Kaj odlikuje kakovostno ilustracijo

Otrokovo prvo bližnje srečanje z likovno umetnostjo največkrat predstavlja prav ilustracija, zato je že za najmlajše zelo pomembna ustrezna izbira kakovostnih ilustriranih del. Pri tem ne smemo pozabiti na aktivni vidik ilustracije, saj lastna likovna predelava zgodb omogoča otroku bogatenje doživljajskega in miselnega sveta in je zato pomembna ne le za njegov likovni, temveč tudi za njegov celostni razvoj.

S knjižno ilustracijo se otrok sreča preko slikanice: knjige, kjer sta besedilo in slika enako pomembna, ne glede na količinsko razmerje, ter skupaj tvorita celoto. Praviloma prevladuje v slikanicah za najmlajše podoba nad besedo, kasneje pa se razmerje izenačuje in proti koncu otroštva obrne. Poznavanje otrokovih likovnorazvojnih potreb se je z leti že uveljavilo in ga najboljši ilustratorji poznajo in upoštevajo. Ker je slikanica tudi industrijski izdelek, ni podvržen le estetskim, ampak tudi tržnim zakonitostim, ki so pokazale, da se najbolje prodaja to, kar je kupcu, tako otroku kot odraslemu, všeč. Danes najdemo na vseh trgih, tudi pri nas, primere zgolj komercialno motiviranega kot tudi primere kakovostnega tipa ilustracij. Oglejmo si nekaj standardov, ki so – razvojno gledano – predšolskim otrokom bližji in nam bodo v pomoč pri izbiri primerne ilustracije za naše najmlajše.

Za otroke v zgodnjem otroštvu je primerna oblika leporelo (kartonska zgibanka), ki ima vlogo knjige – igrače. Taka knjiga vsebuje zelo malo besedila, le kakšno besedo ali stavek. Prevladujejo slike posameznih predmetov in živali. Ker jo otrok ob ogledovanju tipa in okuša, je pomembno, da je narejena tako, da se otrok z njo ne poškoduje (npr. brez ostrih robov) ter da jo je mogoče občasno očistiti. Kot pri vseh kakovostnih igračah v tem obdobju je tudi tu zaradi varnosti pomembno, da niso sestavljene iz delcev, ki bi se lahko odkrušili in zašli v žrelo ali sapnik, k varnosti pa sodijo tudi nestrupene tiskarske barve. Likovno učinkovite so tiste zgibanke, ki so narejene na osnovi čistih, ploskovnih barv, z jasnimi, ne preveč kompleksno sestavljenimi oblikami. To odgovarja otrokovim sposobnostim za razlikovanje le največjih barvnih in oblikovnih nasprotij. Kakovostnih kartonskih zgibank, ki namesto risb vključujejo fotografije, ni veliko, saj je fotografija pogosto podatkovno pregosta in likovno-prostorsko prezapletena, da bi otroku omogočala iskanje razlik in podobnosti. Ena od osnovnih likovnih zahtev v tem starostnem obdobju je namreč načelo “vsakemu predmetu svoj prostor”, kar pomeni, da ne prihaja do delnega medsebojnega prekrivanja predmetov. To povzroča iluzijo prostora, z njo pa otrok še ne ve kaj početi. Ravno tako so bolj priljubljeni tipični pogledi na stvari (čisti profil ali čisti en face), saj posebni zorni koti otežujejo prepoznavanje in ne podpirajo spoznavnih procesov na ustrezen način.

Podobno vlogo kot leporelo ima tudi otrokova prva »prava« knjiga, saj strukturira prostor knjige na začetek in konec (platnice) in vsebino, običajno sestavljeno iz nekaj debelih listov. Otrok se uči listati, povezovati sosledje slikovnih prizorov, postopoma osvaja tudi smer “branja”. Običajno je v teh knjigah že nekoliko več besedila, a ne več kot par stavkov na stran. Likovne vsebine so nekoliko kompleksnejše, saj za potrebe razvoja zgodbe nastopa več oseb ali predmetov v istem prizoru. Ilustrator naj bi tudi tu spoštoval otrokovo nagnjenje k dojemanju čiste, ploskovite barve in jasnih orisov.

Slikanica je dober medij za komunikacijo med otroci in odraslimi, ko se “pogovarjajo” o barvah, imenih predmetov, živali, oblik. Kakor za vse druge vrste knjižne ilustracije, je tudi za prvo slikanico pomemben standard odličen ilustrator. V tem zgodnjem otroštvu, ki ga razvojna psihologija izpostavlja kot posebej pomembnega za otrokov nadaljnji razvoj, tudi likovna energija, ki jo lahko s svojimi ilustracijami posredujejo kvalitetni avtorji, opravi več in bolje ter postavi višje standarde za bodoče likovne izbire.

Slikanica v pravem pomenu besede ima debelejše platnice in več tankih listov. V taki slikanici se lahko razmerje med besedilom in sliko razvije na več načinov. V strokovni literaturi najdemo delitev na tri tipe slikanic s tega vidika. Prvi tip predstavlja klasična slikanica, ki je likovno oblikovana na način klasične knjižne ilustracije, vsaka ilustracija v knjigi je samostojna slika. V taki slikanici se na primer menjavata celostransko besedilo in celostranska slika, besedilu lahko sledi dvostranska slika … (na primer H. Ch. Andersen: Grdi raček, ilustracije Marlenka Stupica). Pri naslednjem tipu slikanice se ilustracija tako rekoč razlije čez obe strani, se »razleze« tudi med besedilo (na primer Anja Štefan: Iščemo hišico, ilustracije Ančka Gošnik Godec). Pri tretjem tipu pa je besedilo vključeno v samo ilustracijo – ilustracija stripovskega tipa (na primer Saša Vegri: Jure Kvak-Kvak, ilustracije Kostja Gatnik).

Pri oblikovanju kakovostnih slikanic sledi velikost črk bralnim potrebam oziroma spretnostim starostne ciljne skupine otrok, pri čemer je zelo pomembna likovna sestavina ilustrirane knjige tudi oblika črk (tipografija). Najpogostejši napaki sta težka čitljivost (navadno zaradi prevelike okrašenosti, dekorativne preobloženosti črk) in pomanjkanje enotnosti ali drugače rečeno tipografske raznovrstnosti. Računalniki danes ponujajo vrsto mamljivih možnosti za igračkanje z oblikami črk in nekateri se tej možnosti ne morejo upreti. Rezultat je pogosto nasproten želenemu: namesto igrive razposajenosti dobimo nečitljivo zmedo. Opažamo, da je kultura oblikovanja črke v slikanicah prevečkrat zapostavljena in pogosto tako likovno kot razvojno neprimerna.

Ob obliki besedila in podobe imamo opraviti še z eno likovno plastjo ilustrirane knjige, to je plast grafičnega oblikovanja oz. oblikovanja celotnega izgleda knjige. To je umetnost izbire velikosti in oblike formata, izbire tiskarskega papirja, tiskarskih postopkov, načina vezave, znotraj tega pa že omenjeno oblikovanje posameznih strani, sosledja strani, t. i. prelom. Z določanjem razmerja med besedilom in sliko, razporeditvijo v formatu, oblikovalec vpliva na preglednost, čitljivost, zračnost; ustvari posebno notranje vzdušje knjige. Na to plast oblikovanja praviloma nismo zavestno pozorni, čeprav močno vpliva na naše počutje ob listanju po knjigah. Prav zato bi morali založniki oz. likovni uredniki slikanic in drugih knjig za otro- ke temu posvečati več pozornosti in poleg likovnega vidika nujno upoštevati tudi razvojni vidik (starost otrok, ki jim knjigo namenjajo).

V nadaljevanju ob nekaj primerih vrhunskih ilustracij prikazujemo, kako je tudi na likovnem področju pomembno, da ilustracija sledi otrokovemu razvoju.

Najmlajši otroci s pomočjo ilustracij pridobivajo osnovne izkušnje o naravi stvari: ločijo med čistimi barvami (rdeča, zelena, modra …) brez odtenkov in tonskega stopnjevanja. Najbolj jih pritegnejo velike, jasne barvne površine, ki so nanešene na ploskovit način. Enako vlogo igrajo oblike, kjer otroci opazujejo razlike med okroglimi in oglatimi (mehkimi in trdimi). Najbolj blizu so jim take upodobitve, kjer ima vsaka stvar svoj prostor, torej se ne drenjajo in ne zakrivajo druga druge. Potrebo po jasni razvidnosti dopolnjujejo še izbrani zorni koti upodobljenih predmetov, živali ali oseb. Najbolj učinkovita sta dva pogleda: “en face” (od spredaj) in “profil” (stranski pogled). Drugi zorni koti vsebujejo preveč posebnosti in najmlajšim gledalcem otežujejo likovno branje. Likovna izrazila so jasno razvidna in uporabljena v najosnovnejših oblikah. Na izbrani sliki lahko opazimo jasno ločitev med črto in barvo. Črta je ene debeline, barve, intenzitete, torej brez variacij (modalitet), barve so čiste, brez odtenkov in nastopajo v omejenem številu. Mreža odnosov, ki jo spleta pripoved, je reducirana na osnovne odnose med manjšim številom oseb, živali ali predmetov. Prizori so postavljeni v nevtralen oziroma v našem primeru “prazen” prostor. Slika Silvana Omerzuja (glej sliko 1) zelo dobro ilustrira likovni jezik, ki je doživljajsko in razumsko najbližji najmlajšim otrokom in zadovoljuje vsa njihova pričakovanja in razvojne potrebe. Sposobnost nezmotljivega ločevanja največjih razlik v podobi je temelj za nadaljnje ostrenje zaznav in doživljanj likovnih vsebin v kasnejših razvojnih obdobij.

Delo Ančke Gošnik Godec (glej sliko 2) zahteva od otroka celovitejšo pozornost, saj se je v likovnem prostoru slike (v primerjavi s prejšnjo) marsikaj spremenilo. Prizorišče sicer ostaja jasno pregledno, odnosi med nastopajočimi v prizoru niso pretirano zapleteni. Vendar se tipičnim pogledom (od spredaj in s strani) pridružujejo še posebni zorni koti. Petelin je upodobljen skoraj s profila, vendar postavitev kril prinese v sliko kompleksnejšo prostorsko situacijo. Taki odmiki od tipičnih, standardnih upodobitev spodbudijo otrokove likovne predstave in razširijo pojmovanje prostora. Otrok se sam tako še ne zna izražati in ravno ta napetost med že znanim in še ne obvladanim poganja otrokovo radovednost in željo po likovnem raziskovanju. V sliki se barve ne pojavljajo samo v osnovnih kvalitetah, marveč najdemo množico barvnih odtenkov, ki s harmoničnim stopnjevanjem razširijo barvno paleto in razgibajo barvni prostor slike. Čeprav nastopajo že prva prostorska vodila (npr. delno prekrivanje piščancev in koklje postavi jasne odnose glede tega, kaj je spredaj in kaj bolj zadaj), je celotna slika zasnovana bolj na ploskovit način oziroma ni občutiti kakšne posebne potrebe po oblikovanju iluzije globine prostora. Tudi črtne strukture so pestrejše: debeline, barve in različne gostote črt tvorijo zahtevnejše vzorce in ni več izrazito jasnih meja med barvo in obliko. Slika je prava paša za oči ter omogoča otrokom, da lahko preizkušajo in krepijo lastno likovno senzibilnost. Izjemna harmonija, ki jo avtorica ustvari z razlikami in podobnostmi uporabljenih likovnih izrazil, otroka vodi od enostavnega h kompleksnejšemu, celovitejšemu zaznavanju, občutenju in razumevanju likovnih vsebin, prostora in pripovedi.

Če je res, da lahko čustva povezujemo z barvo, prostor pa z razumom, je izbrani primer Jelke Reichman (glej sliko 3) tipičen primer točke ravnovesja med otrokovim čustvenim in razumskim dojemanjem sveta. Čustveni pol tu zastopajo še relativno čiste barve, ki jim stoji nasproti veliko zanimanje za iluzijo prostora. Jasno so izpostavljena prostorska vodila: delno prekrivanje, manjšanje oddaljenih predmetov, barvna perspektiva (barve se z oddaljenostjo ohlajajo), zračna perspektiva (barve z oddaljenostjo izgubljajo na intenzivnosti in postajajo modrikaste) in modelacija (“senčenje”, ki izpodrine ploskovito uporabo barve ter jo s svetlenjem in temnenjem na robovih predmetov izboči v navidezni prostor). Pripoved v prizoru je kompleksnejša, odnosi mnogostranski, dinamika dogajanja je podprta z dinamično diagonalno kompozicijo. Pri otroku se to likovno ravnovesje med čustvenimi in razumskimi sposobnostmi pojavi nekako med 5. in 6. razredom osnovne šole. Interes za ogledovanje tovrstnih del pa se pojavi že precej prej, saj otrokova radovednost vedno prehiteva njegove (likovnoizrazne) sposobnosti. Od tod vodi likovno razvojna pot v smer poudarjenega razumsko-prostorskega interesa.

V Čohovi sliki (glej sliko 4) je jasno izražen izrazit interes za prostor. Ne le prek prostorskih vodil, ki smo jih že omenili, marveč iz celotne postavitve prizora, ki prostor napenja od podrobnih upodobitev predmetov v ospredju, prek perspektivičnih vodil (smeri knjig na levem delu slike), do roba neskončnosti v svetlobi okna. Avtor je pravi lovec na podrobnosti, ki jih najde tako v predmetih, oblačilih, arhitekturi, kot tudi na obrazni in telesni mimiki upodobljencev. Jezik čistih ploskovitih barvnih nanosov se je moral umakniti svetlo-temni govorici osvetljenih in zatemnjenih barv, ki poglobijo prostorski učinek. Dramatičnost svetlobnih kontrastov pa je primerna podpora očitno dramatičnemu prizoru napetega razmišljanja. Napetost dosežemo tudi s pretiravanjem, zato avtor obraze preoblikuje s poudarjanjem značilnosti v smeri karikature.

Podobno likovno govorico kot v Čohovem primeru najdemo tudi v Eričevi ilustraciji (glej sliko 5). Prevlada prostora nad barvo je izpeljana še dosledneje. Gre za tonirano (lavirano) risbo, ki si od barv vzame le eno toplo oker in eno hladno modro barvo, vse drugo pa prepusti svetlobi oz. temi črne, bele in sivih tonov. V dosedanjih primerih so avtorji pri upodobitvah bolj ali manj sledili zgledom iz narave, to delo pa je primer, ko avtorjeva domišljija zavzame vodilno vlogo in videno preoblikuje po lastnih zahtevah, ne več po zahtevah objektivnega, vidnega sveta. Zelenjava in sadeži so se spremenili v osebe, ki tvorijo nadrealne zgodbe in prizore. Avtor je v pripovednem delu slike pustil domišljiji na stežaj odprta vrata, pri likovnem delu pa je pazil na vsa pravila oblikovanja in izdelal odlično likovno iluzijo izmišljenega prizora. Le zelo dobri risarji si lahko privoščijo takšno svobodo, pri slabih pa  se poizkusi največkrat izrodijo v neprepričljivo neartikulirano spakovanje. Iz komercialnih razlogov imamo žal danes precej več slabih zgledov in so zato dela, kot jih tu predstavljamo, še toliko dragocenejša redkost.

Posebnost likovnega prostora v izbranem Gatnikovem delu (glej sliko 6) je ta, da gre v resnici za pomnožen likovni prostor, saj znotraj formata najdemo eno prek druge odtisnjenih več plasti risb. Te sicer tvorijo en prizor, ki pa ga nikoli ne moremo videti v celoti. Človek lahko jasno vidi le tisto, na kar je zavestno usmerjen. Ker hkrati ne moremo biti zavestno usmerjeni na vse plasti slike, naš pogled skače od ene plasti k drugi in tako tvori likovno zgodbo, ki ima razen prostorske tudi časovno razsežnost. Struktura slike je zapletena in primerna za starejše gledalce, otrokom pa je lahko vir radovednega čudenja in nevsakdanjih senzacij. Pri slikah je k sreči tako, da imamo od njih prav toliko, kolikor smo iz njih sposobni in pripravljeni vzeti. Iz tega razloga je tudi ta slika, sicer namenjena starejši publiki, primeren predmet otrokovega raziskujočega gledanja in čudenja.

Marija Lucija Stupica (glej sliko 7) je ključno prispevala k ugledu ilustracije predvsem zato, ker jo je dosledno pojmovala kot knjižno slikarstvo. Nobenega popuščanja v resnosti, odgovornosti in slikarski kvaliteti si ni dovolila, zato imajo njeni ilustratorski originali status dovršenih slikarskih umetnin. Dosledno, sistematično grajen likovni prostor naseljuje posebna atmosfera, ki prizore iz vsakdanjih privzdigne v posebne, časovno in prostorsko samosvoje svetove. Ljubezen do podrobnosti nikoli ne preglasi trdno komponirane celote, jedro pripovedi je neprisiljeno umeščeno tako, da ga oko zlahka odkrije in je ob tem nagrajeno z občutkom ugodja. Mali formati skrivajo veliko pomenskih in slikovnih plasti, ki jih vseh ni mogoče razbrati takoj, zato se k njenim ilustracijam vračamo znova in znova, a se jih ne naveličamo. To lastnost imajo le umetnine, ki ne trajajo zato, ker bi času kljubovale, marveč zato, ker potujejo z njim; so brezčasne.

Opisani primeri kakovostnih ilustracij kažejo, kako lahko z ilustracijo sledimo otrokovemu likovnemu razvoju, ki poteka od najzgodnejših čistih barvnih ploskev in jasnih, enostavnih orisov (na primer ob ilustraciji Silvana Omerzuja – slika 1). Pot se nadaljuje k čedalje večjemu številu podrobnosti (kot jih na primer prinaša ilustracija Ančke Gošnik Godec – slika 2), sledi nastopanje prostorskih vodil delnega prekrivanja, zmanjševanje oddaljenih predmetov in zračne perspektive (primer ilustracija Jelke Reichman – slika 3), v svetlo/temno modelacijo, “senčenje” z vedno manj čistih barv na račun prepričljivega učinkovanja navideznega prostora oz. iluzionizma (primer ilustracija Zvonka Čoha – slika 4).

Če barvno/ploskovno govorico prepoznamo kot nosilca emocionalnih vsebin, v svetlo/temnemu prostorskemu izrazu pa razumski interes, lahko zgoraj opisane stopnje ustrezajo tudi razvoju psihomotoričnih, emocionalnih in kognitivnih otrokovih sposobnosti. Njihovo razmerje je ob rojstvu izrazito v prid emocionalnim sposobnostim, ki jih s časom vse bolj dopolnjujejo in nadgrajujejo kognitivne sposobnosti.

Doslednost in enovitost likovne govorice je eden od znakov kakovostne ilustracije (slika 5). Žal pa vidimo vse preveč ilustratorskih pristopov, ki raznolike načine kombinirajo in mešajo znotraj ene same podobe: mešanica ploskovitega in prostorskega pristopa, kombiniranega s fotografijami, preobloženega s podrobnostmi in nesmiselnim krašenjem mnogokrat preslepi tako starše kot otroke, saj imajo občutek, da so za isti denar dobili več “lepote”. Zakonitosti likovnega jezika niso take, da bi uporaba več likovnih izrazil prinesla tudi več likovne energije, krepkejši likovni izraz. Ravno obratno! Kot nas je naučilo obdobje modernizma: “manj je več” (slika 6).

Pogosta bližnjica do uspeha je tudi pačenje, karikiranje, deformiranje upodobljenih predmetov in oseb z namenom povečati ekspresivnost, “smešnost”, “simpatičnost”. Trenutni učinek tako pretirano poudarjenih disproporcioniranih upodobitev je hipno res močnejši, v trajanju pa otroka prikrajša za možnost analitičnega opazovanja in primerjanja. Dober ilustrator pritegne pozornost brez efektov, trikov, pač pa le z mirno močjo svoje nepopačene, jasne in dosledne likovne govorice, h kateri se gledalec znova in znova vrača. Dobra ilustracija traja (slika 7).

Dejavnosti, ki lahko potekajo v povezavi s knjigo, so raznovrstne. Otrok lahko opazuje slike, bere besedilo, posluša odraslega, ki mu prebira zgodbe, pesmi …, se z drugimi pogovarja o videnem in slišanem, na tej osnovi sam pripoveduje svoje pravljice, dobi spodbude za lastno likovno in literarno izražanje. Raznovrstne dejavnosti, ki jih omogoča knjiga, aktivirajo otrokove zmožnosti in zadovoljujejo njegove potrebe, tako tudi potrebo po lastnem ustvarjanju. Na kratko še nekaj o tovrstnih bolj in manj primernih pristopih. Izkazalo se je, da je bogata besedna pripoved v tesni povezavi z bogatim likovnim izrazom. Če so otroci živo pripovedovali o dogodkih, opisovali podrobnosti in iskali najzanimivejše trenutke (npr. v pravljici), se bo vse to odražalo tudi v njihovih upodobitvah. Če je povzetek literarne predloge pust in nedoživet, bodo take tudi otroške ilustracije. Otroka torej spodbujamo z vprašanji o tem, kaj je glavni junak delal, kaj se mu je zgodilo, kako se je počutil … Če otroke vprašamo le po imenu glavnega junaka in ukažemo, naj ga narišejo, bo likovni rezultat bolj boren. Na osnovi takega uvoda najpogosteje dobimo trideset enakih izdelkov, pri vseh stoji glavni junak na sredini lista v mirni pozi, v izpraznjenem okolju in nedejavno zre v nas …

Pri likovnem pripovedovanju zgodb ne smemo pozabiti na formalno plat, zato naj otrokovo ilustratorsko delo vsebuje tudi kakšno likovno nalogo, bodisi s področja raznolikosti črt ali s področja barvnega nauka, lahko pa tudi s področja še neznanih likovnih tehnik. Z vključitvijo likovnega problema v nalogo bomo zagotovili jasnejše odločitve in enotnost v likovni govorici, hkrati pa realizirali tudi kakšnega od kognitivnih ciljev. S kompleksnim pristopom bo naš mladi bralec in gledalec slikanic postal boljši risar, posledično pa tudi zahtevnejši pri izbiri kvalitetnih ilustriranih knjig.

Vir: Frelih, Č. (2009). Kaj odlikuje kakovostno ilustracijo. V: Branje za znanje in za zabavo: priročnik za spodbujanje družinske pismenosti. Ljubljana: Andragoški center Slovenije. Str. 75-82. (Članek objavljen s privoljenjem Andragoškega centra Slovenije.)