Ob starših, sovrstnikih in šoli so mediji eden izmed dejavnikov socializacije. Mediji oblikujejo naš pogled na svet, določajo, kaj in kako naj stvari vidimo in gledamo, to pa nas sčasoma, še posebej če jih redno uporabljamo, oblikuje kot posameznike in družbo. Ker je proces socializacije najmočnejši ravno v času odraščanja, je v tem obdobju najmočnejši tudi vpliv medijev in novih komunikacijskih tehnologij.
Medijska pismenost je sposobnost prepoznavanja različnih vrst medijev in razumevanja sporočil, ki jih pošiljajo. Otroci dobijo ogromno informacij iz najrazličnejših virov, ki presegajo tradicionalne medije (TV, radio, časopisi in revije), katerimi so bili v mladosti izpostavljeni njihovi starši. Obstajajo besedilna sporočila, memi, viralni videoposnetki, družabni mediji, video igre, oglaševanje in še več. Toda vsi mediji si delijo eno stvar: nekdo jih je ustvaril. In ustvarjeni so bili z razlogom. Razumevanje tega razloga je osnova medijske pismenosti. Zato je pomembno, da otroke naučimo uporabljati medije in digitalne vsebine na način, da jih ne bodo le uporabljali, temveč da bodo tudi razumeli sporočila, ki jih sprejemajo prek njih.
Raziskave kažejo, da imajo slovenski otroci in mladostniki precej nekritičen odnos do medijev, čeprav jim namenijo večino svojega prostega časa. Verjamejo sporočilom, nimajo pa dovolj kontekstualnega znanja, s pomočjo katerega bi lahko uspešno ocenjevali pomen medijskih sporočil. V primerjavi s sovrstniki iz drugih držav imajo učenci pri nas zelo veliko možnosti dostopa do spletnih vsebin in jih tudi uporabljajo, vendar pri tem uporabljajo le veščine (igrice, iskanje, klepetalnice, socialna omrežja), ne znajo pa interpretirati kompleksno simbolno in tehnološko posredovano besedilo. Da pa bi postali kritični, razmišljujoči in osveščeni državljani, se morajo poleg obvladovanja veščin, naučiti tudi kritičnega mišljenja in sammostojnega razmišljanja.
Medijska pismenost za razvoj kritičnega mišljenja in samostojnega razmišljanja
S pomočjo medijske pismenosti, naj bi se otrok naučil naslednjih veščin:
- Kritičnega razmišljanja. Ko se otroci naučijo ocenjevati medije, se bodo znali lažje odločiti, katera sporočila so smiselna, zakaj so bile nekatere informacije vključene, katere niso in katere so ključne ideje, ki jih informacija sporoča. Iz sporočil znajo razbrati tista, ki podpirajo njihova mnenja, potem se lahko na podlagi znanja, ki ga že posedujejo, odločijo o sprejetih informacijah.
- Verodostojnosti informacij. Pomaga jim pri ugotavljanju “pravega namena” oglaševanja. Naučijo se upreti tehnikam, ki jih tržniki uporabljajo za prodajo izdelkov. Tako postanejo osveščeni potrošniki in sprejemniki informacij.
- Medijska pismenost pomaga otrokom postaviti informacije v kontekst tistega, kar že vedo, ali mislijo, da vedo. Pomaga jim prepoznati odnos ustvarjalca do neke vsebine in razumeti različna stališča in vidike. Na ta način otrok lahko postane družbeno bolj občutljiv, sočuten in odgovoren državljan.
- Prepoznavanje lastnih stališč in moč povedati tisto, kar mislimo, in na način, kako to želimo povedati, pa tudi razumevanje, da naša sporočila vplivajo na druge, je ključnega pomena za učinkovito medsebojno komunikacijo, pa tudi za odgovorno ustvarjanje medijev.
- Razumevanje vloge medijev v naši kulturi. Vsi mediji – od novic, tračev o slavnih osebnostih, naslovnic revij do memov, nam nekaj sporočajo, oblikujejo naše razumevanje sveta in nas celo silijo, da delujemo ali razmišljamo na določen način. Ko otroci razumejo cilj avtorja sporočila in ko razumejo, kako mediji vplivajo na njihov način razmišljanja, se bodo lažje odločali na podlagi pretehtanih odločitev, sestavljenih iz že prej pridobljenega znanja in informacij.
Učenje medijske pismenosti ne poteka v obliki lekcij, niti tako da otrokom govorimo, kaj je prav in kaj narobe oziroma kaj smejo in česa ne smejo. Celoten proces učenja je bolj izmenjava mnenj in stališč do določene vsebine skozi postavljanje konkretnih vprašanj in podkrepitev mnenj s primeri. Prav tako pogovore o medijskih vsebinah lahko vključite v vsakodnevne dejavnosti. Npr. z mlajšimi otroki se med nakupovanjem pogovarjate o reklamah za žitarice ali za igrače, govorite o varstvu okolja, recikliranju embalaže, potrošnji (od kod pride denar ipd.). S starejšimi se lahko pogovarjate o množičnih in družbenih medijih ter aplikacijah, v katerih uživajo in ki jih uporabljajo za komuniciranje z vrstniki. Verjetno se boste na koncu vi sami prav toliko naučili od svojih otrok, kolikor se bodo oni naučili od vas.
