Darilo in dar in knjige in veseli december

6. 12. 2021 | blog

dr. Sabina Fras Popovič

Včasih je nam odraslim res težko razložiti, kako pomembna je za nas bralna pismenost. Pri otrocih gre to neprimerno lažje. Še posebno v mesecu pisanja pisem. Otroci pišejo pismo sv. Miklavžu, nekateri nato še Božičku, nekateri pa (tudi) dedku Mrazu. Za treniranje veščine je odlično, če pišejo kar vsem trem. Otrokom je med drugim popolnoma jasno, da najprej sporočajo skozi sliko, nato dodajo nekaj malega besed. Z razvojem njihove zmožnosti se razmerje med sliko in besedilom spreminja v prid besedila, a slika še vedno ostane. Morda v kakšnem kotičku, kot okras. A pisem dobrim decembrskim možem otroci ne pošljejo brez slikice. In s tem so na poti vizualne pismenosti.

Kako zelo močno razvito bralno pismenost premorejo decembrski dobri možje, se zavem prav vsakič, ko berem rokopise svojih otrok. Brez vpogleda v njihovo miselno stanje bi imela skoraj ničelne možnosti razvozlati zapisane želje. No, saj mi to ni niti namenjeno, zato so tukaj dobri trije decembrski možje. Skozi njihove roke pa gre na milijone otroških pisem. Toliko? No, verjetno malo manj kot pred desetletjem, ker sedaj smo vsi že malo pozabili na pisanje pisem. Včasih smo otroci, predvsem dekleta, res veliko pisala pisma, saj je bila to ena od redkih komunikacijskih poti, ki smo jo lahko izbrale. Danes, ko je pametni telefon vse v enem, pa je pisanje druga zgodba. S tem želim izpostaviti posebno pisanje: pisanje z roko, ne tipkanje na tipkovnico ali zaslon. Tisto običajno pisanje, ko vzameš v roko svinčnik, pogledaš, če je ošiljen, in potem počasi približaš konico papirju. Ob njunem srečanju se morda ob drobnem zvoku odlomi drobec svinčnikove konice. Takrat veš, da se je svinčnik namestil in je pripravljen, da s potezo prenese tvoje misli na papir. In jih tako naredi vidne vsem.

Tudi trem dobrim možem. No, res si ne znam predstavljati, kako zmorejo prebrati, razbrati in razumeti vsebino vseh pisem, ki jih prejmejo. Ne samo da so sami izjemno pismeni, to spretnost imajo tudi njihovi pomočniki. Njihova zmožnost razumevanja, kritičnega vrednotenja in uporabe pisnih informacij je vsako leto bolj na preizkušnji, saj so rokopisi otrok vedno bolj sestavljenke iz besed, ki se razvijajo ob uporabi mobilne in zaslonske tehnologije.

Petra je pisala pismo sv. Miklavžu. Podpisala se je 5ra, tako kot se podpiše na vsako sms sporočilo, ki si ga izmenja s svojimi prijateljicami. Še dobro, da je njeno pismo prebral eden mlajših pomočnikov. Takoj je vedel, katera deklica pošilja to pismo in predvsem je vedel, da 5ra pomeni Petra. Sv. Miklavž je nekoliko zardel, pogladil svojo brado in se zahvalil pomočniku. Ni kar tako tole pisanje in branje v današnjem času, je zamrmral v svojo brado. Ve, dobro ve, da brez mlajših pomočnikov ne bi razumel pisem otrok. Ne bi razumel otrok, kar se mu zdi res zelo grozno. Želi razumeti otroke in zato se odloči, da bo temu namenil posebno pozornost. Ko bo gneča mimo, bo prosil mlajše pomočnike, naj mu razložijo ta svet novih besednih skovank.

Pa saj je vedno bilo tako, da so mladi imeli nek svoj jezik. Takšen ali temu podoben stavek je pogost argument v medgeneracijskem razlikovanju in zanesljiva pot v nepoznavanje in nerazumevanje otrok. Nenazadnje se to lahko pokaže tudi pri darilih.

Dobri trije decembrski možje imajo zgrajeno zmožnost razumevati, kritično vrednotiti in uporabiti pisne informacije. Omogoča jim, da razberejo tudi nenapisano, razumejo med vrsticami in da se zapis gasilski avto v darilni vreči spremeni v veliko rdečo gasilsko avtolestev. To pa je bistvena razlika.

Odrasli pogosto nimamo te sposobnosti in darila uporabimo kot element nagrajevanja ali vzgoje. Morda smo nekoliko pozabili, kaj je sploh namen darila. Fran, ta izjemni jezikovni portal, nam z enim klikom ponudi vpogled v sinonime besede darilo. Te besede, ki so jih naši predniki uporabljali ali pa jih naši stari starši še morda zdaj uporabljajo, razkrivajo globino te besede. Naklonilo, naklonitev, ofer, podarek, poklon, šenk. Ja, še vedno je v ospredju tisto, da dobimo nekaj brez plačila, a naklonitev, naklon, poklon, a ne zveni iz teh besed močna doza spoštovanja drugega? Morda se le sliši drugače.

Darilo ima v sebi besedo dar. Dar je neka posebna sposobnost, sposobnost za kaj. Kako izbiramo darila, ki jih namenimo otrokom, zakoncu, prijateljem, staršem, sorodnikom? Ali pomislimo na dar, ki se skriva v posamezniku, ali mu želimo pomagati razviti kakšen dar z darilom, ki mu ga namenimo, ali pa mu želimo sporočiti, da je za nas on sam dar? Verjetno je kriterijev toliko kot je vseh nas, ki v tem mesecu svoje misli usmerjamo k obdarovanju. Pa naj smo v vlogi pomočnikov dobrih treh decembrskih mož ali pa kdaj sami prevzamemo njihovo vlogo.

Ne vem, kako je drugje na božično jutro, a pri nas je zelo zelo zgodaj na nogah najmlajša članica družine. Ker je pravilo, da daril ne odpiramo, dokler se vsi ne prebudimo in ker je res zelo jutranjaaaaaaa, počaka. Medtem razvrsti vsa darila po imenih, ker se Božičku mudi in za to nima časa. Nato naša najmlajša poskrbi, da nas darila pričakajo zložena po abecednem vrstnem redu imen. Vedno je med paketi tudi takšen, ki fino služi kot podlaga za ostale. Velik format, trd in raven. Nanj zloži vse preostale drobne paketke manjših oblik. Ja, seveda, veliki paket, močan in stabilen, ki lahko nosi preostala drobna presenečenja, je knjiga. Bistvo, na katerem gradimo vse.

Knjiga kot darilo je lahko pač varna izbira. A lahko je tudi izredno razočaranje. Za oba vpletena: tistega, ki podarja, in tistega, ki prejema. Če so slednji otroci, tega ne moremo spregledati. Tega nam ne pustijo, ker tokrat ne uporabijo filtrov za popolnost kot na družbenih omrežjih. Lahko se začne že pri jemanju paketa v roke. Le odrasli namreč vidimo smisel v tem, da vse zavijemo in potem še opremimo z drobnimi trakovi in podobnimi mašili. Če pa je tako lepo. Ja, vsiljena podoba lepote. A to je druga tema. Tja sedaj ne bomo zavili. Torej, otrok z dotikom kaj hitro prepozna, da je ta trdota darila vezana na trde knjižne platnice. Lahko sledi prva doza razočaranja. Vedno pride leto, ko je knjiga darilo le za nas odrasle. Tega ne pričakujemo in morda nismo pripravljeni. A naj je bila preteklo leto knjiga še tako vrhunsko darilo, se lahko letos zgodi, da bo otrok le zaokrožil z očmi in vzdihnil ter paket odložil. Lahko se bo pridružil krik:  »Tega ni bilo v pismu Božičku. Zamešal je pisma!« Če pa pisma ni bilo, lahko sledi:  »Ne morem verjeti. Kaj je temu Božičku treba res vse napisati? Pa saj on naj bi kar vedel, kaj si želim.« 

Ko se je to prvič pri nas zgodilo, sem zmrznila. Nisem imela pojma, kako naprej. V prvi vrsti bila sama razočarana in žalostna. Prizadeta. Tako sem se trudila, da sem na knjižnem sejmu za vsakega našla knjigo, ki je bila popolna zanj. Ko sem potarnala možu o svojih občutkih, se je nasmehnil: »Trudila? Daj no. Uživala si. Sploh se nisi trudila. Za vsakega si našla knjigo. Ja, takšno, za katero ti misliš, da bi mu naj bila všeč. To ne deluje več.« Še dobro, da sem tisto leto spekla res izjemno dobre piškote in je bil v dotičnem trenutku pogovora eden od piškotov na varnem v mojih ustih. Tako nisem imela možnosti, da bi svoj notranji krik ogorčenja spravila na plan in izkričala. Res sem se trudila pri izbiri teh knjig. Skozi množico stojnic sem se prebijala in ob knjigah razmišljala, katera bi bil nagovorila našega skoraj najstnika, katera bi našemu raziskovalcu pomagala na njegovi poti in katera bi našo takrat balerino popeljala v svet umetnosti. Ob dobrih piškotih in v pogovoru z možem sem uvidela, da se res nisem trudila. Trudila, da bi pri izbiri knjig izhajala iz njihovega gledišča. Da bi skozi leto spremljala njihovo zanimanje. Kaj skozi leto, teden prej bi bilo dovolj, ker se pri mladih tako hitro spreminjajo misli, čustva in včasih tudi interesi.

Takrat sem prvič doživela razočaranje ob darilu. Na eni in drugi strani. Naučila pa sem se, da je pogovor tisti, ki me pripelje do knjige, ki je nato res lahko v vlogi tistega darila, ki odkriva dar posameznika. V njem prebuja nekaj posebnega, razkriva ali nagovarja tisto njegovo posebno sposobnost, ki je tako njegova, da smo se ob knjigi takoj spomnili nanj. No, posebna zgodba pa je stavek, ki ga sama slišim redno ob temi darila: »Tebi pa res ne bomo kupovali knjig!« Ker pa v svoje pismo Božičku redno napišem, da si želim knjigo, jo tudi dobim.

Zato je fino to pisanje pisem. Ker je pot do vpogleda v svet drugega, če morda kdaj pogovor ne steče v pravi smeri. No, seveda v tisti, ki bi nam pomagala do darila, ki ga eden od dobrih decembrskih mož pusti pri nas.

 

Foto: Ketut Subiyanto/Pexels

Zakladnica
S klikom do pravljice
Kaj bomo danes skupaj brali?
Skupaj na družinski izlet
Gremo v knjižnico
Priročniki in didaktična gradiva

DOGODKI

Projekt Medgeneracijsko branje letos že osmič

17. septembra 2021 - 25. junija 2022

Rastem s knjigo

2. novembra 2021 - 25. junija 2022

Zakladnica bralnih dogodkov po vsej Sloveniji

Nacionalni mesec skupnega branja 2021

Nagrajene knjige

previous arrowprevious arrow
citat21
citat20
citat19
citat18
citat17
citat16
citat15
citat14
citat13
citat12
citat11
citat10
citat09
citat08
citat07
citat06
citat05
citat04
citat03
citat02
citat01
next arrownext arrow
Share This
Skip to content