Interakcije med starši in otroci, ki jih od rojstva otroka do predšolskih let, merimo v tisočih urah, so temelj za razvoj jezikovnih zmožnosti in pismenosti otroka. Od rojstva dalje začnejo otroški možgani graditi zasnovo za govor in branje.
Raziskave kažejo, da možgani dojenčkov iščejo vzorce v zvokih jezika in do šestega meseca starosti možgani že ustvarijo stalne nevronske povezave – mreže za prepoznavo subtilnih zvokov in ritmičnih vzorcev svojega maternega jezika. Do devetega meseca starosti, dojenčki že lahko razlikujejo med različnimi zlogi, to pa jim omogoča, da prepoznajo meje besed. Pred tem so bile besede “tukajjetvojaropotulja« za dojenčke zgolj prijetna melodija in ne jasna komunikacija. Ko meje zvokov postanejo bolj očitne in prepoznavne, bodo dojenčki slišali posamezne besede: »Tukaj / je / tvoja / ropotulja«. Medtem ko zvoki postajajo besede, ki se pogosto uporabljajo, se, kadar besede pogosto uporabljamo v kontekstu označevanja določenih predmetov, začne prepoznavanje pomenov besed.
Ko so dojenčki stari približno eno leto, običajno prepoznajo besede in pomen tistih besed, ki se v njihovih družinah pogosto uporabljajo. Njihov besednjak se preko dojemanja in poslušanja hitro širi.
Ko se otroci naučijo jezika, lahko z drugimi delijo tisto, kar čutijo, mislijo, verjamejo in si želijo. Čeprav se večina otrok začne izražati in uporabljati svoj govorni besednjak v drugem letu življenja, raziskave že dolgo potrjujejo, da se sposobnost za učenje in uporabo novih besed med otroki razlikuje. Raziskovalca Hart in Risley (v Debruin-Parecki in Krol-Sinclair (ur.), 2003). sta že leta 1995 dokumentirala interakcije med starši in otroki v prvih treh letih življenja, da bi razložila pomen teh razlik. Raziskovalna skupina je dve leti in pol po eno uro vsak mesec opazovala 42 družin iz različnih socialno ekonomskih in etničnih okolij. Podatki, ki so jih zbrali, so razkrili veliko razlik v obsegu pogovora z otrokom. Njihove ugotovitve so zelo zanimive: ne glede na vse druge razlike med družinami (stopnja izobrazbe, inteligenčni količniki staršev, socialno ekonomski položaj, in/ali rasa), obseg pogovora, ki se osredotoča neposredno na dojenčka, najbolje napoveduje šolske dosežke otrok. Podobno potrjujejo tudi slovenske raziskave učinkov skupnega branja v družini na razvoj in učenje otrok. Učinki so tako kratkoročni kot tudi dolgoročni in se kažejo v večjem besednjaku (v 1. in 2. in 3. letu starosti in kasneje), v boljšem jezikovnem zavedanju otrok (pri 5 in več let starih otroci), v zmožnostih otroka, da pripoveduje na razvojno višji ravni, in nenazadnje na boljši zgodnji kot tudi višji kasnejši akademski pismenosti (Marjanovič Umek, Družinsko branje kot socialni kontekst za razvoj in učenje otrok, Posvet o družinski pismenosti, 2018).
Več pogovorov, osredotočenih na dojenčke in malčke, pozitivno vpliva na boljši šolski uspeh in višje dosežke pri testih inteligenčnih sposobnosti. Primerjajmo pogovor dveh mater z malčki. Kateri od otrok bo najverjetneje imel širši besednjak?
Mama 2: V redu, Pavlina. Čas je, da pojemo kosilo. Poglejmo, kaj imamo danes. Ja, pojejmo korenček.
Mama 3: V redu, Teja. Čas je za kosilo. Si lačna? Mama je tako zelo lačna! Poglejmo, kaj imamo danes v hladilniku. Kaj je to? To je pomaranča. Kaj pa je to? So morda breskve? So mogoče marelice? Pa poglejmo! Vidiš sliko na kozarcu? Tako je, to je korenček.
Kot izobraževalci, knjižničarji in svetovalci moramo pomagati staršem, da bodo razumeli svojo ključno vlogo. Podpirati jih moramo, da obogatijo svoje znanje o tem, kako lahko spodbudijo razvoj pismenosti svojih otrok. Pomagati jim moramo, da zgradijo zavedanje o tem, kako njihove preproste, vsakodnevne interakcije z otrokom dejansko vzpostavljajo temelj za kasnejšo dobro pismenost otroka. Za lažji začetek si lahko pomagamo z iztočnicami za pogovor z otrokom v domačem okolju (glejte primer v nadaljevanju, Pogovor z otrokom v domačem okolju).
Vir: Debruin-Parecki, A. in B. Krol-Sinclair (ur.) (2003). Družinska pismenost, Iz teorije v prakso. Interational Reading Association.
