Na strokovnem posvetu o družinski pismenosti, ki je ta teden (26. marca 2025) potekal v Mestni knjižnici Kranj sta posebno pozornost pritegnili predvsem predavanji, ki sta ju pripravili dr. Sonja Pečjak in dr. Ljubica Marjanovič Umek s Filozofske fakultete v Ljubljani, saj imajo tako splošni kot šolski knjižničarji le redko priložnosti slišati vsebine, povezane z razvojem bralne pismenosti in bralne kulture. Vsi udeleženci pa so se strinjali, da bi morali te vsebine slišati tudi vsi starši, še posebej tisti, ki sami niso razvili pozitivnega odnosa do branja in tisti, ki z zgodnjim opismenjevanjem otrok čakajo do vstopa v šolo, ko to svojo tako ključno vlogo prenesejo na učiteljice in učitelje.
Dr. Sonja Pečjak je uvodoma izpostavila, da sta bralna zmožnost, torej obvladovanje tehnike branja in kritično razumevanje prebranega besedila, ter bralna kultura, torej ali se nam zdi branje vrednota, ga dojemamo kot pomembno, koristno in prijetno, in smo zanj motivirani, neločljivo povezani.
Interes otroka za branje začnemo razvijati že v predšolskem obdobju oziroma še prej: s skupnim branjem naj bi začeli že od prvih dni otrokovega življenja in vztrajamo vse dotlej, ko je otroka zaintresiran, da mu glasno beremo. Pri začetnem razvoju interesa za branje razvijamo predvsem zavedanje, da branje obstaja, čemu služi n otroka izpostavljamo bralnim situacijam, v katerih se prijetno počuti. Skozi prijetne situacije (npr. branje v naročju) otrok spoznava, da je branje prijetno, kasneje tudi koristno. Pomembno je, da v tem obdobju razvijamo koncept branja (otrok spoznava, kako je knjiga organizirana (kaj je naslov, kje začnemo/končamo, kako je pravilno obrnjena knjiga, kako beremo, spoznava specifično terminologijo …) ter specifične zaznavne sposobnosti (vidno in slušno razločevanje simbolov, da zna besedo razčleniti na glasove in zapisati v pravilnem vrstnem redu).
Dr. Pečjak je navedla tudi nekaj vaj, s katerimi krepimo učenje in zanimanje za branje v predšolskem obdobju: od tega, da otroci opazujejo slike, črke, besede, jih znajo na sliki poiskati, označiti, prepoznati, da posamezne črke poustvarjajo iz papirja, z lastnim telesom, da poslušajo posamezne besede in znajo prepoznati določene glasove, da znajo oceniti, katera beseda od dveh je daljša, da se naučijo zlogovati, glaskati ipd. Z učenjem branja lahko začnemo šele, ko bralec začetnik pozna črke, prepoznava glasove in zna priklicati podobo črke (v prvem razredu 80% šestletnikov pozna 16-20 črk), ko ima razvite sposobnosti fonološkega zavedanja in avtomatizirane bralne spretnosti. Ob začetku 1. razreda lahko začnemo z učenjem branja pri tretjini otrok, do konca 1. razreda bo otrok, ki jih bomo lahko začeli opismenjevati brez večjih frustracij tri četrtine, ena četrtina pa bo te zmožosti dosegla šele nekje v tretjem razredu.
K razvoju bralne pismenosti lahko zato veliko pripomoremo prav starši. Ali bo otrok ponotranjil branje kot vrednoto, je v veliki meri odvisno predvsem od tega, katere dejavnosti z otrokom izvajamo starši, da sami beremo in da ima knjige na dosegu roke v domači knjižnici. Mednarodne raziskave nedvomno dokazujejo, da otroci, ki so jim starši že v predbralnem in predpisalnem obdobju veliko brali (optimalno 12 ur branja na teden) in se z njimi pogovarjali o prebranem, jim pripovedovali zgodbe, glasno brali znake in napise ter skupaj z njimi obiskovali splošne knjižnice, so tudi kasneje dosegali precej boljše rezultate na testih pismenosti.
Zavedati se moramo, da je branje spretnost, razvoj katere poteka podobno kot razvoj drugih psihomotoričnih spretnosti (npr. vožnja s kolesom) in da za je za njeno razvijanje potrebna nenehna vaja in urjenje. K temu bo največ pripomoglo prav vsakodnevno skupno branje, ki v naši kulturi zelo manjka (če je v Sloveniji leta 2019 svojim otrokom bralo 29% staršev, jih je bilo na Norveškem takih 76%, vir: Knjiga in bralci VI, 2020). Pomembno pa je, da otroku vsak dan berejo ne samo starši, temveč tudi vzgojitelji, učitelji in knjižničarji. Kot pravi dr. Pečjak, raziskave kažejo, da je za avtomatizacijo bralnih zmožnosti potrebno vsakodnevno kratkotrajno branje 5-6 minut doma in v šol, skupaj največ 15 minut dnevno, 12 ur tedensko, 10-20 tednov. Ob tem pa moramo upoštevati tudi to, da se vsak otrok razvija v svojem tempu, zato ga pri tem ne primerjamo z vrstniki in ga ne silimo v samostojno branje, preden nima osvojenih fonoloških zmožnosti.
Zavedati pa se moramo, da je branje spretnost, ki poteka podobno kot razvoj drugih psihomotoričnih spretnosti. Da bi otrok avtomatiziral spretnost branja sta potrebna vaja in urjenje. Najbolj ugodne učinke dosežemo z rednim, vsakodnevnim (s tem vzdržujemo količino in motivacijo za branje)ter kratkotrajnim branjem (5-6 minut na dan v šoli in doma, skupaj največ 15 minut, 10-20 tednov). Na ta način bo otrok krepil miselno pozornost, delovni spomin, pozornost, bralno kondicijo in predvsem motivacijo za branje. Ob tem pa je nujno potrebno tudi redno vsakodnevno glasno branje staršev, vzgojiteljic, učiteljic ter tudi knjižničarjev, saj na ta način otrok spozna, da branje ni samo težko, temveč prinaša tudi užitek in ugodje.
Tako pa je najnovejša slovenska raziskava pokazala, da otrokom vsak dan bere 71,5% vzgojiteljic v vrtcu, v prvi triadi osnovne šole pa le še 32 % učiteljev. Za ozaveščanje učiteljev o pomenu vsakodnevnega branja lahko veliko naredijo tudi knjižničarji ob izvedbi bibliopedagoških ur, obiskih knjižnic, izvedbi pravljičnih uric ipd. Staršem pa lahko mimogrede opozorijo na pomen skupnega branja, jim priporočijo knjige, izvajajo delavnice družinske pismenosti, v katere poleg otrok aktivno vključijo tudi starše.
