Večkrat slišim od staršev, da njihov otrok ne bere. Če pa že vzame knjigo v roke, so to »samo neki brezvezni stripi«, v katerih otrok samo gleda slike in jih ne povezuje z besedami. In da na ta način strip že ne more zadostiti kriterijem knjige.
Če bi na stripe gledali na ta način, bi pravzaprav lahko kritizirali tudi katerokoli drugo knjigo. Na ta način bi lahko odpisali tudi vse slikanice in otroške knjige, kjer besedilo prekinjajo ilustracije ali slike – tudi tam otroci gledajo le slike in ne spremljajo besedila, kajne? Pravzaprav ni.
Prav zato moramo pri presojanju, katero branje je primerno za otroka in katero ne, predvsem presojati njegovo osebnost, zanimanje in zmožnosti razumevanja besedila. Kje bi bilo to lažje, kot pri kombinaciji besedila in slike, ki skupaj pripovedujeta zgodbo. Ko boste na strip pogledali s tega vidika, boste videli, da je strip prav tako zapleten, kot katerakoli druga literarna zvrst.
Všeč mi je, da se v zadnjem času odnos do stripa in risoromanov spreminja in da končno v kulturnem prostoru dobivajo mesto, ki jim pripada. Svoje mesto dobivajo v učnih načrtih slovenskega jezika v osnovnih šolah, na svoj seznam priporočene literature pa jih umešča tudi Društvo Bralna značka Slovenije – ZPMS. Zdaj sta Ministrstvo za kulturo in javna agencija za knjigo RS razglasila še Nacionalni dan stripa.
Stripi so močan in uporaben žanr za razvoj otrokovih bralno-jezikovnih sposobnosti, z njihovo pomočjo razume in zmore analizirati literarne zgodbe, hkrati pa močno izboljšajo tudi znanje otrokovih jezikovnih zmožnosti. Strip pripomore h hitrejšemu učenju branja, saj otrok prebrano besedilo lahko poveže s sliko. Ta otroku razkrije še nekoliko več, kakor samo besedilo, in spodbuja njegovo domišljijo. V obdobju usvajanja branja strip lahko pomaga mlademu bralcu do večje samozavesti, saj dobi občutek, da zaradi hitrejšega pregleda strani bere hitreje in zato uspešneje. Ker imajo malo besedila, so stripi lahko odličen način za učenje tujih jezikov. Ker iz slike lažje dobijo vpogled v kontekst, hitreje usvajajo pomen besed in širijo besedišče.
Besedišče, ki ga najdemo v stripih, je zahtevnejše kot pri večini periodičnih publikacij (revij in časopisov), primernih otrokom vseh starosti. To otroku daje odlično izhodišče, da se nauči novih besed. Če ne bo poznal pomena besede, ki jo bo zasledil v stripu, se bo obrnil na vas, starše, za pomoč pri razlagi. Kar je lahko odlična priložnost, da izveste, kaj vašemu otroku veliko pomeni in kako si razlaga določene stvari v življenju.
Čeprav mogoče vsi stripi niso primerni za otroke in najstnike, pa jim lahko skozi skupno branje približamo tudi teme, ki bi bile drugače namenjene starejšim, zrelejšim bralcem. Ko otroku beremo, lahko nadzorujemo, kako si razlaga posamezne elemente zgodbe, da se ne zadržuje preveč pri »strašnih« delih, vendar ne lažemo, da stvari, ki jih vidi na sliki, niso take, kot si jih predstavlja. Lahko pa kakšen črn moment obrnemo tudi v humor. S tem, ko bosta skupaj odkrivala zgodbo, se bosta tudi zelo zabavala.
Stripi so tudi odlično sredstvo za izboljšanje spomina in učenje logičnega vzročno-posledičnega zaporedja. Ker ne pojasnjujejo vedno vseh podrobnosti dogajanja, mora otrok na podlagi kratkega besedila in slike pred seboj sklepati, kaj se v zgodbi dogaja. Hkrati pa mu strip omogoča, da lahko hitro ter znova in znova preveri svoje razumevanje besedila in zgodbe. To otrokom še posebej med odraščanjem, pa tudi kasneje v življenju, lahko zelo pomaga pri socialnih veščinah.
Stripi so lahko odličen uvod v razumevanje nelinearnega pripovedovanja zgodb. Številni avtorji stripov običajno gradijo zgodbe, ki temeljijo na daljšem časovnem trajanju. Čeprav besedilo stripa beremo kot običajno knjigo, kot si v kronološkem in linearnem zaporedju sledi besedilo ob sliki, lahko tok zgodbe v isti pripovedi skače iz preteklosti v sedanjost ali v prihodnost.
Stripi ponujajo tudi dober vpogled v to, kako so literarni liki strukturirani na podlagi zgodbe, motivacije, njihovega položaja glede na kraj in čas dogajanja, njihovega potovanja skozi narativne zaplete, kako so predstavljeni stranski in kako glavni liki, kaj pomeni biti antagonist in protagonist, in tudi zakaj je do nekega zapleta sploh prišlo. Kot taki so odlično sredstvo, kako se naučiti pripovedovanja in nekih naprednejših tehnik pisanja zgodb.
Neveščim bralcem strip s pomočjo opornih točk, ki jih predstavljajo posamezne sličice, omogoča sledenje toku zgodbe in nato tudi komentiranje zapleta zgodbe, kar je osrednjega pomena za razvoj bralne pismenosti pri otrocih. To bo v pomoč predvsem tistim, ki se še borijo z branjem, saj lahko skozi strip ali risoroman zlahka spremljajo tudi zgodbo, ki poteka v ozadju – prav tako kot njihovi vrstniki, ki z branjem nimajo težav. Kar je danes izrednega pomena, saj otroci danes živijo v svetu, ki ga preveč določajo meje, pravila in je v tem smislu zožana tudi njihova domišljija. Čeprav so oblikovani po avtorjevem »literarnem svetu«, imajo stripi to edinstveno lastnost, da se v njih lahko še vedno zgodi karkoli. V njih še vedno obstajata nepredvidljivost in magija, kar otroku pomaga razširiti polje domišljiije. To pa mu pomaga tudi pri reševanju najrazličnejših problemov, s katerimi se srečuje v svojem vsakdanu.
Stripi so vrata v svet knjig. Prek njih otrok vstopa v svet pismenosti in razvija svojo ljubezen do branja. Strip je primerno čtivo tudi za tiste nekoliko starejše otroke, ki jim branje ne diši preveč, čeprav ne želim trditi, da je zaradi tega zanje primeren samo strip. Vendar se jim zaradi kratkega besedila strip zdi bolj obvladljiv in zato manj strašljiv kot strani polne besedila. Na ta način so pripravljeni prebrati tudi kakšno besedilo, ki jim ga bilo v »klasični« obliki težko prebrati (npr. Martin Krpan v stripu ; Kafka , Reformatorji v stripu , Preživeli iz holokavsta, Superga, Los, Sumatra, Človek gora …)
Nenazadnje pa: otroci naj sami izbirajo, kaj bi želeli brati. Lahko pa branje stripov dopolnimo tudi tako, da jim ponudimo v branje tudi kaj drugega, zahtevnejšega, kar presega njihovo trenutno zanimanje in zmožnost: mladinski roman, kratke zgodbe, stvarno literaturo, poezijo, tudi dramo, zakaj pa ne. Najpomembneje je, da pri otroku vzbudimo ljubezen do branja. Ne glede na to, s katerimi knjigami bo začel, ko bo odraščal in mu bodo na pot prihajale nove in nove zgodbe, bo postajal vse zahtevnejši bralec in slej ko prej bo odkril tisto knjigo, ki ga bo začarala in spremenila v bralca za vse življenje.
