Dr. Ljubica Marjanovič Umek se je v svojem predavanju v okviru strokovnega posveta o družinski pismenosti Začeti koraki v pismenost, ki je potekal konec marca v Mestni knjižnici Kranj, osredotočila predvsem na vpliv skupnega branja na razvoj otrokove zgodnje pismenosti ter na njegov emocionalno socialni razvoj. Kakovostno skupno branje je za zgodnji razvoj otrokove pismenosti pomembno predvsem zato, ker besedila v slikanicah vključujejo za tretjino bolj raznolik besednjak kot govor staršev z razvitim jezikovnim kodom ob vsakodnevnem sporazumevanju z malčkom. Ko starši beremo dojenčkom in malčkom, se ti počutijo čustveno varni, zato je njihova pozornost tudi kasneje večja.
Ko odrasla oseba bere dojenčku in malčku, naj izbere besedilo, ki je vsebinsko in vizualno primerno glede na njegovo starost. Paziti mora na ilustracije, besedilo, spolno nevtralnost besedila in ilustracij. Med branjem najse ne izogiba rabi novih besed, malčka spodbujamo k povzemanju, ustvarjanju novih situacij ipd. Pomembno pri tem je, da ne samo bere, temveč tudi pokaže to, o čemer govori, da usmeri otrokov pogled. Tudi če otrokov pojma ne pozna, je pomembnejša njegova pozornost. Z leti bo njegova pozornost vse daljša in bo vezana na poslušanje, ne glede na vsebino.
Pri skupnem branju tako ni toliko pomembna količina prebranega kot pa pogovor ob njem, ki mora biti zastavljen tako, da bo otroka miselno angažiral. Pri tem je ključno, da otroku v času branja postavljamo odprta vprašanja, kot npr. Kaj se je zgodilo? Kaj misliš? Kako se počuti glavni junak? ipd. Otrok, ki veliko bere, bo tudi sam sčasoma za vsako neznano besedo vprašal, kaj pomeni, ker bo želel vedeti. Pomembno je, da otrokom večkrat beremo ista besedila in da jim beremo tudi, ko že znajo brati.
Skupno branje v predšolskem obdobju pomembno prispeva tudi k razvoju domišljije, empatije in teorije uma. Otroci okrog četrtega leta starosti začenja razumeti razliko med resničnim in domišljijskim. Otrok, ki posluša zgodbe, v svoji glavi ustvarja lastne podobe junakov, odnose med njimi, nove zgodbe pripoveduje drugim, riše, preigrava ipd. Za razvoj otrokove domišljije si je treba predvsem vzeti dovolj časa in ustvariti prijetno vzdušje. Otrokovo domišljijo spodbujamo predvsem s spraševanjem, npr. da ga prosimo, da nadaljuje zgodbo (Kaj misliš, da se bo zgodilo naprej?) ali mu dovolimo, da zgodbo pove na svoj način, pustimo ga pripoveduje in zaključi na svoj način, ali zamenjamo čustva junakov (Kaj, če bi bila prjazna vila zlobna. Kaj bi se zgodilo?), ali pa zgodbo prenesemo v druge dejavnosti, ki jih pozna otrok, spodbujamo ga, da v svoje pripovedovanje vnese čustva in domišljijo.. Pomembno je, da mu zagotovimo, da napačnih odgovorov ni in da ga poslušamo, saj so že tako majhni otoci obremenjeni s tem, kaj je prav in kaj ne, in potem ne odgovarjajo.
Na emocionalni ravni v predšolskem obdobju otroci že začenjajo razumeti svoja miselna stanja, čustva, želje in potrebe. Kot razumejo sebe, zmorejo razumeti tudi miselna stanja drugih (v tem primeru doživljanje junakov pravljice). Zna čutiti, kaj čuti drugi (varna navezanost), razume pogled drugih, kaj mislijo, čutijo, razume, da imajo drugi različne oglede, čustva, želje (teorija uma); to mu pomaga razumeti druge v različnih etičnih in kulturnih perspektivah. Ravno to pa mu omogoča branje knjg, saj ga tako izpostavljamo različnim pogledom, kulturam, izkušnjam, pogovor ob branju pa mu pomaga, da zna in si upa izraziti tudi lastna. To storimo tako, da ob uporabi besedil in ilustracij otroka vprašamo: „Kaj bi bilo, če bi se to zgodilo tebi, kaj b naredil/rekel …? Kako se počutiš? Se je tudi tebi zgodilo kaj podobnega? Malčki naj opazujejo neverbalno komunikacijo in izraze na fotografijah ljudi. Nagovorite ga, da misli „o njih“, ne „o sebi“.
Starše lahko tako vzgojitelji in učitelji kot knjižičarji spodbujajo k branju s stalnim osveščanjem o pomenu skupnega branja, s priporočanjem primernih knjig tako za otroke kot za starše in prek različnih delavnic, ki se jih starši udeležujejo in v njih aktivno sodelujejo skupaj z otroki. V tem primeru učitelji in knjižničarji delujejo kot model, ki pokažejo staršem, kako naj berejo in se pogovarjajo z otrokom, s tem pa jih tudi naredijo občutljive za pomen branja na razvoj njihovih otrok in jih spodbudijo, da ta model izvajajo tudi v domačem okolju.
