obliki skupaj s Samanto Kobal usvajali različne pripovedovalske spodbude, s katerimi lahko pravzaprav iz nič oziroma le z nekaj besedami ustvarimo celotno zgodbo. Ob tem smo se tudi dobro nadihali, razmigali telo in glasilke ter se tudi nasmejali.
Udeleženci strokovnega srečanja so se nato skupaj z Alenko Štrukelj sprehodili skozi portal za družinsko pismenost. Ugotovili so, da je spletna stran prava zakladnica, kjer na enem mestu najdejo najrazličnejše vsebine, povezane z družinsko pismenostjo in ki jim bodo v pomoč pri načrtovanju dela s starši.
Na koncu nam je Dragana Laketić predstavila še projekt Beri z Mišo, ki ga izvaja Slovenska študijska knjižnica iz Celovca v sodelovanju s Slovensko prosvetno zvezo in založbo Haček. Projekt spodbuja otroke k branju v slovenskem jeziku. Z dosledno dvojezičnim ustrojem spodbuja učence slovenščine k sodelovanju in jim omogoča hitrejšo orientacijo v digitalni /interaktivni aplikaciji, kjer najdemo tudi nabor otroške literature v slovenskem jeziku. Knjigo si otroci lahko izposodijo v knjižnici ali pa jo prek spleta kupijo v knjigarni Haček. Otroci lahko izbirajo knjige na treh kompetenčnih stopnjah obvladovanja jezika in na treh stopnjah svoje bralne zmožnosti.
Potem ko otroci preberejo izbrano knjigo, na spletni strani rešijo nekaj vprašanj v obliki kviza. Tega lahko rešijo tudi večkrat. Za vsak pravilni odgovor dobijo določeno število zvezdic. Pri tem ne tekmujejo v tem, kdo bo zbral več zvezdic, temveč v timskem duhu z zbranimi zvezdicami pomagajo bralni miški Miši na poti v galaksijo Č.R.K. S tem vabi bralke in bralce, da napolnijo svojo bralno zakladnico in samostojno dokumentirajo prebrane knjige.
Srečanje smo zaključili s prijetnim druženjem in obljubo, da podoben dogodek kmalu ponovimo.
Foto: Alenka Štrukelj, Sabina Fras Popovič
