izr. prof. dr. Barbara Baloh | Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta
_______________________________
Kdaj otrok postane bralec? Takrat, ko prepozna prvo črko? Ko samostojno prebere prvo besedo? Ali pa se njegova pot v svet branja začne že mnogo prej?
Če želimo razumeti, kako otrok razvija odnos do knjig in branja, se moramo vrniti na sam začetek njegovega življenja. V čas, ko še ne govori, ne pozna črk in ne razume zgodb tako kot starejši otroci. V zibelko.
Otrok se ne rodi kot bralec. Branje je kulturna pridobitev, ki se je mora naučiti. Toda veliko prej, preden začne prepoznavati črke, že posluša, opazuje, razlikuje, prepoznava, povezuje in se sporazumeva z ljudmi okoli sebe. Prav te zgodnje izkušnje postopoma ustvarjajo temelje poznejše pismenosti.
Pred knjigo je človek
Otrokovo prvo »besedilo« ni knjiga. Njegovo prvo »besedilo« je obraz drugega človeka.
Dojenček opazuje obraz odraslega, posluša njegov glas, zaznava melodijo in ritem govora ter se odziva na pogled, dotik in bližino. Raziskave kažejo, da je za melodijo govora občutljiv celo pred rojstvom.
Zato pri najzgodnejšem skupnem branju ni najpomembnejše vprašanje, ali otrok že razume zgodbo.
Dojenček sprva ne posluša samo besed. Posluša človeka.
Posluša glas, ki mu je blizu. Opazuje obraz, ki ga pozna. Zaznava ritem, ponavljanje in spremembe v intonaciji. Prav zato imajo v najzgodnejšem obdobju pomembno mesto tudi uspavanke, bibarije, kratke pesmi in ritmizirana besedila.
Ko v odnos vstopi knjiga
Predstavljajmo si povsem vsakdanji prizor. Odrasli vzame dojenčka v naročje in skupaj z njim odpre slikanico.
Otrok pogleda podobo. Odrasli jo poimenuje. Otrok se nasmehne, pokaže s prstom ali seže proti knjigi. Odrasli se odzove, ponovi besedo, spremeni glas ali počaka na otrokov naslednji odziv.
Na prvi pogled se ne dogaja nič posebnega. Toda prav v takšnih trenutkih nastaja nekaj pomembnega: skupna pozornost. Otrok, odrasli in knjiga postanejo del skupnega doživetja.
Otrok pri skupnem branju ni zgolj poslušalec. Je dejaven udeleženec, čeprav še ne govori. Odgovarja s pogledom, nasmehom, glasom, gibom ali dotikom. Včasih tudi tako, da pogled odvrne. Odrasli mora te odzive opaziti in jih upoštevati.
Ne sledimo knjigi. Sledimo otroku.
Starši se pogosto sprašujejo, kako naj berejo tako majhnemu otroku, ki še ne more mirno poslušati zgodbe. Odgovor je preprost: ni treba, da knjigo preberemo do konca.
Če otroka zanima ena sama ilustracija, se lahko pri njej zadržimo. Če želi večkrat pogledati isto stran, mu to omogočimo. Če se želi knjige dotakniti, jo prijeti ali obrniti, je tudi to del njegovega srečevanja s knjigo.
Pri najzgodnejšem skupnem branju ne gre za to, koliko strani smo prebrali ali koliko novih besed smo otroka naučili. Pomembno je, da odrasli opazuje otroka, prepoznava njegove pobude in se nanje odziva.
Medtem ko odrasli bere knjigo otroku, mora znati »brati« tudi otroka.
Knjiga je mnogo več kot zapisano besedilo
Majhen otrok knjige ne spoznava samo z očmi in ušesi. Dotika se je, obrača strani, opazuje ilustracije, posluša glas odraslega in spremlja njegovo mimiko. Njegova izkušnja knjige je zato veččutna. V njej se prepletajo beseda, podoba, glas, ritem, gib in dotik.
Za najmlajše so primerne kakovostne kartonke in slikanice z zanimivimi podobami, ritmičnim jezikom, ponavljanjem ter možnostmi za skupno opazovanje in raziskovanje. Pri izbiri pa ne smemo pozabiti na likovno in jezikovno kakovost. Knjiga ni zgolj pripomoček za razvijanje besedišča. Je tudi eno prvih otrokovih srečanj z umetnostjo.
Od skupnega doživetja do pripovedovanja
Dojenček še ne razume daljših zgodb in ne more samostojno pripovedovati. Vendar že prepoznava ponavljanje, pričakuje dogodke in postopoma povezuje to, kar vidi in sliši.
Ko odrasli poimenuje podobo, poveže dogodek z besedo ali s spremembo glasu nakaže presenečenje, otroku pomaga oblikovati pomen doživetega. Pozneje bo otrok te izkušnje povezoval v vedno zahtevnejše pripovedi.
Pripovedovanje se namreč ne začne šele takrat, ko otrok prvič pove zgodbo. Njegovi temelji nastajajo mnogo prej, v skupnem opazovanju, poslušanju, sporazumevanju in doživljanju sveta.
Branje je tudi čas za bližino
Skupno branje je dragoceno tudi zato, ker ustvarja priložnosti za bližino, pozornost in medsebojno odzivanje. Ko odrasli bere otroku, se lahko za nekaj trenutkov posveti samo njemu. Sledi njegovemu zanimanju, opazuje njegove odzive in z njim deli doživetje.
Samo branje ne more zagotoviti kakovostnega odnosa med otrokom in odraslim. Lahko pa postane ena od vsakdanjih dejavnosti, v katerih se takšen odnos razvija in poglablja. Pomembni sta tako rednost skupnega branja kot kakovost časa, ki ga ob knjigi preživimo z otrokom.
Od raziskovalnih spoznanj k družinam
Da bi branje zaživelo že v najzgodnejšem otroštvu, ni dovolj staršem samo svetovati, naj berejo. Pomembno je tudi pokazati, kako lahko skupno branje poteka in kako se odrasli odziva na otrokove pobude.
Takšno povezovanje raziskovalnega znanja in neposrednega dela z družinami se uresničuje v sodelovanju Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem in Oddelka za mlade bralce Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper, tudi v okviru projekta Skupaj za rastoče branje.
V dejavnosti Gnezdo zgodb so študentke otrokom namenjale individualno pozornost in z njimi ob knjigah ustvarjale prijeten prostor za doživljanje zgodb. Delavnica Skupaj beremo – že od prvih dni pa je bila namenjena staršem in starim staršem dojenčkov od rojstva do 18. meseca. Ob praktičnih prikazih so spoznavali, kako v skupno branje vključiti glas, ritem, igro in dotik ter kako slediti otrokovemu zanimanju.
Takšne izkušnje pokažejo, da skupno branje ni preizkus otrokovega znanja in ni tekmovanje v številu prebranih knjig. Je priložnost za srečanje otroka, odraslega in zgodbe.
Vrnimo branje v zibelko
Ko govorimo o spodbujanju branja, pogosto razmišljamo o tem, kako otroke naučiti brati in kako jih pozneje motivirati, da bodo brali več. Toda morda bi si morali pogosteje zastaviti drugačno vprašanje: kako otroku že od začetka omogočiti, da knjigo poveže s prijetnim doživetjem, bližino in zanimanjem za zgodbe?
Branje se ne začne s črko. Otrokova pot v branje se začne v odnosu z drugim človekom, v glasu, pogledu, skupni pozornosti in prvih srečanjih s knjigo.
Zato branje vrnimo v zibelko. Ne zato, da bi otroci čim prej znali brati, temveč zato, da bi knjige že od najzgodnejšega otroštva postale del njihovega življenja.
Naše poslanstvo ni, da otrok čim prej prebere prvo knjigo. Pomembno je, da v njem postopoma prebujamo željo po naslednji zgodbi.
