Ko izrečemo ali slišimo besedo pripovedovanje, največkrat pomislimo na z besedami pripovedovano zgodbo, ki ima svoj začetek, zaplet in razplet ter po večini prijeten oziroma srečen konec. Pripovedovanje največkrat poteka na relaciji med pripovedovalcem in skupino poslušalcev. Pri tem pripovedovalec poslušalce interpretativno popelje v drobovje zgodbe in jih skuša s svojimi pripovedovalskimi danostmi, tehnikami in bravuroznostjo začarati s svojo pripovedjo. Poslušalci na drugi strani pa se, očarani nad pripovedjo, identificirajo z junaki zgodbe in z njimi doživljajo vse vzpone, padce in neobičajne preobrate ter so, prav tako kot junaki zgodbe, navdušeni nad razpletom, ki se je končal v prid dobrim in pravičnim silam sveta in vesolja.
A pripovedovalsko polje je širše od zgoraj opisanega. Predvsem je to dvosmerna pot, na kateri se promet nikdar ne ustavi, samo spreminja svoje smeri in hitrost vožnje. Vsaka interakcija med dvema subjektoma (namenoma ne bom zapisala osebama, ker se pripoved lahko rodi tudi med osebo in predmetom, živaljo, namišljeno osebo ali pa prosto predse med razmišljanjem ali sanjarjenjem), med katerima se pričnejo skozi besedo ali gib ali mimiko, kretnjo dogajati zgodbe, je pripovedovanje. Zgodba pričenja živeti skozi izrazna verbalna ali neverbalna sredstva osebe, ki pripoveduje. Iz človekovega notranjega sveta se preseli v zunanji svet, ker želi biti povedana, posredovana, deljena nekomu ali več njim.
Pod izrečenimi besedami, izvedenimi gibi, proizvedenimi zvoki, grimasami, kretnjami je vedno nekaj več, kot samo to, kar je bilo posredovano drugemu. Je želja, hotenje, potreba, ki vznikne iz naše izkušnje, našega zornega kota, dojemanja trenutka ali sveta, potrebe po sporočanju. Podobno kot ledena gora, katere manjši del je viden nad gladino, glavnina pa skrita pod gladino čaka, da jo s potrebno in primerno opremo odkrijemo in raziščemo.
In tako je s pripovedjo. Največkrat se pripoved prične skromno, milo, čisto na dnu pripovedovalskega trikotnika. Nato pa se postopoma, ob plezanju po pripovedovalski gori, pričnejo dogajati nenavadne dogodivščine, nepričakovani preobrati, ki pripeljejo do razpletanja pripovedne štrene, ki smo jo dodobra zapletli po poti navzgor.
Vsakodnevni okruški, ki bi lahko prerasli v zgodbo in pripovedovanje se dnevno dogajajo med otrokom in starši in gredo nekako tako:
STARŠ: Kako je bilo v šoli/vrtcu?
OTROK: V redu.
STARŠ: Se je kaj posebnega dogodilo?
OTROK: Ne.
Pripoved med najstnikom in staršem je navadno tudi precej skopa in na relaciji: kako je bilo v šoli – v redu – nič posebnega – kot vsak dan – profesorji so itak vsi čudni – zguba časa – brez veze.
Glavnina ledene gore je pod gladino in brez vzpenjanja in zabijanja klinov ter razvezovanja vrvi, bodo okruški ostali le okruški.
Tudi v službi je po navadi vse v redu, pa čeprav mogoče ni. Tudi v trgovini, pri čevljarju, v parku si izmenjujemo kratke utrinke, razmišljanja, misli, poglede, ki se nam v danem trenutku zdijo najprimernejši glede na situacijo, naše počutje in želje. In v vsaki taki, pa naj si bo to zelo kratka ali malo daljša pripoved, najdemo dramaturško rdečo nit, ki nas vodi od začetka, do vrha, preobrata in zaključka. V vsakem takem okrušku se skriva potencial za kompleksnejšo zgodbo.
Začetno idejo, ki se je kot izkušnja pripetila osebi, pričnemo gnesti skozi besede, gibe, mimiko, interpretacijo, dramaturgijo v celovito pripoved. Določamo junake, antijunake, kraj in čas dogajanja, vzroke zapleta, načine zapleta in kasneje razpleta. Pripovedovalec si za svojo interpretacijo pripovedi lahko omisli tudi kostum, si pripravi dogajalni prostor, v katerem se bo pripoved odvijala in jo na tak način tudi ugledališči.
Zdaj se nam že izrisuje slika tega obširnega pripovedovalskega prostora. Na eni strani mimobežna vsakdanja kratka pripovedovanja in tista daljša in kompleksnejša, ki so ustvarjena, pripravljena in oblikovana za javno doživetje. Vsakdanje pripovedi nimajo za to posebej ustvarjenega dogajalnega prostora, saj se slednje dogajajo na naključnih ali vsakdanjih krajih, kar pa ne pomeni, da prostor na njih aktivno ne vpliva.
Zgodbe, ki želijo biti javno pripovedovane kot zaključena celota, so vnaprej zrežirane v pripovedovalski dogodek, postavljene v dogajalni prostor, v izbranem primernem izvedbenem formatu, z obvezno govorno in interpretativno predpripravo ter dramaturško zgodbeno linijo.
Zakaj prav poudarek na skopih, navidezno nepomembnih začetkih, ki skozi pridobivanja pripovedovalskih-interpretativnih-gledaliških veščin rastejo, se razvijajo in poglabljajo v kompleksnejše in celovitejše pripovedi? Ker je tak način vstopanja v svet pripovedovanja vključujoči za vse vpletene v procesu nastajanja izvirnih zgodb in pripovedovanja.
Skupno izmišljanje in tkanje zgodbe ter pripovedovanje terja od vseh vpletenih poslušanje in slišanje drug drugega, razmišljanje o novih ali različnih stvareh, gnetenje domišljije, urjenje v besedni in nebesedni govorici, razvijanje ustvarjalnega mišljenja, divergentnega v času nabora vsebin ter konvergentnega, ko se zgodba začne podrobneje in usmerjeno oblikovati. Malenkost, ki je pritegnila našo pozornost se je razvejala v različne smeri in rezultat radovednosti, domišljije, invencije, veščin, tehnike, znanja, je celovita zgodba. Okrušek je lahko podoba, ki nas je nagovorila, vonj, ki smo ga vonjali, površina, ki smo jo otipali, zvok slišali in okušali okus. V zgodbo torej lahko vstopamo in jo gnetemo, razvijamo in dopolnjujemo preko vseh petih človeških čutov.
Če bi pričeli našo zgodbo plesti iz vidnega polja, bi pričeli tako:
| KDO? | KJE? | KAJ? |
 |
 |
 |
KDO? Dve osebi. Imena jima določi sam/-a. Prav tako jima skozi kratek opis vlij življenje (kdo sta, koliko sta stara, kaj počneta v življenju, v kakšni pižami hodita spat in kaj prvo naredita zjutraj, ko vstaneta iz postelje).
KJE? Mogoče na sanjebusu; ob sanjebusu; na postajališču sanjebusa … ali? Določi, kje se bo zgodba odvijala.
KAJ? Kje se bo med njima (ali med njima in nekom drugim, ki se pelje v sanjebusu, pa zaenkrat še ne vemo, kdo to je) zapletlo v zanimivo zgodbo izveš iz ilustracije štiri, ki je abstraktne oblike. Lahko je vse ali nič, lahko je žaba ali kradljivi fičfirič. Kdo ali kaj je povod za zaplet, poišči v domišljiji.
Domišljija zdaj gnete s polno paro, ustvarjalnost in telesna verbalna in neverbalna dejavnost ji točita gorivo.
Kako bi se pripoved pričela, če bi nam jo narekovali naši prsti?
Z zaprtimi očmi odpri omaro (katerokoli; z oblekami, čevlji, posodo, jestvinami … ) in prični s tipanjem po njeni vsebini. V kakšni zgodbi si se znašel/-a? Gotovo bi se lahko v tvoji omari dogajala kriminalka. V kuhinjski pa čistokrvna drama. V mamini omari mogoče lahko srečamo znanstvenofantastične elemente popolnega presenečenja.
Kakšna pripoved nastane iz zvoka, ki ga zaslišiš v prvem hipu, ko vstopiš v muzej ali park ali na osameli travnik ob jezeru? Ali vonja, ki ga zaznaš izza vrat in mu ne moreš določiti izvora in zato ta vonj postane odlična odskočna deska za novo izvirno zgodbo in doživeto pripoved.
V prvem primeru so se pojavile tri vprašalnice: Kdo? Kje? Kaj? Brez njih med izmišljanjem zgodbe ne gre, kajti za zgodbo vedno potrebujemo osebe, med katerimi se na določenem mestu nekaj zgodi, kar pripelje do zapleta, vrha in razpleta.
Ker pa nas pri nastajanju zgodbe zanima še veliko drugih stvari, se moramo vprašati tudi:
Kdaj se nekaj dogaja?
Kako je do posameznih okoliščin in dejanj prišlo?
S čim se je dejanje zgodilo?
Ali je osebo npr. odvrtinčilo neznano kam?
Postavljajmo si vprašanja. Čim več vprašanj, eden drugemu in samemu sebi in slednja nam bodo odpirala vedno nove poti, na katerih bomo pridobivali gradbeni material, iz katerega bo nastala zgodba, ki jo bomo pripovedovalsko delili drugim osebam ali bo zaživela kot skupinska pripoved na plaži, ob zvokih valov in v soju srebrne Lunine luči.
Kako torej od okruškov do pripovedi? Ozreti se okoli sebe, našpičiti ušesa, izostriti pogled, razširiti nosnice, aktivirati brbončice in v razširjena jadra domišljije loviti nove, še nenapisane zgodbe, ki nestrpno čakajo, da jih bo nekdo s svojo pripovedjo oživil.
