Branje je aktivnost, brez katere ne moremo. Če je branje oteženo, prebiranje besedil iz užitka in vedoželjnosti praviloma kar opustimo. Vendar pa se vsemu branju skoraj nihče ne more izogniti, saj obstajajo stvari, ki jih pač moramo prebrati, npr. šolarji se preko branja učijo, uporabljajo ga pri pisnem ocenjevanju znanja ipd., odrasli pa moramo občasno ali pogosto prebrati, kar od nas terja naša služba. Zakaj sploh pride do tega, da je branje za nekatere težko, naporno in odbijajoče? Kaj storiti, ko opazimo, da kljub trudu in prizadevanjem pri branju ne pride do napredka?
Bralne težave, ki se kažejo na več načinov (počasno, zatikajoče branje, napake pri branju, napačno prebrane besede, težave s koncentracijo pri branju in/ali z bralnim razumevanjem ipd., branje, ki je na ravni, ki več let zaostaja za otrokovo biološko starostjo), lahko pripišemo različnim vzrokom. Lahko gre za splošne bralno-napisovalne težave, disleksijo ali kaj drugega.
Kako pa je takrat, ko je za bralne težave “kriv” skotopični sindrom (Irlen sindrom)? Takrat je branje predvsem tudi fizično naporno, pri branju npr. čutimo napetost, lahko nas bolijo ali pečejo oči, pri branju hitro postanemo utrujeni, nekateri doživljajo tudi glavobole. Te težave se od splošnih bralnih težav ali pa od splošnega glavobola razlikujejo po tem, da so povezane s svetlobo. Predvsem umetna (fluorescentna, neonska, pa tudi LED) svetloba je tista, pod katero so bralne težave bolj intenzivno izražene.
Enostavno povedano: če na bralne težave svetloba ne vpliva, je vzrok zanje kje drugje, v kolikor pa se naše počutje in bralne težave spreminjajo pod vplivom svetlobe, pa lahko sklepamo, da to povzroča skotopični sindrom.
Si otrok zagrinja zavese v sobi in ugaša luč? Si bralno površino zastira s telesom ali roko? Se branju izogiba, kadar mora brati, pa postane napet, nemiren, razdražljiv in bi najraje takoj odnehal? Ali otrok takrat, ko mu snov ustno razložite, to brez težav razume, ko mora enako snov prebrati sam, pa sploh ne ve, kaj je prebral? Otrok morda celo sam potoži, da mu črke skačejo (tega sicer ne znajo opisati vsi, saj nekateri izkušnje s črkami, ki se ne premikajo, sploh nimajo)? Morda gre za skotopični / Irlen sindrom?
Zakaj ravno svetloba predstavlja tako velik problem? Ali ni tako, da jo za branje potrebujemo?
Jo! Vendar morajo naši možgani takrat, ko je bralna površina bolj osvetljena, obdelati tudi več vizualnih informacij. Skotopični sindrom pa predstavlja težave z vizualno percepcijo, in to do te mere, da lahko možgani, ko so preobremenjeni (posebej pri zelo zahtevnem vizualnem opravilu, kot je branje (drobnega) črnega besedila na beli podlagi), sliko tega, kar je pred nami, celo napačno prikazujejo, ker natančnega prikaza enostavno ne zmorejo. Ko je kontrast velik, lahko osebe s skotopičnim sindromom doživljajo premikanje, izginjanje, megljenje besedila, valovljenje črk ali vrstic, nekaterim pa črke celo izstopajo iz podlage.
Skotopični sindrom torej povzroča še največ težav pri branju črnega besedila z bele podlage, in če si sploh lahko predstavljamo katerega od zgodaj opisanih popačenj, lahko razumemo, da je branje besedila, ki ni stabilno, zelo oteženo. Tudi, če redno vadimo. Težave, ki pri tem nastanejo, torej delimo v dve skupini: popačenja besedila in slabše počutje. Praviloma imamo težave iz obeh skupin, občasno je lahko pri kom kaj manj izrazito (npr. ni popačenj ali se pojavijo šele po daljšem branju), vedno pa je pri teh težavah prisoten vpliv svetlobe.
Kako lahko pri tem pomagamo?
Obstaja kar nekaj preprostih rešitev, h katerim se lahko zatečemo v primeru blažjih simptomov:
- kadar je le mogoče, berimo in pišimo pri naravni svetlobi,
- za pisanje uporabljajmo recikliran papir, ki je prijaznejši od belega,
- knjigo ali učbenik postavimo na stojalo za knjigo, da s tem spremenimo kot odboja svetlobe od bralne površine.
Ko so težave izrazitejše (pri zmerni do težji obliki skotopičnega sindroma) in zgoraj opisane prilagoditve težav ne odpravijo, je smiselno opraviti testiranje pri strokovnjaku, certificiranem presojevalcu ali diagnostiku skotopičnega sindroma po metodi Irlen, ki bo izmed več kot 11.000 odtenkov določil odtenek folij in barvnega papirja, s pomočjo katerih bodo popačenja ublažena, branje pa tudi fizično manj neprijetno.
Tisti, ki imajo še več težav, ki so posebej občutljivi na svetlobo v učilnici ali na delovnem mestu in zanje prilagoditev barve površin, s katerih beremo in nanje pišemo, ne zadostuje, pa bodo potrebovali barvne filtre Irlen. Gre za popolnoma individualni odtenek barvnih filtrov, ki se nosijo kot očala. Na tak način se jim prilagodi valovno dolžino svetlobe, ki jo morajo možgani obdelati, da jim olajšajo delo ter odpravijo popačenja in napor. Očala jim omogočijo tudi gledanje na belo tablo in prepisovanje z nje, pri čemer le folije ne morejo pomagati.
Metoda Irlen, po kateri barvo folij ali filtrov določimo, je znanstveno dokazana in jo priznavajo mnoge inštitucije po svetu. Tudi pri nas se je barvni papir nemalokrat znašel v odločbah za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami Zavoda za šolstvo RS. V Sloveniji imamo že veliko uporabnikov barvnih folij ali filtrov Irlen, ki so z njimi zadovoljni in z njihovo pomočjo lažje funkcionirajo v šoli in doma. Tudi učitelji učencev in dijakov, ki uporabljajo barvne filtre, opažajo, da otrok lažje sledi, bistveno lažje bere in od pouka tudi več odnese. Mnogim se zvišajo tudi ocene, ali pa se morajo za enake ocene bistveno manj truditi (primerljivo s sošolci). Nekateri vidno izboljšajo samopodobo.
Naj citiram izjavo devetošolke, ki je presenečeno ugotovila, koliko lažje je branje s filtri (razlika v branju s filtri in brez je bila takojšnja in resnično ogromna): “Zdaj se pa sošolci ne bodo več delali norca iz mene, ko bom morala brati na glas pred razredom.”
Če torej kljub trudu in prizadevanjem ne pride do napredka pri branju (ko se izrek “vaja dela mojstra” pri branju vedno izjalovi!), je smiselno pomisliti, da težave povzroča skotopični sindrom – drugačno vizualno zaznavanje, pri katerem se pri branju z bele podlage črke lahko premikajo, valovijo, skačejo …. Ali pa je branje posebej pri umetni svetlobi enostavno preveč naporno, da bi pri njem vztrajali. Če je svetloba tista, ki težave dodatno poglobi, obstaja verjetnost, da gre za skotopični sindrom, in pri tem k sreči obstaja učinkovita pomoč.
