V domači in tuji strokovni literaturi obstajajo seznami priporočenih dejavnosti in didaktična gradiva za razvoj zgodnje pismenosti. Za potrebe priročnika družinske pismenosti smo izbrali tista temeljna načela, ki bodo lahko vodila tako starše kot tudi vzgojitelje in knjižničarje pri delu s starši.
Otroka je treba uvajati v svet pismenosti v vsakdanjih situacijah. Za seznanjanje otroka s prvinami pismenosti so uporabne situacije iz vsakdanjega življenja (sprehod po ulici, čakanje v čakalnici, nakup v trgovini …). Otrok tako spoznava uporabnost pismenosti, kar ga bo motiviralo za nadaljnje korake.
Pismenost je najtesneje povezana z jezikom. Odrasli (starši, vzgojitelji), ki uvajajo otroka v pismenost, morajo poskrbeti, da otrok razlikuje ustno in pisno sporočanje. To je zlasti pomembno v okoljih, kjer se govorijo narečja, precej različna od knjižnega jezika. Dobro je otroku pojasniti, da so ljudje včasih govorili različna narečja in so se zato težje sporazumeli, zato so se dogovorili za skupni (knjižni) jezik, ki ima točno določena pravila.
Pripovedovanje je neprecenljiva popotnica za vstop v svet pismenosti. Nekateri avtorji pravijo, da je moč pripovedovanja v tem, da sta pripovedovalec in poslušalec v neposrednem stiku. Že pri majhnem otroku lahko začnemo pripovedovanje izvajati tako, da si otrok in odrasli izmenjujeta vlogo pripovedovalca. Dobre izkušnje s pripovedovanjem peljejo otroka v svet branja.
Branje je nadgradnja pripovedovanja. Pisno izražanje je raznovrstnejše od ustnega, otrok se s poslušanjem branja knjig uči drugačnega načina izražanja. Pripovedovanje je omejeno z življenjsko izkušnjo posameznika, različna bralna gradiva pa predstavljajo brezmejno število življenjskih situacij in pripravljajo otroke na pestrost življenja. Nenazadnje s pripovedovanjem ni možno doseči toliko različnih izrazov, besednih iger, rim, zajeti toliko ljudske modrosti in umetnostnega izražanja, kot ga ponujajo knjige.
V predšolskem obdobju se zgodnja pismenost razvija izključno s pomočjo igre. Za razvoj otrokove zgodnje pismenosti so posebej priporočljive besedne igre. Ne samo, da so zabavne, so tudi priložnost za bogatenje besednega zaklada, pridobivanje novega znanja itn. Privlačne so tudi zaradi neomejenih možnosti spreminjanja in ne silijo otroka k ponavljanju istih primerov.
Predšolskega otroka lahko seznanjamo s različnim pisnim gradivom, čeprav še ne zna brati. Poleg knjig in otroških revij, ki jih otroku beremo v tem obdobju, mu lahko ponudimo različne kataloge in drugo tiskano gradivo, smiselno povezano z njegovim vsakdanjim življenjem. Tako se otrok uči ločevati besedilo (pisavo) od slike. Ob listanju gradiva raziskuje, si slike in napisano razlaga po svoje ter spraševal, kaj piše. Takrat mu je dobro pojasniti primeren način, ni pa dobro preslišati njegovih vprašanj ali razlag.
Zapisovanje lastnega imena je običajno vstop v pismenost. Lastno ime je beseda, ki jo otrok najbolj pozna in je zanj pomembna, saj se z njo identificira. Ker to besedo tako dobro pozna, v njej lažje loči posamezne glasove, zato je primerna za učenje pisanja, ko otrok izrazi željo po tem.
Za razvoj zgodnje pismenosti ni nikoli prezgodaj in nikoli prepozno. Že zelo majhnemu otroku lahko pokažemo knjige s slikami posameznih predmetov, živali, rastlin itn. Otrok se bo odzival z gruljenjem, kasneje z imenovanjem, ponavljanjem besed, ki jih bo slišal ob slikanici. Otrokovo spontano zanimanje za tiskano besedo se pojavlja pri različnih starosti. Z otrokovim razvojem bo naraščala zahtevnost vsebin in dejavnosti. Pomembno je, da okolje prisluhne otroku, spodbuja zanimanje in sledi njegovemu interesu, le tako lahko dolgoročno ohrani motivacijo za poslušanje in pozneje branje.
Otrok naj bo ves čas dejaven. Za vzdrževanje otrokovega zanimanja je pomembno, da je ves čas dejaven. Ob skupnem branju lahko drži knjigo, obrača strani itn. Dobro je z vprašanji preverjati, ali sledi vsebini, dogajanju med igro itd. Če je utrujen ali je dejavnost prezahtevna, bo njegova motivacija popustila. Prav je, da odrasli to upoštevajo in na ustrezen način prenehajo z delom.
Za razvoj zgodnje pismenosti je treba zagotoviti bralni kotiček in mesto za pisanje. Tako v vrtcu kot doma naj bo majhen kotiček namenjen shranjevanju otrokovih slikanic in drugega gradiva. Prav tako je dobro, da ima prostor z zagotovljenim papirjem in pisali, da lahko kaj nariše ali napiše. S tem otroku pokažemo, da je to pomembno. Tak, pa čeprav zelo majhen kotiček, si lahko zagotovi večina družin s predšolskim otrokom.
Večina staršev lahko s svojimi predšolskimi otroki sama izvaja dejavnosti, povezane z zgodnjo pismenostjo, vendar nekateri potrebujejo spodbudo ali nasvet. Tako kot se moramo pri igri in drugih opravilih z otroki prilagoditi posameznemu otroku, je nujno, da njihove značilnosti upoštevamo tudi pri razvijanju zgodnje pismenosti. Med otroki opažamo velike individualne razlike v razvoju posameznih sposobnosti, načinu odzivanja, čustvovanja, interesih itn. Zato je pomembno, da k vsakemu pristopamo upoštevajoč njegove značilnosti. Pri posameznih otrocih strokovnjaki opažajo, da se že v predšolskem obdobju kažejo določene razvojne značilnosti (specifični razvojni zaostanki), ki se z vstopom v šolo stopnjujejo in kažejo kot specifične učne težave. Te značilnosti se kažejo na področju govora in jezika, količinskih predstav, pozornosti in koncentracije; o spodbujanju zgodnje pismenosti pri teh otrocih se je dobro posvetovati s strokovnjakom. Posebno pozornost je treba posvetiti tudi otrokom, ki so prikrajšani zaradi revščine. Za te otroke bi morala lokalna skupnost zagotoviti možnosti za razvoj zgodnje pismenosti v njihovem okolju. Otroci s posebnimi potrebami pa pri razvijanju zgodnje pismenosti potrebujejo poleg pomoči staršev in vzgojiteljev tudi specializirano strokovno pomoč.
Tudi med starši, starimi starši oziroma odraslimi v družini so razlike v tem, kako gledajo na razvoj zgodnje pismenosti pri predšolskem otroku. V družinah si odrasli člani pogosto delijo vloge: eni so primerno potrpežljivi za zapletene igre, drugi so boljši za branje in pripovedovanje. Za domače branje in pripovedovanje pa nikakor ni potrebno, da so starši izšolani bralci ali igralci. Otroku med branjem veliko pomeni bližina staršev ali bližnjega odraslega; ob zgodbi skupaj doživljata usodo junakov. Zaradi prijetnega počutja si otrok želi še več branja in hitreje vstopa v svet pismenosti.
Nekateri starši nimajo izkušenj z branjem otroku v predšolskem obdobju, saj sami v otroštvu niso bili deležni branja. Mogoče se še iz kakega drugega razloga ne počutijo dovolj vešči za branje svojim otrokom. Prav je, da jih vzgojiteljice ali drugi strokovnjaki v predšolskih ustanovah opogumijo in spodbudijo k izvajanju različnih dejavnosti, ki razvijajo zgodnjo pismenost. S tem lahko starši prispevajo k boljšemu izhodišču za opismenjevanje in šolanje njihovih otrok.
Vir: Knaflič, L. (2003). Družinska pismenost v predšolskem obdobju. V: Branje za znanje in branje za zabavo. Priročnik za spodbujanje družinske pismenosti. Str. 14–16. (Članek objavljen s privoljenjem Andragoškega centra Slovenije)
