Mednarodni dan knjige, ki ga praznujemo danes, 23. aprila, pogosto zdrsne mimo kot še en običajen dan. Pozornost mu namenjajo le tisti, ki tudi sicer radi beremo. Kar je škoda, saj bi ga vsak od nas lahko spremenil v praznik veselja, povezovanja, deljenja zgodb, spominov in knjig. Kajti v skladu s sloganom nacionalnega dneva branja in Nacionalnega meseca skupnega branja je branje veselje. Družine, podjetja, skupnosti bi današnji dan lahko izkoristile kot priložnost, da naredijo nekaj posebnega za svoje odnose, počutje, komunikacijo in razvoj.
Na žalost knjiga danes v naših domovih ni niti več dekoracija, saj moderni način opremljanja stanovanj predvideva ogromno prostora za vse vrste ekranov, pozablja pa na izvirno orodje učenja, združevanja in povezovanja v družini – na knjigo. Preprost, dostopen in presenetljivo učinkovit način, kako graditi bližino. Ko starš bere otroku, ne krepi le besedišča ali bralnega razumevanja. Ustvarja varen prostor, v katerem otrok sliši glas, ki mu je blizu in ga ima rad, in vsebino, ki jo lahko skupaj osmislita. To je trenutek, ko se dan upočasni in ko skupno preživljanje časa ter topla bližina pomenita več kot zgodba.
Težava večine družin ni pomanjkanje časa, ampak razdrobljena pozornost. Telefoni zapolnijo vsak prazen trenutek. Z ekrani ubijamo otrokovo igrivo radovednost in slabimo njegovo zmožnost opazovanja in osredotočanja. Vse kar dobimo, je trenutek, ko se nam ni treba ukvarjati z njim. Branje pa zahteva odločitev: odložiti napravo in biti prisoten. Tukaj in zdaj. V vsej svoji celosti. Zase. In za njega.
Ključna razlika nastane, ko skupno druženje z otrokom nadaljujete a pogovorom o prebranem. Mlajši naj preštevajo, kolikokrat se pojavi glavni lik na sliki, na slikah iščejo podobe, barve, situacije iz knjige povežejo z doživetji iz lastnega življenja … Nekoliko starejšega po prebranem vprašajte, kaj ga je presenetilo, kaj bi naredil drugače, kateri lik mu je bil všeč in zakaj? S tem otrok ne bo le razumel zgodbe, ampak bo vadil razmišljanje, opazovanje, izražanje in poslušanje. Starš pa bo dobil vpogled v otrokovo doživljanje sveta. Tako lahko na neposreden način ustvarite boljše družinske odnose.
Knjiga lahko postane tudi orodje za reševanje konkretnih situacij. Strah, ljubosumje, prijateljstvo, izguba – skoraj za vsako temo obstaja zgodba, ki jo lahko uporabite kot izhodišče za pogovor. Namesto neposrednega “predavanja” bo otrok skupaj z liki predelal izkušnjo, s katero se je že soočil in ni našel odgovora, ali pa ga bo zgodba opremila, da se bo v konkretni situaciji lahko bolje odzval. To zmanjšuje odpor tako do branja kot do staršev in odpira prostor za iskren pogovor.
Od vas ne zahtevamo, da na dah preberete 300-stranski roman. Bolj smiselno je, da začnete z majhnim, a jasnim korakom – vsaj na današnji dan zamenjamo telefone za knjigo. Brez izjem. Če tega ne zmorete en dan, imate problem z navadami, ne s pomanjkanjem časa. Določite kratek, realen čas – deset ali petnajst minut na dan. Izberite knjige, ki so otroku zanimive, ne nujno “vzgojno pravilne”. In vztrajajte. Navade se ne zgradijo iz navdiha, ampak iz ponavljanja.
Družina, ki bere skupaj, razvija skupni jezik. To se ne konča pri otrocih. Vpliv se prenaša tudi navzven. Na partnerja, prijatelje, sodelavce, znance … Ljudje, ki znajo poslušati, razumeti različne poglede in stališča ter jih argumentirati, ustvarjajo bolj strpno in povezano družbo. Branje je zato tudi družbeni kapital, ne le zasebna navada.
K praznovanju 23. aprila lahko dodate še lepo gesto: podarite knjigo. Po vzoru Špancev, kjer si na ta dan izmenjujejo knjige in vrtnice, lahko v družini uvedete majhen ritual. Knjiga kot darilo ni kliše, če je izbrana z mislijo na prejemnika. S tem otroku pokažete, da knjiga ni obveznost, ampak vrednota.
Mednarodni dan knjige naj bo začetek, ne izjema. Če boste ta dan vzeli resno, lahko sproži spremembo, ki bo presegla današnji dan. In to je bistvo: manj govorjenja o pomenu branja, več dejanskega branja – skupaj.
