Pisanje z roko je kot prstni odtis – neponovljiv in edinstven, je aktivnost, značilna le za človeka. Človek je že v prazgodovini čutil potrebo po izražanju svojih misli. Pisanje je mislim dalo moč, da so preživele stoletja, prepotovale svet in navdihovale generacije ljudi, ki jih nikoli ne bi mogli slišati v živo. Pisane besede so postale most med časom, kraji in misleci – omogočile so, da razmišljanja ne ostanejo ujeta v trenutku, ampak se razvijajo naprej, v novih glavah, v novih časih. Danes torej vemo, da zapis spodbuja poglobljeno razmišljanje. »Ko je človek soočen s praznim papirjem, ne prenaša le misli iz glave, pač pa tudi iz srca in duše. Začuti poziv, klic, da začne ustvarjati in izpusti na plan svojo kreativnost.« (Aljoša Bagola, časopis Društva, 2/2018).
Z izumom tiska je pisanje z roko začelo izgubljati prvotno nalogo, v sodobnem času pa se je umetnost pisanja z roko celo tako spremenila, da pisanje z roko zamenjuje tipkanje na tipkovnico s prikazom na digitalnih zaslonih. Mednarodne raziskave jasno kažejo, da zaradi posledic digitalizacije usihajo finomotorične sposobnosti otrok in odraslih, prav tako se pri vseh generacijah zmanjšujejo tudi sposobnosti branja in pisanja. Nujno je, da pri pouku in tudi kasneje v življenju ohranjamo pisanje z roko. Za to obstajajo trdne znanstvene podlage: pisanje z roko v možganih tvori močne spominske poti, kar pozitivno vpliva tudi na branje. Pri tem so aktivni tudi motorični predeli možganov, ki spodbujajo razvoj prostorske predstavljivosti, kar se pri uporabi tipkovnic ne zgodi. Znanstvene študije v Ameriki potrjujejo, da čeprav pisanje z roko vzame več časa kot tipkanje, ustvarja globlje razumevanje in razvija presojo med pomembnimi in nepomembnimi informacijami. Pisanje z roko torej ni zastarela kulturna tehnika zadnjih tisočletij, ampak ima kognitivno-znanstveno podlago.
Rokopis človeka izvira iz možganov, kjer se tvori mentalna slika – podoba črk in besed. Signal, ki poizkuša izzvati mentalno sliko, je poslan roki skozi mišice in živčni sistem. Aktualna slika se dejansko skoraj nikoli ne ujema z izvirno mentalno sliko. Na rokopis vpliva mnogo dejavnikov: razvoj fine motorike, zdravje, čustveno stanje, starost, pisalo, morebitne poškodbe … Vsaka pisava je enkratna in neponovljiva, je odraz naše identitete. Vse življenje se naša pisava bolj ali manj spreminja, se prilagaja okoliščinam in razpoloženju. Znanost, ki spremlja lastnosti pisave in prepoznava osebnostne lastnosti pisca, se imenuje grafologija. Opazuje velikost in obliko črk, nagib in pritisk pisave, razmik med črkami in besedami, hitrost pisanja in celoten videz zapisa.
Pisanje z roko je pomembno tudi pri umetniškem ustvarjanju, saj omogoča intimno in bolj globoko povezavo z besedami, ki nastajajo. Naša pisava, ki se izraža skozi gib roke, nam pomaga pri raziskovanju lastnih misli in čustev in pri procesiranju izkušenj. Danes rokopis postaja dragocen opomnik, da so besede žive, da nastajajo v gibanju roke, ki nas na poseben način povezuje z mislimi. V digitalni dobi je prav rokopis tisti, ki nas znova spomni, kako dragocena je neposredna sled človeka s pisavo.
Če povzamemo prednosti pisanja z roko: pisanje z roko izboljšuje spomin; zmanjšuje stres, povečuje našo osredotočenost in zanimanje za branje, ohranja našo zasebnost, izboljšuje finomotorične spretnosti; spodbuja ustvarjalnost; z njim izražamo spoštovanje prejemniku sporočila, saj mu namenimo več časa in pozornosti, lažje generiramo ideje, saj so angažirana druga možganska področja kot pri tipkanju.
Tudi v poletnih časih, ko smo na počitnicah in dopustu, imamo veliko priložnosti za pisanje z roko: lahko pišemo popotniški ali pa bralni dnevnik; ko se nam utrne kakšna zanimiva misel, jo zapišemo na papir, namesto da naredimo zaznamek v telefonu, na razglednice z dopustov pa tako ali nikoli ne pozabimo, kajne?
*Društvo Pišemo z roko je bilo ustanovljeno leta 2017 z namenom spodbujanja in ozaveščanja prednosti pisanja z roko, gojenja kulturne pisne komunikacije in opozarjanja o pomenu izvirnosti pri pisanju z roko.
