Kako bodo mediji vplivali na otroke, je odvisno od predznanja, ki ga imajo starši o medijih. Oni so tisti, ki presojajo in določajo vsebine ter čas, ki ga bo otrok preživel pred zaslonom. Če pa otrok zapolni čas z mediji, ki zanj niso ustrezni, prinaša to s seboj negativne učinke ter posledice.
Zakon o medijih (Zmed) v svojih določilih (predvsem 49. in 84. člen) ščiti otroke in mladostnike pred izpostavljenostjo vsebinam, ki bi na katerikoli način resno škodovale duševnemu, moralnemu ali telesnemu razvoju otrok in mladoletnikov. Tako televizijski programi ne smejo predvajati pornografije in pretiranega nasilja, oziroma jih lahko predvajajo le pod pogojem, da je s tehničnimi sredstvi oziroma z zaščito omejeno tako, da ti do takšnih vsebin nimajo dostopa. Prav tako ureja tudi oglaševanje. In sicer govori o tem, da oglasi, katerih pretežno ciljno občinstvo so otroci, ali v katerih nastopajo otroci, ne smejo vsebovati prizorov nasilja, pornografije in drugih vsebin, ki bi lahko škodovale njihovemu zdravju ter duševnemu in telesnemu razvoju, ali kako drugače negativno vplivale na dovzetnost otrok. Oglaševanje ne sme moralno ali psihično prizadeti otrok. Tako ne sme vzpodbujati otrok k nakupu proizvodov ali storitev z izkoriščanjem njihove neizkušenosti in lahkovernosti; vzpodbujati otrok, da bi prepričevali starše ali koga drugega v nakup proizvodov ali storitev; izkoriščati posebnega zaupanja otrok v starše, učitelje ali druge osebe; in neupravičeno prikazovati otrok v nevarnih situacijah.
Kljub temu pa v medijih velikokrat prihaja do kršitev pravic otrok. Še posebej je sporno oglaševanje izdelkov za otroke med otroškim programom in oddajami. Pri spoznavanju ter spremljanju medijskih vsebin je zelo pomembno, da ima otrok podporo ter razlago odrasle osebe. Od tega, ali vsebine spremlja sam ali pa jih gleda skupaj z odraslimi, je odvisno, kako se bo zavedal in razumel predvajane vsebine. Zato je izjemno pomembno, da se z otrokom veliko pogovarjamo ob samem gledanju medijskih vsebin, kot tudi po njem. Zakaj?
Predšolski otroci še niso zmožni razumeti programskih in oglaševalskih vsebin na enak način, kot jih razumemo odrasli. Pri dveh letih se otrok uči razumevanja televizijskih vsebin preko senzomotoričnih dražljajev. Pri tri-do petletnikih pa se to razumevanje širi preko zgodb in pripovedi.
Poleg tega predšolski otrok lahko miselno predela le manjše količine podatkov. Zato tudi težje sledi poteku zgodbe, lažje pa domišljijski vsebini ter oglaševanju. Otrok najraje gleda risanke in oglase, ker so ti ravno toliko dolgi, da si jih otrokov spomin zapomni. Otroci, stari od dveh do štirih let, težje povezujejo časovno ločene dogodke, ne znajo predvideti konca zgodbe, bolj kot vedenje lika na ekranu jih zanima njegova zunanja podoba. Ne vedo, kako se filmski junaki znajdejo na televiziji. Šele pred vstopom v šolo spoznajo, da televizijske vloge igrajo igralci.
Mlajši otroci tudi še nimajo veliko izkušenj z realnim svetom, zato težko ločijo med domišljijo in resničnostjo. Zaradi neizkušenosti hitro verjamejo medijem in njihovemu simbolnemu in znakovnemu sistemu, na njihova sporočila se odzivajo bolj čustveno, so pa zelo radovedni in pripravljeni na učenje.
Psihologi so ugotovili, da imajo otroci pri knjigah realnejše predstave, saj vedo, da so jih napisali avtorji in da ni nujno, da je vse, kar je v knjigi zapisano, tudi resnično.
Otroci do petega leta razumejo zgodbo in bistvo vizualnega medija. Osredotočeni so na sedanje dogajanje, zato imajo lahko težave z logičnim zaporedjem dogodkov. Njihova predstava o likih v zgodbi in o razvoju dogodkov se razlikuje od predstave odraslih. Vendar pa potrebujejo svet domišljije, da lažje predelajo svoja nerešena vprašanja in ravnanja v posameznih situacijah.
Šele po petem letu so otroci zmožni ustvariti lastno mnenje o neki vsebini, sposobni so uporabiti znanje in izkušnje iz realnega sveta ter zmorejo sami oceniti vrednost tega, kar gledajo. Takrat lahko – z zmerno in smelno uporabo – mediji pozitivno vplivajo na otrokov kognitivni ter jezikovni razvoj. Hkrati pa se moramo starši zavedati, da prinašajo tudi določene negativne učinke:
- ob gledanju različnih programov so otroci priča različnim vrstam nasilja,
- otroci, ki preveč časa preživijo v pasivnem, sedečem stanju, so lahko motorično manj spretni,
- če veliko časa posvetijo gledanju televizije ali igri na računalniku, se lahko spremeni njihova telesna konstitucija (debelost, slabša fizična zdržljivost),
- ponoči se zbujajo in podoživljajo vsebine, ki jih ne razumejo in si jih sami ne morejo razjasniti.
Povzeto po : Marija Hribar, Vrtec Kamnik: Vpliv medijev na predšolske otroke
