Fotografije, ilustracije in besedilo povzeto iz knjige Irene Cerar Pravljične poti Slovenije (Založba Sidarta, 2004, 2005, 2007, 2012, 2016, 2019).
Zakaj je morska voda slana
V starih časih je živel deček, ki je imel slepo babico. Ko je odrastel, je stopil v službo na ladjo. Njegovi tovariši so imeli obilo denarja, on pa nič. To ga je žalostilo. Nekoč je potožil svoji babici, da ga drugi zaradi revščine zasmehujejo. Babica mu je podarila čudežni mlinček, ki je mlel denarce in tudi vse druge reči, kar si si poželel.
Deček je bil zdaj vsemi mornarji najbogatejši. A rad je pomagal drugim: če je zmanjkalo hrane, kar se je pogosto dogajalo, ker je bil kapitan skopuh, je namlel hrane za vse. Nekoč je kapitan ladje izvedel za stvar. Fantu je vzel mlinček, se zaprl v kabino in si namlel denarja in najbolj imenitnih jedi. Medtem je zunaj zadivjala strašna nevihta. Mornarji so se rešili z ladje, kapitan pa se ni mogel odtrgati od polne mize. Naenkrat je opazil, da nima soli in prosil je mlinček zanj. Ko je bila solnica polna, pa je pozabil, kako mlinček ustaviti! Soli je bilo čedalje več. Vzel je kladivo in razbil mlinček na drobne kose. A iz vsakega kosa je nastal nov mlinček in vsi so mleli belo sol. Ladja se je preobtežena s soljo potopila s kapitanom vred.
Zato je zdaj morska voda slana. Na morskem dnu stojijo vsi tisti mlinčki in dan in nič meljejo belo sol.
Ilustracija: Ana Razpotnik Donati
Sečoveljske soline
In kako dobiti sol, ki jo mlinčki v pravljici meljejo, iz vode? Odgovor bomo dobili na obisku solin. Kratka slovenska obala je bila nekoč s solinami gosto posejana. Najpomembnejše so bile Piranske, ki jih pisni viri prvič omenjajo v drugi polovici 13. stoletja. Danes so ohranjene le še miniaturne soline v Strunjanu in del Sečoveljskih solin, imenovan Lera. Prvotno so se Sečoveljske soline razprostirale na 650 hektarih, medtem ko je sedaj več kot polovica opuščenih in prepuščenih naravi. Kamnite solinarske hiše je razrušil čas, solna polja prerašča rastlinstvo, od ljudi zapuščeni svet so naselile ptice. Soline so postale krajinski park in etnološki rezervat; kraj za ljubitelje narave, miru, za botanike in ornitologe.
Več ...
Tu rastejo posebne rastline, ki uspevajo le na močno slanih tleh, zato se imenujejo slanuše ali halofiti. Med njimi zagotovo poznate ozkolistno mrežico, ki je s svojimi vijoličastimi cvetovi zelo priljubljena v šopkih suhega cvetja. Kako izreden botanični pomen imajo soline, pove podatek, da tu uspeva kar 45 v Sloveniji ogroženih rastlinskih vrst. Ornitologi so na solinah opazili več kot 200 vrst ptic, okoli 80 pa jih tu stalno ali občasno gnezdi. Sečoveljske soline so bile leta 1993 kot doslej edino mokrišče v Sloveniji uvrščene na Unescov seznam mednarodno pomembnih močvirij Ramsarske konvencije.
Soline pa niso imele vedno takšne podobe. V prvi polovici 19. stoletja so imele največji obseg, ob kanalih pa je stalo kar 440 solinarskih hiš, ki so vsako leto oživele 24. aprila, na dan svetega Jurija, zaščitnika Pirana. Na ta dan so se solinarske družine z najnujnejšimi stvarmi vkrcale na barke in za več mesecev odšle na delo v soline. V hišah so zložili skromno pohištvo, uredili preprosta ležišča, pospravili posodo in živila, zakurili hišno ognjišče. Žetev soli se je pričela maja ali junija in takrat je imela vsa solinarjeva družina dela čez glavo. Življenje je bilo preprosto in tesno povezano z okoliško naravo. V solinah so pekli kruh in pecivo, vsak ponedeljek je prišel brivec, kmetice so prinašale mleko in sadje, prehranjevali so se s slanušami in morsko hrano, ostalo zelenjavo pa so pridelovali kar ob hišah, na majhnih vrtovih, ki niso bili večji od naglavnih rut. Več o zgodovini solinarstva lahko izvemo v solinarskem muzeju, ki leži na desnem bregu kanala Giassi, v opuščenem predelu Sečoveljskih solin, imenovanem Fontanigge.
Fotografija: Mirko Bijuklič
Opis poti
Za vstop v Sečoveljske soline moramo prečkati slovenski del mejnega prehoda Sečovlje, zato ne pozabite na osebni dokument! Tik pred mostom za reko Dragonjo sledimo oznaki za muzej in parkiramo na označenem parkirišču. Pot ob Dragonji od vstopne zapornice do Muzeja solinarstva je dolga približno 2,5 km (v eno smer). Obisk Muzeja solinarstva je možen s plovilom Solinarka, z električnim vlakom, s kolesom ali peš
Informacije za na pot
Vrsta izleta
Sprehod. Ne pozabite, da je v krajinskem parku prepovedano uničevati in trgati rastline, motiti živali ter hoditi po solnih fondih (bazenih). Držite se sprehajalnih poti.
Najprimernejši čas
Soline lahko obiščemo skozi vse leto. V Krajinski park Sečoveljske soline je v poletnem in zimskem času mogoče vstopiti uro po sončnem vzhodu, park pa je potrebno zapustiti uro pred sončnim zahodom. Priporočamo, da urnik obratovanja preverite na recepciji parka na telefonski številki 051 233 000.
Krajinski park si je mogoče ogledati individualno ali v skupini. Pred obiskom preverite na www.kpss.si/si/obiskovanje.
Dolžina izleta
Ogled muzeja in sprehod po okolici je popolnoma prepuščen našim odločitvam.
Več informacij
Vir zgodbe: Slovenski gospodar, 1939, priredila Irena Cerar.
Podrobnejši opis izleta lahko poiščete v knjigi Irene Cerar: Pravljične poti Slovenije, Založba Sidarta, 2004, 2005, 2007, 2012, 2016, 2019.
