V Mestni knjižnici Kranj so z lanskim posvetom odprli strokovno razpravo o družinski pismenosti. Na njem smo se pogovarjali o položaju družinske pismenosti v Sloveniji, razlogih za potrebe po uvajanju dejavnosti, povezanih s tem, ter se seznanili z nekaterimi dejavnostmi za družine, ki že potekajo v slovenskih splošnih knjižnicah.
Letošnji posvet je bil namenjen raziskovanju in odkrivanju načinov in potreb v izobraževanju odraslih, saj so starši prvi otrokovi učitelji in tudi tisti odrasli, s katerimi knjižničarji največkrat sodelujejo, ko si otroci pridejo izposodit knjige oziroma jih pripeljejo na različne dejavnosti v knjižnico. Pri programih in dejavnostih družinske pismenosti pa so starši tudi tisti, ki skupaj z otrokom sodelujejo pri reševanju takšnih in drugačnih izzivov in zabavnih ter ustvarjalnih nalog, se skupaj z njim učijo in radovedno raziskujejo vsebine, ki jih zanje pripravijo knjižničarji.
Kot je v nagovoru udeležencem posveta povedala direktorica Mestne knjižnice Kranj Maja Vunšek, je področje družinske pismenosti kompleksno in dinamično. Zahteva premišljen in stukturiran pristop, usposobljen kader in povezovanje različnih institucij, predvsem pa mora biti delo na področju družinske pismenosti načrtovano dolgoročno. Z združevanjem znanja in virov za vseživljenjsko učenje omogoča vsakemu posamezniku, da doseže svoj polni potencial.
Dr. Marko Radovan s Filozofske fakultete v Ljubljani je uvodoma predstavil najpomembnejše vidike v izobraževanju odraslih. Poudaril je, da vseživljenjsko učenje poteka od rojstva do pozne starosti ter da se ne dogaja le v izobraževalnih institucijah, temveč tudi v družini, na delovnem mestu, med vrstniki, v knjižnici. Kar 95 odstotkov odraslih se izobražuje priložnostno in le 10 odstokov se jih vključuje v eno od oblik formalnega izobraževanja.
Izobraževanje odraslih je v veliki meri prostovoljno, zato udeleženci, da se udeležijo in dokončajo izobraževanje, potrebujejo predvsem dovoljšnjo notranjo motivacijo. Pri tem je zelo pomembno, da izobraževalci odraslih poznajo ne samo razloge, zakaj se odrasli vključujejo v izobraževanje, temveč predvsem, katere (situacijske, dispozicijske in institucijske) ovire jih demotivirajo, da bi se po izstopu iz formalnega izobraževalnega procesa spet izobraževali. Patricia Cross je v svoji raziskavi opozorila, da je eden največjih razlogov, zakaj se odrasli iz ranljivih skupin ne izobražujejo predvsem ta, ker na podlagi izkušenj iz osnovne šole tudi institucije za izobraževanje odraslih povezujejo z neuspehom in kaznovanjem, zato se jim zdi nekoristno in v naprej predvidevajo, da je tudi dolgočasno. Splošne knjižnice bi bile zato morda lahko pozitivna alternativa, nek most, s katerim bi ti odrasli lahko presegli strah in nelagodje, ki jim preprečuje, da bi se izobraževali tudi v odraslosti. Dr. Radovan je izpostavil tudi slovensko raziskavo, ki je raziskovala udeležbo upokojencev v izobraževanju. Ugotovila je, da so velik dejavnik pri neudeležbi lahko tudi svojci, predvsem otroci, ki z različnimi izgovori preprečujejo in onemogočajo, da bi tudi upokojenci še v pozno starostost razvijali in krepili nove veščine in znanja.
Učitelji odraslih lahko vplivajo predvsem na dispozicijske ovire, ki preprečujejo odraslim, da bi se vključili v izobraževanje in sicer tako, da skušajo razumeti izkušnje, pričakovanja, potrebe in strahove udeležencev in se jim prilagoditi. Motivacijo lahko spodbudimo tudi tako, da vzpostavimo tako učno okolje, v katerem bomo spodbudili psihološke potrebe udeležencev po avtonomnosti, pripadnosti in kompetentnosti. Izobraževalci in učitelji v programih izobraževanja odraslih pa morajo s svojim navdušenjem, strokovnostjo, empatijo in razumevanjem njihovih vrednost, ciljev in izzivov ter predvsem jasnim prenosom vsebin poskrbeti, da bodo udeleženci na koncu bolj navdušeni, kot ko so vstopili v izobraževanje. Le tako se bodo v izobraževalne programe vračali.
Dr. Petra Javrh je nadaljevala s predstavitvijo rezultatov mednarodne raziskave PIAAC iz leta 2016, v kateri je sodelovala tudi Slovenija. Kljub temu, da je od objave rezultatov raziskave preteklo že skoraj deset let, njeni rezultati še vedno alarmantno odmevajo: eden od štirih odraslih v Sloveniji ima zelo slabo razvite besedilne spretnosti, kar močno vpliva na kakovost njihovih življenj. Zelo hitro pa se veča tudi število tistih, ki imajo kritično slabo razvita vsa tri področja temeljnih spretnosti. Ti verjetno že med šolanjem niso razvili dovolj spretnosti, poleg tega pa te v obdobju odraslosti začnejo usihati in s tem pomembno vplivati na sposobnost, da se znajdejo v vsakdanjih situacijah. Prav tako so bili udeleženci neprijetno presenečeni nad podatkom, da kar tretjina odraslih sploh ne bere knjig, vsak dan pa jih bere manj kot 10 odstotkov, kar je v času, ki ga zaznamuje branje v digitalni obliki še toliko bolj alarmantno. Branje v digitalnem svetu je namreč kompleksnejše in zato zahtevnejše od branja tiskanih besedil, saj gre za kompleksnejše procese prepoznavanja, branja in procesiranja informacij, za kar so dobre bralne veščine predpogoj, če želimo uspešno navigirati med mnoštvom informacij in jih uspešno kritično presojati, da bi prišli do tiste, ki nam bo pomagala najti prave odgovore.
Pred koncem prvega dela posveta smo prisluhnili še navdihujočemu predavanju dr. Rahele Hojnik Kelenc z Ljudske univerze Lendava, ki je predstavila dobre prakse in načine dela z Romi po programu družinske pismenosti BIPS – Beremo in pišemo skupaj. Kot je v uvodu v njeno predavanje poudarila dr. Javrh, je Ljudska univerza Lendava ena tistih organizacij, ki je razumela bistvo in poslanstvo programov družinske pismenosti in njihov potencial za razvoj bralne pismenosti vseh v program vključenih generacij. Obe sta izpostavili, da otrok brez pismenih staršev ne more uspeti. In če opismeniš starše, opismeniš celo družino, učinki pa se kažejo na otrocih.
V predavanju je dr. Hojnik nanizala veliko koristnih priporočil, ki jih lahko uporabijo strokovni delavci pri delu z družinami, še posebej pri delu z ranljivimi skupinami, kot so priseljenci ali v tem primeru Romi. Da bi te družine zadržali v programu in zagotovili, da ga bodo redno obiskovali vsi člani družine, je treba staršem ponuditi tisto, kar potrebujejo za življenje (če je to znanje jezika, naj bo program primarno usmerjen v tečaj slovenščine).
Pomembno je, da z njimi komuniciramo na ravni, ki jo bodo razumeli, saj že s tem, ko jim razlagamo v abstraktnem jeziku v njih vzbujamo strah pred izobraževanjem. Staršem ni treba obvladati jezika, je pa pomembno, da ga znajo vsaj toliko, da bodo vedeli, kaj se je z otrokom dogajalo v šoli, da poznajo njegovo šolsko torbo ter da pokažejo interes za njegovo učenje in šolsko delo. Pomembno je, da pokažemo zanimanje za njihov jezik in kulturo, saj bomo s tem pokazali zanimanje za njih. Čim več dejavnosti naj bo izvedenih v njim domačem okolju in v času, ki bo ustrezal tako staršem kot otrokom. Starše spodbujajte, da se učijo skupaj z otroki. Program naj bo oblikovan tako, da bo spodbujal željo po izboljšanju življenja. Program BIPS je zanimiv tudi za to, ker ne predvideva homogenih skupin, zato se v enem programu lahko znajdejo družine s starši, ki prihajajo iz različnih socialnih, ekonomskih in izobrazbenih ravni. Bolj izobraženi starši so tako lahko v veliko pomoč tudi strokovnim delavcem pri izvajanju programa, so gonila sila skupine, ki lahko omogoči povezovanje in navezovanje stikov. Če delaš z ranljivimi skupinami, ne moreš delati sam, pri tem moraš sodelovati s šolo, centrom za socialno delo, knjižnico, policijo, zdravstvenim domom itd.
Programi družinske pismenosti, ne glede na to, koliko trajajo in za koliko družin jih pripravimo, se splačajo. Morda rezultatov ne bomo videli danes, čez dvajset let pa bo slika popolnoma drugačna.
Zaključila je z mislijo, da je odgovornost vseh, da vključujemo ranljive skupine. Pri tem pa moramo zagotoviti tako podporno okolje in razvojne možnosti, da se bodo počutili sprejete. Le to bo družbo naredilo močnejšo kot celoto.
V drugem delu posveta smo se seznanili z nekaj primeri dobrih praks, ki jih na področju družinske pismenosti že uspešno izvajajo nekatere slovenske splošne knjižnice:
Maja Kenda je predstavila dejavnosti, ki jih je v lanskem letu na področju družinske pismenosti izvedla Mestna knjižnica Kranj. Med drugim so vzpostavili knjižno zbirko, namenjeno družinski pismenosti in izvedli analizo dejavnosti za družine, ki jih izvajajo slovenske splošne knjižnice. Letos bodo raziskovali potrebe knjižničarjev po izobraževanju na področju družinske pismenosti. V okviru delavnic za družine s skupnim naslovom Modra popotnica so poleg drugih dejavnosti, posebej za starše pripravili seznam dejavnosti, ki jih lahko izvajajo v domačem okolju.
Helena Brulc iz Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto je predstavila družinski bralni klub Potovanje med knjigami, ki vsebuje različne bralne izzive in zabavne naloge za vse člane družine. Naloga staršev je predvsem ta, da se z otroki pogovarjajo o prebranih knjigah in skupaj z njimi rešujejo naloge, prek katerih se spoznavajo vsi člani družine. Pridružite se jim lahko spet 23. aprila, ko se začenja nova sezona.
Direktor Knjižnice Medvode, mag. Igor Podbrežnik je predstavil Medvoško knjižno transverzalo, ki je namenjena osnovnošolcem in njihovim družinam za spodbujanje družinskega branja. Projekt povezuje različne dele občine Medvode v enotno skupnost, katere osnovni gradnik je družina.
Franka Koren iz Lavričeve knjižnice Ajdovščina pa je predstavila projekt Beremo v naročju staršev, s katerim knjižnica ozavešča o pomenu družinske pismenosti. Gre za serijo srečanj, ki so namenjena predvsem staršem na porodniškem dopustu in se jih starši udeležijo skupaj z otrokom. Vsebina predavanj se v osnovi naslanja tudi na cikel oddaj z naslovom Z igro do pismenosti, ki ga je pred leti izdal Andragoški center Republike Slovenije (2006), vsa ostala predavanja pa izvedejo zunanje gostujoče predavateljice: likovna pedagoginja, glasbena pedagoginja, psihoterapevtka, logopedinja ter diplomirana babica. Srečanja ponujajo staršem praktične in uporabne nasvete za razvoj otrokove pismenosti, hkrati pa so vzpodbuda za njihove otroke in njih same, da posegajo po kakovostni literaturi.
Na koncu smo slišali še nekaj o projektu Palček Bralček, ki ga že več kot deset let izvajajo v Kranjskih vrtcih. Janja Basej nas je popeljala po poti ustvarjanja vezi med starši in otroki ob skupnem prebiranju zgodbic n pravljic. Ker je žal staršev, ki bi z otroki redno redno obiskovali splošno knjižnico, so se odločili, da knjižnico pripravijo kar v vrtcu. Tako otroci poleg privzgajanja spoštljivega odnosa do branja in knjig spoznavajo tudi poklic knjižničarja in delovanje knjižnice.
